Kako ustaviti neprijetne prisilne misli, ne da bi jih potlačili ali zanikali

26. 11. 2024 | N.Z.
Deli
Kako ustaviti neprijetne prisilne misli, ne da bi jih potlačili ali zanikali (foto: profimedia)
profimedia

Kako sprejeti svoje boleče misli in spomine, da končno prenehamo misliti nanje?

Najbolj učinkovit način, da ustavite boleče in neprijetne prisilne misli, je, da jih SPREJMETE kot svojega prijatelja. Prihajajo namreč iz tistega dela vas samih, ki je odrinjen, globoko prizadet in nepriznan.

Ne ignorirajte jih in ne skušajte jih blokirati, saj vas bodo začele zalezovati, kot da so vaša senca. Namesto tega ravnajte z njimi kot z majhnim otrokom v stiski, ki obupno hrepeni po vaši pozornosti.

1. Notranjega otroka najprej pomirite

Ko se pojavijo boleče, neprijetne misli, poskusite to razumeti, kot da obstaja ranjen del vas, ki se je sprožil in potrebuje pomiritev in pomiritev. Vi ste edini, ki se resnično poznate in razumete. Navsezadnje so del vas, sestavni del vašega uma, srca in vaše življenjske poti.

Vaš notranji otroški jaz trenutno najbolj potrebuje vaš odrasli jaz. Močno jih objemite, kot da jih tako skušate zaščititi pred strašljivim svetom. "Imam te," lahko rečete. "Tu sem, da ti pomagam."

2. Verjemite, da ste vredni ljubezni in spoštovanja

V trenutku stiske sami pri sebi potrdite svojo vrednost. Postavite se na svojo stran in si krijte hrbet.

Recite si na primer: "Seveda boli. Ta kreten me je zapustil zaradi mlajše. Ampak njegova dejanja niso odraz tega, kdo v resnici sem jaz. Jaz sem edina, ki vem, kdo sem. Poznam resnico. Vredna sem ljubezni in spoštovanja. Smeti so se same odnesle ven in sprostile prostor za ljubezen, ki si jo resnično zaslužim."

Ne dovolite drugim ljudem ali okoliščinam, da zamajejo vaše bistvo. Verjemite, da ste vredni ljubezni in spoštovanja.

3. Priznajte si svoje skrbi

Svoje strahove in negotovosti glede situacije, ki vas je razburila, sami pri sebi potrdite. Ko vam vaš um predstavi svoje skrbi, njih obstoj priznajte in sprejmite, da so to vaše skrbi in so zato tudi pomembne. 

Ko vašega notranjega otroka skrbi: "Kako bom preživel brez službe? Ne vem, kaj naj naredim," se z njegovimi vprašanji in strahovi soočite in nanje odgovorite, a ne iz miselnosti otroka, temveč iz svoje racionalne odrasle perspektive.

Rečete lahko: "Saj vem, da je grozno in strašljivo, vendar sem sposoben in pameten. Če trenutno nimam vseh odgovorov, jih bom še našel. Odločil sem se, da si zaupam, da si zaslužim dobro življenje."

Čarovnija pozitivnega samogovora sprosti iz krča vaše možgane, da lahko pričnejo iskati rešitve in možnosti, ki jih v stanju miselnosti žrtve in nemoči ne zmore najti.

Ko se potrdite in opolnomočite v danem trenutku življenja, v svojih mislih ponovno napišete scenarij za prestrašenega notranjega otroka. Tudi če življenje boli, kot se pogosto zgodi, se spomnite, da je občasno občutiti bolečino normalno, nenehno trpljenje pa ne. Zaslužite si boljše.

Um otroka in odraslega

Ko se otrok rodi, je njegov um izpraznjen, a odprt in zelo dojemljiv. 

Ko odrašča, otrok budno opazuje, kako se obnašajo in komunicirajo starši, učitelji in sošolci. Sčasoma si oblikuje miselne sklepe (ali zaznave) o sebi na podlagi svojih opazovanj.

Ker se logično razumevanje, ki temelji na modrosti, zrelosti in življenjskih izkušnjah, še ni razvilo, so otrokove predpostavke o sebi in svetu 'videti' kot nekakšni grozdi čustveno nabitih misli negotovosti. V jedru vsake od bolečih misli, ki prihajajo iz teh grozdov, pa je najti prepričanja: "Nisem dovolj dober. Nisem vreden ljubezni. Sem nemočen, da bi glede tega kar koli naredil."

Šele, ko smo odrasli, smo sposobni realnost ugledati z drugače, zrelejše perspektive, medtem ko v globinah naše psihe še naprej tičijo in živijo tudi zaznave iz otroštva. Prebivajo v naši podzavesti in se 'aktivirajo' vsakič, ko se zgodi kaj problematičnega, npr. ko nas partner nenadoma zapusti, izgubimo službo, je naš najstnik nesramen ali nam na avtocesti poči guma.

Takne odzive gre videti kot normalne in zdrave, a se gre hkrati zavedati, da nas lahko tudi ujamejo v otroško miselnost, ki nas lahko paralizira v občutke nemoči, bolečine in zmedo. V takšnih trenutkih se tudi dejansko lahko spet počutimo kot otroci in podoživimo bolečino, sram in krivdo, ki smo jih doživei v preteklosti.

Ampak zdaj smo odrasli. Smo močnejši, večji in več razumemo. Zdaj smo mi tisti, ki smo sposobni tega otroka, torej nas same, pomiriti in potolažiti. Kar je prav to, kar je morda umanjkalo davno tega.

To, kar izraža vaš notranji otrok, je globoko hrepenenje po ljubezni, razumevanju in sprejemanju.

Povzeto po YourTango.

Preberite si tudi: