Metakognitivna psihoterapija: "Um se zna ozdraviti sam, ko ga prenehamo ovirati"

Metakognitivna terapija se je izkazala kot učinkovita pri zdravljenju anksioznih motenj, depresije, posttravmatske stresne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje in psihoze.

Metakognitivna terapija (MKT) je znanstveno podprt psihoterapevtski pristop, ki vzrok za večino duševnih motenj vidi v nekoristnih miselnih vzorcih, kot sta pretirano razmišljanje in zaskrbljenost. Cilj terapije je zmanjšati ta načina razmišljanja in spremeniti metakognitivna prepričanja, ki jih aktivirajo.

Učinki metakognitivne terapije, ki jo v Združenem kraljestvu priporočajo kot z dokazi podprto možnost zdravljenja anksioznosti, so bili podprti v več študijah.

Uspešnost metakognitivne terapije je posledica odkritja samoregulativnega mehanizma v možganih.

Zakaj metakognitivna terapija?

Nove teorije o mišljenju nam pomagajo razumeti, kako ta terapija zares deluje.

Po teoriji Adriana Wellsa iz leta 2019, se metakognitivna terapija zelo razlikuje od kognitivno-vedenjske. "Jedro teorije je ideja, da misli v resnici niso tako zelo pomembne. To, kar je pomembno, je odziv osebe na te misli. To je nasprotno sporočilo kot pri kognitivno-vedenjski, kjer so negativne avtomatske misli videne kot razlog za motnje."

Metakognitivna psihoterapija se od KVT prvenstveno razlikuje po tem, da se osredotoča na miselne stile in mentalno regulacijo, ne pa tudi na vsebino misli. "Ne preverja resničnosti misli ali splošnih prepričanj o sebi in svetu, temveč se osredotoča na zmanjševanje pretiranega tuhtanja in ruminacije."

Tudi pri metakognitivni terapiji so prepričanja v središču intervencije, le da gre v tem primeru le za metakognitivna prepričanja in ne druge 'sheme'. "Te druge sheme se obravnavajo kot sprožilci motnje ali rezultat tega procesa in so zato epifenomeni."

Po Wellsu se ZNA UM SAM uravnati in ozdraviti od psiholoških ran, negativnih misli in čustev, če so metakognitivna prepričanja s tem ciljem usklajena.

Če pa metakognitivna prepričanja namesto tega spodbujajo zaskrbljenost in ruminacijo, bodo ovirala samoregulacijo in prispevala k duševnim boleznim.

Ta teorija ključno pojasnjuje izvor duševnih motenj (blokirana samoregulacija zaradi pretiranega tuhtanja in skrbi) in opisuje učinkovit pristop k zdravljenju. Ta je, enostavno povedano:

zmanjševanje ruminacije, zaskrbljenosti in drugih nekoristnih stilov razmišljanja
ter preoblikovanje metakognitivnih prepričanj.

V skladu s teorijo metakognitivne terapije se namreč um lahko sam ozdravi različnih duševnih motenj, če se zmanjšajo škodljivi vzorci razmišljanja, ki narvno samoregulacijo ovirajo.

Učinkovitost metakognitivne terapije

Večina obstoječih terapij temelji na kombinaciji različnih tehnik, zato je težko razumeti, kako dejansko delujejo pri zdravljenju duševnih motenj.

Na primer, kognitivno-vedenjska terapija, ki velja za najbolj znanstveno priznano terapijo za anksioznost in depresijo v zadnjih 40 letih, se lahko pohvali z zgolj 50-odstotno stopnjo izboljšanja, njen učinek pa se sčasoma še slabša.

Na področju duševnega zdravja se zato iskanje bolj učinkovitih pristopov nadaljujejo in rezultat teh iskanj je med drugim tudi metkognitivna terapija, ki postreže s pojasnilom, zakaj ljudje sploh postanejo duševno bolni, in ponuja rešitev, katere učinke so že potrdile nekatere študije.

