Pravljice kot kažipot in zdravilo: "Pritegne tista, ki jo potrebujemo"

Večina ljudi na pravljice gleda kot na zgodbe za otroke. Nekaj, kar pripada otroštvu in kar sčasoma prerastemo. Carl Gustav Jung in njegovi nasledniki pa so verjeli nekaj povsem drugega: da so pravljice eden najdragocenejših zemljevidov človeške psihe.

Po Jungovem mnenju pravljice niso nastale zgolj iz domišljije posameznikov. So izraz kolektivnega nezavednega – globoke plasti človeške duševnosti, v kateri živijo univerzalni vzorci, ki jih je Jung imenoval arhetipi. Zato podobne zgodbe najdemo v kulturah po vsem svetu, čeprav med seboj nikoli niso bile v stiku.

V pravljicah se vedno znova pojavljajo isti motivi: zapuščen otrok, hudobna mačeha, gozd, volk, čarovnica, kralj, princesa, smrt, preizkušnja in preporod. Jungovci menijo, da ti motivi niso naključni. Predstavljajo notranje psihološke procese, ki jih prej ali slej doživlja vsak človek.

Marie-Louise von Franz, ena najpomembnejših Jungovih sodelavk, je pravljice imenovala najčistejši izraz kolektivnega nezavednega. V njih je videla zakladnico večnih modrosti in simbolni zemljevid notranjega sveta.

Toda ali so lahko pravljice lahko tudi zdravilne? Čeprav sodobna psihologija sama po sebi ne trdi, da bi zgolj branje pravljic zdravilo travmo, pa obstajajo dobri razlogi za domnevo, da nam lahko pomagajo razumeti lastne izkušnje, jih osmisliti in v njih najti občutek, da v svoji stiski nismo sami.

Pravljice pogosto govorijo prav o temah, ki jih danes povezujemo s travmo: zapuščenostjo, zanemarjanjem, zavrnitvijo, manipulacijo, izgubo, sramom in občutkom nepripadanja. Hkrati pa skoraj vedno vsebujejo tudi nekaj drugega: možnost preživetja, preobrazbe ali novega začetka. 

• Preberite tudi: Najpomembnejše življensko pravilo po Carlu Jungu 

Janko in Metka

Travma zapuščenosti

Le malo pravljic tako neposredno govori o otrokovem strahu pred zapuščenostjo kot Janko in Metka.

Otroka ostaneta sama v gozdu. Tista, ki bi ju morala zaščititi, ju zapustita. To je ena najglobljih razvojnih groženj, ki jih otrok lahko doživi. Zato se v tej zgodbi pogosto prepoznajo ljudje, ki so odraščali ob čustveno nedostopnih, zanemarjajočih ali nepredvidljivih starših.

Toda pravljica ne ostane pri zapuščenosti. Govori tudi o iznajdljivosti, povezanosti med sorojencema in sposobnosti preživetja. 

Pepelka

Otrok verjame, da je z njim nekaj narobe

Pepelka ni fizično ogrožena. Njena rana je bolj subtilna. Nenehno jo ponižujejo, razvrednotijo in ji sporočajo, da ni dovolj dobra.

To je zgodba, ki pogosto odmeva pri ljudeh, ki so odraščali ob čustveni zlorabi ali kroničnem razvrednotenju.

Njena pot ni boj proti pošasti, temveč ponovno odkrivanje lastne vrednosti. 

Rdeča kapica

Travma izdaje zaupanja

Rdeča kapica danes pogosto vzbuja mešane občutke.

Za nekatere je svarilo pred manipulacijo. Za druge pa postane skoraj obtožnica. Otrok po travmi lahko namreč zgodbo sliši drugače kot netravmatiziran otrok ali odrasel. Namesto sporočila "Pazi se volka" lahko sliši: "Zakaj ga nisi prepoznal prej?"

Prav zato je lahko Rdeča kapica za nekatere ljudi neprijetna ali celo sprožilna. Dotika se boleče iluzije, da bi se tragediji lahko izognili, če bi bili le dovolj previdni. Resnica pa je drugačna.

Otroci niso odgovorni za prepoznavanje 'volkov' v zunanjem svetu. To je naloga odraslih.  

Trnuljčica

Zamrznitev po travmi

V sodobnih travmatoloških interpretacijah Trnuljčica pogosto spominja na stanje psihične zamrznitve. Po poškodbi namreč ne beži, ne kriči in se ne bori. Trnuljčica samo zaspi.

Mnogi ljudje s travmatsko preteklostjo opisujejo obdobja življenja, ko niso zares živeli, temveč zgolj obstajali.

Stoletni spanec tako postane simbol disociacije, čustvene otopelosti in umika iz življenja. Prav zato Trnuljčica ni nujno pravljica, ki bi ljudi s točno takšno rano tudi privlačila.  

