Kar 20% svetovnega prebivalstva trpi za avtoimunskimi boleznimi.
Avtoimunske bolezni so motnje, ki nastanejo zaradi čezmerne aktivnosti imunskega sistema v boju proti organizmom in snovem, ki so normalno prisotne v telesu.
Največja težava pri avtoimunskih boleznih je, da imunski sistem ne loči med zdravim in obolelim tkivom in začne napadati lasten organizem, posledično pa nato ne nudi zadostne zaščite pred drugimi povzročitelji bolezni in resničnimi nevarnostmi za organizem.
Zdravniki še vedno ne vedo natančno, kaj povzroča motnje v delovanju imunskega sistema. Obstaja pa več dejavnikov, ki lahko povečajo verjetnost razvoja avtoimunskih bolezni. Ti dejavniki vključujejo genetske predispozicije, vplive okolja in nekatere okužbe, ki lahko sprožijo ali poslabšajo bolezen. Prav tako obstajajo tudi avtoimunske bolezni, ki jih povzroča kronični stres.
O slednjem pričajo tudi spoznanja iz nedavne raziskave, ki je prišla na sled specifičnim nevroendokrinim mehanizmom, ki povezujejo travmo z imunsko disregulacijo. Pokazalo se je, da prav hormonske spremembe, ki jih povzroči stres, vplivajo na imunski odziv tako, da se vnetna stanja poslabšajo, kar sproži in kasnjeje še okrepi simptome avtoimunske bolezni. Ker ta vrsta kronične bolezni tudi sama po sebi povzroča stres, to še poveča simptomatiko. Tako se ustvari povratna zanka, ki otežuje zdravljenje avtoimunskih bolezni.
Življenje z avtoimunsko boleznijo
Življenje z avtoimunsko boleznijo je naporno tako v telesnem kot psihičnem smislu.
Pogoste telesne bolečine, kronična izčrpanost in utrujenost načenjajo psihično ravnovesje, nenehna zaskrbljenost in tesnoba pa še poslabšata telesne simptome.
Odnos je dvosmeren in kompleksen, zaradi nepredvidljivosti razvoja avtoimunskih bolezni pa je težko predvideti jasne in učinkovite metode zdravljenja, saj gre za kronično stanje, ki človeka spremlja vse življenje.
Ljudje, ki so soočeni s takšnimi stanji, so prisiljeni spoznati, da marsikaj, kar jim je bilo dotlej pomembno, postane nepomembno in da so se njihove prioritete še kako spremenile.
Ko se en dan počutiš dobro, naslednji dan pa si popolnoma izčrpan od nepredvidljivega vala simptomov tvoje bolezni, ugotoviš, da tovrstne čustvene obremenitve dodatno načenjajo telesne in duševne zmogljivosti in da je nujno poiskati psihoterapevtsko pomoč in podporo.
Vloga psihoterapije pri zdravljenju
Psihološki simptomi, ki spremljajo avtoimunske bolezni, so povezani predvsem s kroničnim stresom in nenehno skrbjo za dolgoročno zdravje, tesnobo zaradi negotovosti simptomov in zdravljenja ter praznino in žalost, povezano z občutkom izgube nekaterih življenjskih ciljev, ki jim je zdaj le težko slediti.
Nekateri ljudje lahko doživijo celo depresijo zaradi občutka, da jim je 'normalno' življenje nedosegljivo in da bodo svoje želje in ambicije odslej morali podrejati trenutnemu fizičnemu stanju.
"Prav zaradi takšnih psihičnih obremenitev, ki so prav tako zahtevne kot sami telesni simptomi, je psihoterapija zelo pomembna pri zdravljenju avtoimunskih bolezni," pravi hrvaška psihologinja Marija Šimunović
Uporaba psiholoških terapevtskih metod pomaga tako kronično bolnim izboljšati njihovo vsakodnevno funkcioniranje, najpogosteje uporabljeni pa sta kognitivno-vedenjska terapija ter terapija sprejemanja in predanosti. Obe se namreč osredotočata na krepitev psihološke odpornosti in prilagodljivosti človeka ter mu omogočata sprejemanje situacije in spreminjanje negativnih miselnih procesov.
Priporočljiva je tudi psihoanalitična psihoterapija, ki človeku omogoči odkrivanje in obvladovanje nezavednih misli, notranjih konfliktov in obrambnih mehanizmov. Ta globoki terapevtski pristop je dolgotrajen in zahteven, a zelo učinkovit pri ljudeh, ki se že leta spopadajo z avtoimunskimi boleznimi, saj s svojim pristopom telo in psiho postavi v neposreden odnos, ki je verjetno nastal nekoč tekom življenja zaradi kompleksnih psihofizičnih notranjih borb.
Obrnite se nazaj k sebi
Poleg omenjenih psihoterapevtskih obravnav, ki jih izvajajo pooblaščeni specialisti, se lahko oseba zateče tudi k samopomoči in delu na sebi v obliki rednih sprostitvenih tehnik (avtogeni trening, progresivna mišična relaksacija), vaj usmerjenega zavedanja (tehnike čuječnosti) in strategij za obvladovanje bolečine ter tehnik preusmerjanja pozornosti.
Kronične bolezni s seboj prinesejo številna čustva, predvsem neprijetna (jezo, žalost, frustracijo), ki zahtevajo redno in globoko čustveno procesiranje. To je zelo pomembno zato, ker njihovo nenaslavljanje pogosto prinaša le poslabšanje telesnih simptomov.
Z delom na sebi, še posebno čustveni regulaciji in postavljanjem zdravih meja v pomembnih odnosih, bi vznike avtoimunskih obolenj morda lahko celo preprečili ali vsaj zaustavili na njihovem smrtonosnem pohodu. V to nas že nekaj časa prepričujejo vidnejši posamezniki iz stroke, kot je dr. Mate Gabor, potrjujejo pa tudi nekatere študije.
Med njimi je tudi nedavna raziskava z Univerze v Pittsburghu iz marca 2022, ki je postregla s spoznanjem, da so imele temnopolte ženske, ki so se popolnoma strinjale z izjavami, kot je 'redko izražam svojo jezo do tistih, ki so mi blizu', kar 70 % večjo verjetnost, da bodo doživele povečano karotidno aterosklerozo, torej srčno-žilni plak, ki je povezan z večjim tveganjem za srčni infarkt. Druge študije pa so pred tem tudi že povezale 'samozatiranje pristnega čustvenega izraza' s sindromom razdražljivega črevesja, sindromom kronične utrujenosti in pojavom raka pri ženskah.
Ker so prav ženske tiste, ki neprimerno pogosteje zbolevajo za avtoimunskimi boleznimi, je zanje toliko bolj pomembno, da ponovno vzpostavijo stik s tem, kar v resnici so. To je ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredijo tako za svoje sedanje in prihodnje fizično ter psihično zdravje.
Povzeto po Kreni zdravo in drugih virih.
Preberite si tudi:
- Ni 'vse v glavi' ali 'samo v telesu', gre tudi za živčni sistem
- Kako so povezane travma, avtoimunska bolezen in psihoza
- So vaša čustva krivec za avtoimunske bolezni?