Raziskave kažejo, da metakognitivna terapija deluje:

bolje kot kognitivno-vedenjska pri depresiji in anksioznosti,
bolje kot EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem) pri posttravmatski stresni motnji
in bolje kot dialektično-vedenjska terapija pri zdravljenju mejne osebnostne motnje, ki je tradicionalno znana kot težko ozdravljiva motnja.

Kaj sploh je metakognitivna terapija?

Metakognitivno terapijo je razvil klinični psiholog in profesor Adrian Wells. Njeno teoretično podlago in kliničen vpliv na duševne motnje pa podpira že skoraj tridesetih let kliničnih raziskav.

V skladu z metakognitivno terapijo se večina psiholoških motenj razvije iz nekoristnih strategij spoprijemanja, kot sta ruminacija in zaskrbljenost, ter iz metakognitivnih prepričanj.

Metakognitivna prepričanja so prepričanja o načinu našega razmišljanja.

Večina ljudi z duševnimi motnjami na primer goji naslednja metakognitivna prepričanja:

"Zaskrbljenosti ni mogoče ustaviti."
"Anksioznost je neobvladljiva."
"Mora me skrbeti, sicer se ne bom počutila bolje."
"Ne bi me smelo tako skrbeti."
"Ne smem misliti tako negativno."
"Kako sem sploh lahko to pomislila?"

Ker so zaskrbljeni zaradi načina svojega razmišljanja in misli, ki se iz tega porajajo, postanejo samo še bolj anksiozni. In ker ne verjamejo, da je zaskrbljenost mogoče ustaviti, začnejo uporabljati različne (praviloma nekoristne) strategije, da bi ta tok lahko nadzirali.

Nekoristne strategije obvladovanja imenujemo kognitivni sindrom pozornosti, ki ga sestavljajo predvsem katastrofiziranje in zaskrbljensot, pa tudi hiperpozornost na to, kako mislimo, skupaj s poskusi izogibanja in zatiranja misli ter neprenehnega iskanja zagotovil.

Kaj je duševna motnja po MKT?

Metakognitivna prepričanja in pretirana pozornost na slog kognicije imajo pomembno vlogo pri tem, ali zbolimo za duševno motnjo. To se zgodi zato, ker nam metakognitivna prepričanja narekujejo, da bi morali biti zaskrbljeni, o stvareh tuhtati ali pa neprestano potlačevati negativne misli.

Ali povedano drugače, metakognitivna prepričanja aktivirajo kognitivni sindrom pozornosti, kar posledično in neizogibno povzroči tesnobo, depresivnost in stres.

Kako deluje metakognitivna terapija?

Metakognitivna terapija zmanjšuje pretirano razmišljanje in zaskrbljenost s strategijami, kot sta na primer 'odmaknjena čuječnost' in odlaganje skrbi, ter s spreminjanjem metakognitivnih prepričanj.

Odmaknjena čuječnost pomeni, da misli in čustva opazujemo na odmaknjen način ali z distance, torej tako, da se vanje ne vpletamo ali jih poskušamo zatirati. To umu omogoči, da se sam ozdravi negativnih misli in občutkov, kar je sposobnost, ki je vsakemu izmed nas dana naravno.

Tehnika odlaganja skrbi pa ima namen zmanjšati dnevni čas, porabljen za skrbi, tako da si za zaskrbljenost določimo dnevno točno določeno časovno okno.

Metakognitivna terapija poleg tega učinkovito spreminja tudi metakognitivna prepričanja. Če so metakognitivna prepričanja pristranska, um ovirajo pri samoregulaciji in skrbi za negativne misli in čustva.

Metakognitivna prepričanja so pristranska, kadar si misli in občutke razlagamo kot nevarne in verjamemo, da pretiranega razmišljanja ni mogoče ustaviti.

Metakognitivna prepričanja so kot leče, s katerimi gledamo na svoj notranji svet. Če so jasna in natančna, vidimo misli in občutke takšne, kakršni so: kratkotrajni in neškodljivi. Če pa so meglena ali izkrivljena, se nam naše misli, občutki in razmišljanje zdijo kot grožnja. O metakognitivni terapiji zato razmišljajte kot o čiščenju meglenih leč.