Sneguljčica

Varno zatočišče po nevihti

Mnogi bi pričakovali, da nas bodo najbolj nagovorile pravljice, ki najbolj natančno opisujejo naše rane. V resnici ni vedno tako. Vzemimo Sneguljčico.

Čeprav jo preganjajo in ji strežejo po življenju, zgodba ponuja nekaj, česar marsikateri ranjeni otrok ni imel: varno zatočišče.

Palčki ne manipulirajo. Ne ponižujejo. Ne zahtevajo, da si zasluži njihovo naklonjenost. Preprosto jo sprejmejo.

Morda prav zato Sneguljčica mnogim ljudem pomeni več kot zgodbe, ki natančno opisujejo njihovo bolečino. Ne zato, ker bi jim kazala rano, temveč zato, ker jim pokaže možnost okrevanja. 

Grdi raček

Nisi pokvarjen ali slab, samo drugačen

Ena najbolj zdravilnih Andersenovih zgodb je gotovo Grdi raček. Njeno sporočilo ni: "Moral bi biti drugačen." Njeno sporočilo je: "Nikoli nisi bil to, za kar so te imeli."

To je zgodba, ki pogosto odmeva pri ljudeh, ki so se v otroštvu počutili drugačne, nesprejete ali nerazumljene.

Grdi raček ne zmaga zato, ker bi se popravil. Zmaga zato, ker odkrije, kdo je.

Zakaj nas pritegne prav določena pravljica?

Jungovci pogosto menijo, da nas pritegnejo pravljice, ki odražajo naše notranje konflikte. Toda izkušnje mnogih ljudi kažejo nekaj bolj zapletenega.

Včasih nas privlači zgodba, ki opisuje našo rano. Drugič pa nas pritegne zgodba, ki ponuja nekaj, česar v življenju nismo imeli in kar potrebujemo.

Otrok, ki je doživel izdajo zaupanja, morda ne bo izbral Rdeče kapice. Morda bo izbral Sneguljčico. In otrok, ki živi v psihični zamrznitvi, morda ne bo oboževal Trnuljčice. Morda ga bo pritegnil Grdi raček. Ne zato, ker ne bi prepoznal svoje bolečine. Temveč zato, ker išče nekaj drugega: upanje.

Morda je zato najzanimivejše vprašanje manj 'Katera pravljica opisuje mojo travmo?' in bolj: 'Katera pravljica mi je kot otroku dajala občutek, da bom preživel?'

Odgovor na to vprašanje pogosto razkrije nekaj zelo pomembnega – ne le o naših ranah, temveč tudi o naših notranjih virih moči. 

Zdravilna moč zgodb in sodobna psihologija

Čeprav Jung in njegovi nasledniki govorijo o simbolih, arhetipih in kolektivnem nezavednem, ideja o zdravilni moči zgodb ni omejena le na jungovsko tradicijo.

V sodobni psihologiji obstaja področje, ki ga imenujemo biblioterapija – uporaba literature in zgodb kot podpore pri soočanju s psihološkimi stiskami.

Raziskave kažejo, da lahko branje pomaga ljudem razumeti lastna čustva, zmanjšati občutek osamljenosti ter najti nove načine razmišljanja o svojih življenjskih izkušnjah.

Posebej zanimiva so spoznanja sodobne travmatologije. Travma namreč ni le boleč dogodek. Pogosto pomeni tudi izgubo zgodbe. Dogodek je lahko tako pretresljiv, da ga človek ne uspe vključiti v smiselno pripoved o svojem življenju. Izkušnja ostane razdrobljena, neizrečena in težko razumljiva.

Travmatologi zato pogosto poudarjajo pomen naracije – sposobnosti, da svojo izkušnjo postopoma umestimo v zgodbo, ki jo lahko razumemo in prenesemo. Prav zato imajo pomembno vlogo pripovedovanje, pisanje dnevnikov, ustvarjalno pisanje in terapevtsko delo z zgodbami.

Pravljice in miti pri tem ponujajo nekaj posebnega. O težkih izkušnjah govorijo posredno, skozi simbole. Namesto da bi se človek moral takoj soočiti z lastno bolečino, jo lahko najprej sreča v podobi zapuščenega otroka, deklice v gozdu, speče princese ali grdega račka.

Takšna simbolna distanca pogosto omogoči nekaj, kar je pri travmi zelo pomembno: da se lahko približamo bolečini, ne da bi nas ta popolnoma preplavila.

Hkrati zgodbe skoraj vedno vsebujejo element, ki ga travma pogosto odvzame – občutek prihodnosti. Junak se znajde v temi, izgubi dom, zaide v gozd ali se sreča s pošastjo. Toda zgodba se tam ne konča.

Prav zato so zgodbe lahko zdravilne. Ne zato, ker bi izbrisale bolečino, temveč zato, ker nas spomnijo, da bolečina ni nujno zadnje poglavje.