Končni cilj starševstva je otroka pripraviti na samostojno življenje brez nas. Na tej poti pa je veliko stvari, na katere moramo biti pozorni.
Klinični psiholog Vlajko Panović pravi, da je glavni cilj vzgoje otroka pripraviti na to, da bo nekoč lahko živel samostojno.
"Jaz vedno izhajam iz zakona, saj se tam vse začne. Sodobni zakon ogrožajo sebičnost, napuh in nepripravljenost na deljenje. Sodobna družba pa spodbuja egoizem."
Po njegovih besedah bi moral biti končni cilj starševstva ta, da otroka vzgojimo tako, da nas ne bo več potreboval.
"Idealno je, da lahko mi ob nedeljah pridemo k otrokom na kosilo, ne pa da morajo oni vse življenje prihajati k nam."
Po njegovem mnenju imajo starši v prvih štirih letih otrokovega življenja šest ključnih nalog.
1. Hrana
Otrok se rodi z naravno potrebo po hrani. Napaka pa nastane, ko odrasli prehranjevanje začnejo povezovati z nagradami in pogojevanjem.
"Če boš pojedel, boš dobil to."
Panović opozarja, da se otroci tega zelo hitro naučijo. Že po nekaj dneh lahko začnejo tudi sami postavljati pogoje:
"Jedel bom, če mi daš to. Jedel bom, če mi dovoliš ono."
Prav tako staršem svetuje, naj majhnih otrok ne sprašujejo, kaj bi radi jedli.
Po njegovem mnenju je odgovornost staršev, da otroku ponudijo hrano, ki podpira njegovo rast in razvoj. Težavo vidi tudi v različnih trikih, s katerimi želijo odrasli otroka pripraviti do hranjenja – risanke, igrače ali "letalo z žlico".
Poudarja še pomen spontanosti:
"Spontanost je vir veselja. Današnji človek ni več spontan, ampak programiran. Ves čas se nam mudi, smo negotovi in želimo imeti vse pod nadzorom. Mladi starši pogosto že prvo otrokovo vročino doživijo kot tragedijo."
2. Meje
Po njegovem mnenju zdrave meje otroku ne jemlje svobode.
"Zdrave meje otroku pomagajo dihati."
A opozarja, da avtoritete ne dobimo avtomatično s tem, ko postanemo starši. Pridobimo jo predvsem z lastnim zgledom.
Če otroku prepustimo vse odločitve – na primer, kaj bo jedel – po njegovih besedah hitro ustvarimo prostor za konflikte, saj si bo otrok največkrat želel prav tisto, česar mu ne moremo ponuditi.
3. Spanje
Panović poudarja, da je človekov organizem naravno prilagojen ritmu dneva in noči.
"Podnevi porabljamo energijo, ponoči pa se telo obnavlja."
Sodobni način življenja pa je ta ritem porušil. Odrasli ostajajo pokonci pozno v noč, enak vzorec pa prevzemajo tudi otroci. Po njegovem mnenju bi morali mlajši otroci hoditi spat najpozneje okoli devete ure zvečer, saj se rastni hormoni intenzivno sproščajo v zgodnjem delu noči.
Starši pogosto rečejo: "Ne morem ga pripraviti, da gre spat."
Že ta stavek po njegovem mnenju kaže, da je starševska avtoriteta oslabljena. Otroci se po njegovih besedah vzgajajo predvsem z dobroto, potrpežljivostjo in zgledom.
Kot primer dvoličnosti navaja očeta, ki sinu prepoveduje alkohol, nato pa sam ob prihodu prijateljev brez pomisleka poseže po žganju.
"Otroci bodo posnemali nas, ne naših besed."
4. Enotnost staršev
Panović opozarja, da je za otroka zelo pomembno, da starša nastopata usklajeno. Če eden nekaj prepoveduje, drugi pa dovoljuje, otrok prej ali slej začne iskati podporo pri bolj popustljivem staršu. Toda paradoksalno je, da je prav ta starš kasneje pogosto tisti, ki ga otrok najbolj zavrača.
5. Primerjanje otrok
Primerjanje otrok lahko po njegovem mnenju povzroči veliko škode.
Starši pogosto rečejo: "Poglej, kako je on priden."
"Poglej, kako je ona pametna."
Vsak otrok je drugačen in edinstven, zato ga ne bi smeli primerjati ne z vrstniki ne z brati in sestrami.
Kot primer navaja družino, kjer mlajši otrok jemlje stvari starejšemu, starši pa rečejo: "Pusti ga, saj je še majhen. Ti si pa pameten." Takšno sporočilo lahko starejši otrok razume kot znak, da imajo starši mlajšega raje.
Panović pripoveduje tudi o devetletni deklici, ki mu je rekla: "Nočem biti več pametna. Dovolj mi je, da sem vedno jaz tista pametna."
Pravi odziv staršev bi bil po njegovem mnenju drugačen. Mlajšemu otroku je treba jasno povedati: "Igrače starejšega ne smeš vzeti brez njegovega dovoljenja."
Ob tem pa morajo starši sami uporabljati besede prosim, hvala in oprosti, saj se otroci predvsem učijo z opazovanjem odraslih.
Če starši mlajšemu otroku dopuščajo, da starejšemu jemlje stvari, po njegovem mnenju spodbujajo agresijo in konflikte med sorojenci.
6. Šport
Panović pravi, da je pri svojem delu pogosto srečeval otroke, ki so jih starši silili v šport. Takšnih otrok se mu je pogosto smililo zaradi velikih pritiskov, ki so jih doživljali.
"Šport bi moral prinašati veselje."
Po njegovem mnenju pa ga odrasli prepogosto predstavljamo kot boj in agresijo. Kot primer navaja športne prenose, v katerih poslušamo izraze, kot so:
"Povozil je nasprotnika."
"Potopili smo jih."
Sprašuje se, kakšno predstavo o športu si ob tem ustvarjajo otroci.
Otroci se učijo predvsem iz našega vedenja
Panović opozarja tudi na vse manj pogovorov v družinah.
Po njegovih besedah otroka ne vzgajamo z vpitjem, ampak z mirnim glasom, objemom, pogledom v oči, nasmehom. Ko starši povzdignejo glas, svetuje celo, naj sedejo.
"Stoječ položaj je borbeni položaj. Takrat se ne slišimo več."
Pravi tudi, da mu otroške risbe in nekaj minut pogovora z otrokom pogosto povedo skoraj vse o njegovih starših.
Družina mora biti varen pristan
Za konec poudarja, da otrokom pogosto odvzamemo tisto, kar najbolj potrebujejo – skupne obroke, pogovore in čas, preživet skupaj. Otroci bi morali odraščati v družini, kjer so vloge jasne, kjer se počutijo sprejete in varne.
Prav tako meni, da jih moramo naučiti osnovnih življenjskih veščin – od priprave preprostega obroka do pospravljanja postelje. Njegovo glavno sporočilo pa je:
"Družini mora biti kraj, kamor se otrok po težkem dnevu vrača z zavedanjem, da bo tam našel zatočišče, ne pa zavrnitve ali razočaranja."
Vir: stil.kurir.rs
