Žalostna zgodba: "Izgubil sem brata, ki ni več mogel zdržati maminih psihičnih pritiskov"

6. 1. 2024
Deli
Žalostna zgodba: "Izgubil sem brata, ki ni več mogel zdržati maminih psihičnih pritiskov" (foto: shutterstock)
shutterstock

Resnična zgodba iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 3. del, ki vam bo verjetno orosila oči. 

»Nekoč mi je čisto slučajno prišla v roke knjiga "In Sheep's Clothings" avtorja dr. Georga Simona. Če povem na kratko: opisuje motnje v značaju človeka, ki povzročijo, da ta potem manipulira z okolico. Bolj ko sem bral, bolj me je postajalo groza. V številnih opisih sem prepoznal lastno mamo in njeno obnašanje do očeta in naju z bratom.

Mama je bila v mladosti zelo lepa ženska. Bojim se, da prav zaradi njene zunanjosti oče ni opazil, kako ga je od prvega trenutka naprej ovijala okoli prsta. So pa opazili drugi in mu kdaj tudi kaj povedali, a jih ni hotel slišati.

Brat je pri sedemnajstih naredil samomor. Maminega psihičnega nasilja, zavitega v glasno in vsem vidno materinsko ljubezen, ni mogel več prenašati. Oče je tiste vrste moški, ki mu rečemo lolek, copata, brezjajčnik in podobno. Tako je dresiran, da že dolgo ne razmišlja s svojo glavo. Možganov kot da nima. Vse, kar reče ali naredi, poišče potrditev pri mami. Tudi kliče jo mami. Mami, kaj misliš, mami, kaj bom jedel za večerjo, mami, kje so moje nogavice, mami, kje so moja zdravila, mami, zbudi me ob pol šestih, mami, a se dobro počutiš...

V kleti smo imeli ozek prostor brez okna. Mama me je zaprla vanj, ker sem bil menda poreden, ko sem bil star tri leta. Bolj kot sem jokal in razbijal po vratih, dlje je trajalo. Brat je bil drugačen. Bilo ga je strah teme, zato je tisto špajzo prenašal teže kot jaz. Spominjam se, da očetu ni bilo vseeno. Pogosto je imel solzne oči, ko sem s sklonjeno glavo prišvedral po stopnicah. Mama je sedela v naslonjaču in pletla. Moral sem poklekniti in jo prositi odpuščanja. Oče je gledal v časopis in se delal, da bere.

Mama je bila po poklicu učiteljica, hkrati je na šoli opravijala tudi službo socialne delavke. Menda zato, ker je imela zelo izrazit čut za trpljenje sočloveka, hahaha.

Za svoje ljubiteljsko in zelo požrtvovalno delo je dobila tudi številna priznanja. Tisti trenutek pa, ko je stopila skozi domača vrata, je postala čisto drug človek. 

Ni minil dan, da me ne bi zaradi česa kaznovala. Čisto nagonsko in podzavestno sem se ji nastavljal, ker sem hotel obvarovati brata. Žiga se je je na smrt bal. Pogosto je ponoči zlezel k meni v posteljo, ker so ga tlačile nočne more. Oklepal se me je kot brodolomec in tiho hlipal v blazino. Malo nerodno je bilo, ker je še do osmega leta močil posteljo... V šoli ni ravno blestel, in to je bil za mamo, ki je bila navajena odličnosti, še dodaten udarec.

Sčasoma so se tudi učiteljice navadile, da naredijo bolje, če dajo Žigi dobro oceno, kot da so pozneje deležne maminega maltretiranja. Čeprav je imel hudo astmo, ga je včasih, ko ga je kaznovala, nagnala, da je večkrat zapored prehodil stopnice iz kleti do podstrehe. Ko se je usedel, je bil moker od potu, srce pa mu je tolklo, da se je slišalo po vsej sobi.

Potem se je odločila, da nadaljujem šolanje na Šubičevi gimnaziji. Tam je poučevala ena od njenih prijateljic, pa se ji je zdelo, da me bo tako lahko imela še naprej pod kontrolo. Uprl sem se ji, saj sem se že rodil kot strojnik. Ko me ni bilo doma, je bes zaradi mojega upora znesla nad bratom. Do smrti si ne bom odpustil, da nisem prosil očeta, naj jo sune v rit, da ne bo kar naprej bruhala strupa okoli sebe. Nič. Zatiskal sem si ušesa, ker sem se bal, da bi domače razmere vdirale v mir, ki sem ga čutil v svoji študentski sobici.

Potem je prišel najbolj žalosten dan v mojem življenju. Izgubil sem brata, ki ni več mogel zdržati psihičnih pritiskov, zmerjanj, nesmiselnih obtoževanj in maltretiranj. Še bolj pa je bolelo, ker je pustil eno samo sporočilo, in to zame: 'Dragi bratec, rad te imam. Ne pozabi tega.'

Če dobro premislim, sem takrat umrl tudi sam. Odselil sem se od doma, s starši nimam nobenega stika več. Nimam dekleta, nimam družine, nič. Nisem diplomiral, imam sicer službo, a plača, ki jo dobivam, zadošča le za preživetje. Od bratove smrti, ki sem jo nekako zakrivil tudi sam, se ne morem pobrati.«

Dejan (1972) iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 3. del

Preberite si še:

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel