Je nekaj 'laž', če človek sploh ne ve, kaj je resnično in kaj ne? Psihoanaliza narcisizem postavlja na mejo, kjer se konča zdrav razum in začne norost.
Eno največjih Freudovih spoznanj je bilo, da imamo ljudje narcisoidno jedro in da se to jedro v celoti pokaže že v otroštvu. Razvojni izziv je prerasti to egocentrično usmerjenost in spregledati objektivno resničnost z minimalnim popačenjem.
Na Psychology Today je o tem, kako psihoanalitiki vidijo narcisizem, pisala Patricia H. Hawley, profesorica razvojne psihologije in raziskovalka agresije, spola in fantazije.
Otroci so šarmantni narcisi
"Dojenčki imajo očarljivo popačen pogled na realnost," je leta 1970 rekel že Jean Piaget, švicarski razvojni psiholog, ki je znan po svoji teoriji kognitivnega razvoja otrok. Do približno drugega leta starosti je njihova razvojna naloga, da se naučijo razločiti od drugih in od zunanjega sveta. Na tej stopnji razumevanja pričnejo doumevati, da mamine dojke niso del njih samih in da predmeti (in starši) obstajajo tudi, ko jih ne vidijo.
Od 2. do 7. leta se otroci učijo, kako deluje zunanji svet, nadaljuje Piaget. Najprej izhajajo iz pozicije, da so najhitrejši in najpametnejši. "So smešno preveč samozavestni, a so hkrati prepričani, da ste spremenili njihov sendvič preprosto tako, da ste ga prerezali na pol." Toda tudi v tem obdobju se počasi naučijo, da imajo drugi poglede, zgodovino, spretnosti, misli, želje in občutke, ki se razlikujejo od njihovih. "Rodi se empatija."
V zgodnjem otroštvu je ljubezen predvsem sprejemanje, jemanje. Otroke žene naravno vgrajen sistem izpolnjevanja primarnih potreb, tako potrebe po čustveni in fizične varnosti kot ljubeče navezanosti. Lahko so nagajivi in zahtevni hkrati, kar je normalno.
Tudi zgodnja prijateljstva so videti podobno: prijatelji so tisti, ki delijo svoje igrače, se igrajo, kar oni hočejo, in poskrbijo, da se oni počutijo dobro. Posledično so ta prijateljstva predvsem transakcijska (temeljijo na vzajemnosti, quid pro quo) in lahko v vsakem trenutku implodirajo.
Otroci so s psihoanalitičnega vidika imenovani mali narcisi: imajo izkrivljen pogled na realnost, ki jih postavlja v središče svojega sveta, in vse stvari se vrtijo le okoli njih.
Natančno takšna je tudi odrasla oseba z narcistično strukturirano osebnostjo. Odrasli narcis je v bistvu obtičal v teh zgodnjih stopnjah razvoja, ker je njegov osebnostni razvoj iztirila bodisi zloraba v zgodnjem otroštvu ali pretirano poveličevanje in nerealna hvala s strani staršev. Narcisizem pri odraslih, ki sicer obstaja na spektru, pri čemer smo na tem spektru vsi, je lahko celo tako ekstremen, da pripelje do psihoze, saj gre za popoln odmik od objektivne realnosti zunanjega sveta, je njega dni vedel povedati tudi Erich Fromm, zgodnji psihoanalitik.
Fromm je namreč pravil, da se z narcisizmom, tako kot v otroštvu, notranji občutki projicirajo na zunanji svet. "Za otroka je dejstvo o zunanjem svetu to, da ste vi zlobni, ker so oni razočarani." Njihova čustva (razočaranje) so postala dejstva (vi ste zlobni).
"S psihozo – skrajnim narcizmom – tesnoba postane paranoja. Ljudje jih hočejo uničiti. Zunanji svet je ogledalo njihovih občutkov, slika pa je popačena."
Odrasel narcis v vašem življenju
Ko se nek odrasel narcis zaljubi v vas – in če občutki postanejo dejstva – se po mnenju psihoanalitikov zdi, da so se njihovi občutki projicirali v resničnost (ker tako pač je v njihovih glavah). Ali povedano drugače: zaradi vas se počutijo res dobro o sebi (ljubezni vredni, privlačni, cenjeni), zato si v glavi to prevedejo v dejstvo, da ste vi vse, kar so potrebovali.
"Nikoli še nisem srečal nikogar, kot si ti," pravijo v začetnih medenih fazah nove ljubezni in to tudi zares mislijo. Seveda je zato logično, da morajo z vami skleniti dogovor, zavezništvo, partnerstvo, vi pa ste se naenkrat znašli sredi čarobne romance ...
Do trenutka, ko se zgodi prvo 'razočaranje', ki je v odnosu z narcisom neizbežno.
Narcis je na nek način namreč pravi zgled pregovorne dvojne osebnosti in njihovo drugo plat - tisto, ki je ranljiva, negotova in včasih pretirano občutljiva na vsako obliko nasprotovanja ali kritike - boste spoznali slej ko prej.
Zgodilo se bo v trenutku, ko jim boste 'povzročili', da se bodo počutili slabo že samo s tem, ko boste naslovili nekaj o njihovem narcističnem vedenju (pa naj bo to njihova nečimrnost, hlepenje po pozornosti s strani drugih ali napihnjeni samopodobi). Ko boste to storili (in to se bo zgodilo slej ko prej), boste v njihovih očeh v trenutku postali najslabša oseba na svetu.
"Maska sladke ljubeznivosti bo padla in naenkrat boste priča njegovemu drugemu obrazu. Na njem se bo vrtinčil bes, strah ali neka kombinacija obojega. Z nekom, ko je v tem stanju, ni mogoč noben kompromis ali pogovor. Lahko so tudi nevarni," piše Hawley in nadaljuje: "S psihoanalitičnega vidika sta torej ljubezensko 'bombardiranje' in narcistični bes manifestaciji istega popačenja zunanjega sveta, kjer so občutki projicirani v dejstva. To pomeni, da nimajo trdnega pojma objektivne realnosti. In temu so psihoanalitiki stare šole rekli norost."
Ljudje z narcistično osebnostno motnjo so znani po tem, da se iz faze ljubezenske omame hipno premaknejo v fazo ambivalentnosti in izdaje. Pogosta vedenja vključujejo osvetljevanje, prelaganje krivde, kuhanje mule in celo obtoževanje vas za tisto, kar so sami storili (čemur pravimo projekcija). Ljudi, ki so tarče takšnega napada, vse skupaj lahko zelo zmede, še posebno, ker vsemu naštetemu lahko spet sledi hiter osebnostni 'preobrat' (in nova 'ponudba narcisa').
"S psihoanalitičnega vidika je takšno vedenje mogoče rzumeti, ker vemo, da narcis izkrivlja resničnost tako, da ostaja v otroškem stanju. Zdi se jim, kot da so napadeni, zato sklepajo, da jih verjetno napadate. Dejansko vas vidijo kot napadalca. Iz svoje egocentrične perspektive lahko nato povsem podivjajo ali pa v strahu zapustijo interakcijo in vas obtožijo, da jim grozite. Notranje stanje je postalo zunanje dejstvo in zdaj ste tarča projekcije," piše Hawley.
Z vsemi temi občutki in izkrivljeno resničnostjo lahko narcis opravi le tako, da najde nekoga drugega, ki bi jih 'lahko' oboževal in cenil na način, kot ga 'vi nikoli niste'. To isto so dejansko naredili pred tem že z vami.
"V njihovih mislih so zdaj žrtev vašega sebičnega vedenja. Izdali ste vso ljubezen, ki so jo čutili do vas, in zdaj je treba drugim povedati, kako grozni ste," so jasni Hawley in njeni kolegi psihonalitiki. Naslednja stvar, ki vas po razhodu čaka, je zdaj še prava kampanja narcisoidnega blatenja.
"Morda niste vedeli, a vajin odnos je bil transakcijski. Pomembno jim je bilo, kaj so dobili od vas: potreba po izpolnitvi, fizični stik in oboževanje. Šlo je za jemanje. Bili ste njihova 'hrana', del tako imenovane 'narcistične ponudbe' tam zunaj."
Če kaj, to nikoli ni bila ljubezen. Ljubezen lahko živi in cveti samo v odnosu, ki je zdrav.
Preberite si tudi:
- Kako je Freud zasnoval psihoanalizo (in odkril pogovorno terapijo)
- Psihoanaliza na udaru kritike: "Nekoč je priznal, da ni še nikogar ozdravil"
- 5 manj znanih zanimivosti o Freudu, psihoanalizi in slavnem kavču