Ko rečemo, da nas otrok ne posluša, pravzaprav ne govorimo o poslušanju. Dr. Becky Kennedy, avtorica knjige Dobri v sebi, pravi, da še nikoli ni slišala staršev, ki se pritožujejo, da jih otrok ne posluša, kadar ga pokličejo na sladoled ali k še eni epizodi najljubše oddaje. V resnici govorimo o sodelovanju. Rečemo, da otrok ne posluša, toda s tem v resnici pravimo, da ne sodeluje, ko ga prosimo, naj stori nekaj, česar noče.
Bolj ko smo z nekom povezani, raje upoštevamo njegove želje
Upoštevanje želja je kot naprava, ki kaže, kako trden je odnos v danem trenutku. Ko nas torej otroci ne poslušajo, moramo razumeti, da ne gre za težavo z otrokom, temveč z odnosom.
Če se otrok ne zmeni za vas ali le redko sodeluje, ko ga kaj prosite, vam skuša sporočiti, da vajin odnos potrebuje nekaj ljubeče skrbi. To ne pomeni, da je vaša vzgoja vprašljiva; niste slab starš, vaš otrok ni hudoben in vajin odnos ni za vselej izgubljen. Vsi odnosi med starši in otroki včasih potrebujejo nekaj dodatne ljubezni in pozornosti.
- Preberite si še: Kaj sporoča duša, ki se pripravlja prevzeti fizično telo, staršem?
Otrokova "naglušnost" ima še en element
Dr. Kennedy pravi, da je njen najstarejši sin takole zabil žebljico na glavico: "Starši vedno govorijo otrokom, naj prenehajo delati nekaj zabavnega in se lotijo nečesa manj zabavnega. Zato jih otroci ne poslušajo."
Morda se naš otrok igra s kockami, mi pa hočemo, da se gre kopat; morda jé palačinke s čokolado, mi pa hočemo, naj se obuje, ker gremo ven; morda gleda televizijo, mi pa mu rečemo, naj jo ugasne.
Otroke prosimo, naj storijo nekaj, kar "morajo", čeprav tega nočejo – nekaj, kar je pomembno za nas, ne zanje. Starši pogosto počnejo prav to: otroka prosijo, naj preneha z delom, pri katerem uživa, in se loti nečesa, kar mu je zoprno.
Pomembna sta postopek in način, kako otroka za nekaj prosimo
Vpitje denimo ni učinkovito, če hočemo otroka pripraviti do sodelovanja. Pravzaprav ima vpitje prav nasproten učinek. Ko zavpijemo, se otrokovo telo preklopi v način delovanja v primeru ogroženosti – nevarnost zazna iz napadalnega tona, glasnosti in telesne govorice starša.
Takrat ne more niti predelati starševega sporočila, ker je vsa njegova energija namenjena preživetju. Vendar si ne želimo, da bi se nas otrok bal, niti nočemo, da otrpne natanko takrat, ko bi radi, da sodeluje z nami (opomnik: tudi če vpijete, ste vseeno dober starš, in če pride do tega, se lahko pobotate).
Kadar svoje prošnje in zahteve prežamemo s povezanostjo, spoštovanjem, igrivostjo in zaupanjem, bo otrok vse poredkeje nasprotoval in bo vse pogosteje pripravljen na sodelovanje.
Ne spreglejte tudi:
Povežite se, preden prosite
Najpomembnejša strategija, ki se nanaša na poslušanje, je povezovanje z otrokom, dokler je v svojem svetu in preden ga prosimo, naj stori nekaj v našem.
Otrok mora vedeti, da ga vidite, preden se lahko premakne od prijetnega opravila (denimo risanja ali igranja z glino) in izpolni nalogo, ki je pomembna za vas (kot je čiščenje risalnih potrebščin). Če čuti, da ga vidite, to močno koristi povezovanju, kajti če smo z nekom povezani, smo tudi bolj pripravljeni, da sodelujemo z njim.
Otroku omogočite izbiro
Ta strategija je zelo učinkovita, kadar se z otrokom povežete, preden mu naložite opravilo. Če mu ponudite možnost izbire, bo bolj verjetno pripravljen sodelovati. Nihče ne mara, da mu ukazujejo, zlasti ne otroci, ki že tako čutijo, da jih večino časa nekdo nadzoruje.
Uporabite jo lahko pri otrocih vseh starosti; celo dvoletnik bo najbrž bolj sodeloval pri ščetkanju zob, če mu ponudite izbiro: ali bosta tekmovala, kdo bo prej v kopalnici, ali pa naj se tja požene kot raketa. Ponudite mu samo tiste izbire, s katerimi se strinjate, in mu povejte, da ste prepričani, da bo potem storil, kar je treba.
Humor
Humor omogoča spremembo perspektive, in natanko tega si želimo, kadar prosimo otroka za sodelovanje. Kadar nastopamo igrivo namesto napeto, se pridružimo otroku v svetu, ki ga ima v vsakem primeru raje – v svetu norčij, lahkotnosti in smeha.
Odkrito povedano, tudi mi želimo biti del takega sveta. Ko v enačbo vnesemo smeh, bo otrok bolj povezan z nami in bo raje sodeloval.
Povzeto po knjigi Dobri v sebi