Preden odreagiramo, obstanimo za trenutek s svojimi občutki

30. 1. 2024
Deli
Preden odreagiramo, obstanimo za trenutek s svojimi občutki (foto: shutterstock)
shutterstock

"V odnos ne moremo prispevati ne več in ne manj kot to, kar znamo doživljati v sebi," piše psihoterapevtka Petra Vršnik. 

Koliko živosti se pretaka v nas? Koliko živosti lahko prinašamo v naše odnose? Ali pričakujemo, da bomo začeli živeti polno, ko bo okolica do nas prihajala na želen način? Ko bo partner postal pozornejši, ko bodo v službi opazili vrednost našega opravljenega dela, ko bomo imeli več časa in bomo končno lahko počeli vse tisto, za kar nam trenutno zmanjkuje časa in jemlje energijo. 

Lahko čakamo, da se okoliščine spremenijo in se posledično spremeni naš svet. S tem sicer tvegamo, da se to mogoče nikoli ne bo zgodilo. Bolj gotova pot k živosti je, da prevzamemo odgovornost in sami poiščemo živost v sebi.

Aktivirajmo se na način, da vsaj za trenutek prebudimo in sledimo zadovoljstvu v sebi. Da npr. med sprehodom v naravi z vsemi našimi čuti občutimo naravo, občutimo telo in življenje, ki se pretaka v njem. Kako drugače je, ko počneš neko aktivnost s hkratnim občutenjem sebe, svojega telesa, ga poslušaš, do katere mere zmore, ga kdaj pa kdaj spodbudiš, da premaga napor, in ugotoviš, da je prostor za napredek, se ustaviš, ko začutiš, da potrebuješ počitek. Bolj, kot smo sposobni opazovati sebe in si slediti v vseh dnevnih aktivnostih, več je v nas življenja. In več življenja je v nas, več bo živosti v naših odnosih. 

Ustavimo se za trenutek, ko otrok v solzah priteče v naš objem in poskušajmo začutiti, kaj se ob tem dogaja v nas samih. Ali ko partner ne naredi neke stvari, za katero smo ga prosili. Preden odreagiramo, obstanimo za trenutek s svojimi občutki, mislimi in jih opazujmo. Ob tem se bodo zagotovo prebudili tudi težki občutki, saj ko se ustavimo in čutimo, kakšen vpliv ima okolje na nas, se prebudijo iz naše notranjosti, vse, kar v hitrem tempu življenja poskušamo spregledati, se s tem ne ukvarjati.

Ob raznoraznih situacijah se nam bodo prebudile otroške rane, neizpolnjena hrepenenja in prepričanja, kot so npr. v odnosu zame ni prostora, na koncu vedno ostanem sam s svojimi občutki, drugim ni mar zame, meni se lepe stvari ne dogajajo, sam sem za vse …

Dokler se ne soočimo z bolečino znotraj nas, je nemogoče zgraditi ljubeč svet okrog nas, ki bo hkrati podpiral nas same in ljudi okrog nas. Srečanje z bolečimi občutki omogoča razviti več sočutja do sebe, kar se bo odražalo v odnosu do drugih.

Bolečina bo opozarjala nase, vse dokler ne bo sprejeta in potolažena. Vsak boleč delček nas samih, ki ga bomo prepoznali in mu namenili ljubečo pozornost, kolikor je bo potrebno, da bo bolečina potolažena, bo pomenil večji občutek svobode, več miru v nas samih in lažji naslednji korak. 

Namesto da drvimo skozi življenje, se vsaj tu in tam ustavimo ter poskušajmo začutiti, kaj v nas kliče po razrešitvi. Ustavimo se za toliko časa, da notranjo bolečino udomačimo do te mere, da ne bomo več bežali pred njo. Nato pa poiščimo način, kako bolečino ubesediti, tako da ne rani ljudi okrog nas, temveč nam da dragoceno možnost, da si pridemo bližje, se povežemo na globlji ravni in v odnosu ustvarimo nekaj novega.

In četudi se druga stran ne bo odzvala po naših željah, bo naš notranji svet postal živ, poln hrepenenja po še več življenja. Spoznanje, da nismo nemočne žrtve, da imamo lahko dejavno vlogo, prinese olajšanje in željo po še globljem srečanju z nami samimi ter možnost za globlje srečanje z drugimi.

Petra Vršnik, psihoterapevtka, www.upajsi.si

Preberite si še:

Novo na Metroplay: Žiga X Gombač: "Mene tek pomirja, daje mi dodatne zorne kote razmišljanja"