MKT pomaga umu, da se sam pozdravi

Podobno kot se lahko telo zaceli po zlomu kosti, se lahko tudi um sam pozdravi od pretirane zaskrbljenosti in depresivnega počutja.

Misli, podobe in čustva pridejo v zavestni del naših možganov, vendar spet tudi izginejo. Če se teh misli, občutkov in podob oklepamo, jih 'prežvekujemo', analiziramo, vrednotimo ali nas kako drugače skrbijo, pa bodo z nami ostali veliko dlje. In vsakič, ko se tako 'zataknemo' za neželene misli, podobe in občutke, postanemo v resnici mi tisti, ki oviramo lasten um, da bi se samouravnal. Če takšne misli, podobe in občutki dlje časa ostanejo v umu, pa že lahko pričnejo povzročati duševne motnje, kot so tesnoba, depresija, posttravmatska stresna motnja in druge duševne težave.

Misli in podobe gre PUSTITI PRI MIRU, da bodo lahko odšle, kot izginejo zrna peska v cedilu.

Priljubljena prispodoba, ki na enostaven način razloži isto, je, da si predstavljajte, da so misli kot oblaki.

"Kot oblaki so prišle na vaše obzorje, tam nekaj časa postale in se premaknile naprej. Misli niso resničnost. Niso to, kar v resnici ste. So samo misli. Namesto da bi jih na vsak način skušali spremenili, jih lahko le zaznate, opazite in pustite tam, kjer so. Čez nekaj časa bodo same od sebe razpadle ali odšle. Tako kot oblaki."

profimedia

Kako se izvaja metakognitivna terapija?

Kombinacija tehnik se razlikuje glede na klienta.

Prvi korak: Terapevt razloži, kako klientove posebne strategije, kot sta zaskrbljenost in tuhtanje, hranijo njegovo duševno motnjo.

Drugi korak: Terapevt pomaga klientu spoznati, da so njegove strategije spoprijemanja s težavami neučinkovite pri reševanju problemov.

Tretji korak: Terapevt pomaga prepoznati klientova metakognitivna prepričanja in jih spodbija s poskusi.

"Skoraj vsi klienti gojijo metakognitivna prepričanja o tem, da pretiranega razmišljanja in zaskrbljenosti ni mogoče nadzorovati. Temu pravimo prepričanje o neobvladljivosti, in dokler je to prepričanje izrazito, bolnik ne bo poskušal prenehati z zaskrbljenostjo kljub tesnobi, ki jo povzroča zaskrbljenost."

Metakognitivna prepričanja se preverjajo in izpodbijajo skoraj na vsaki seansi, zato se med terapijo postopoma spreminjajo.

Četrti korak: Klient se nauči preložiti skrbi in razmišljanje na terapiji in pri domači nalogi. To mu bo pomagalo spoznati, da sta skrb in pretirano premišljevanje neškodljiva in nimata nobenih prednosti.

Peti korak: Klient se nauči tehnike urjenja pozornosti in zadržane pozornosti, da si pridobi prožno pozornost. Prožna pozornost bo pomagala usmeriti pozornost stran od negativnih misli in k smiselnim dejavnostim. To umu omogoča samoregulacijo od negativnih misli in občutkov ter sčasoma okrevanje od duševnih motenj.

S pomočjo ločene pozornosti se bolnik nauči zavedati negativnih misli in se od njih ločiti tako, da naredi korak nazaj ter preneha o njih skrbeti in razmišljati.

Proti koncu terapije se terapevt s klientom osredotoči še na odpravljanje morebitnih preostalih strategij nekoristnega spoprijemanja, kot so izogibanje, iskanje zagotovil in pozitivno razmišljanje, ter na preprečevanje ponovnega zagona duševne motnje.

Povzeto po Metacognitivetherapy in drugih virih.

Preberite si tudi: