ODPORNOST: ko nas življenje spravi na kolena, odporni najdejo način, da se poberejo

Življenje lahko na kolena spravi vsakega od nas, naša psihološka odpornost pa je tista, ki nas težavam, travmam ali neuspehom navkljub naredi odločene, da bomo našli način, kako spremeniti smer, se čustveno ozdraviti in še naprej slediti svojim ciljem. 

Psihologi so identificirali nekatere dejavnike, ki človeka naredijo bolj odpornega. To so pozitiven odnos, optimizem, sposobnost uravnavanja čustev in sposobnost videti neuspeh kot obliko koristne povratne informacije.

Izkazalo se je na primer, da optimizem pomaga ublažiti vpliv stresa na um in telo ob življenjskih prelomnicah. To daje ljudem dostop do lastnih kognitivnih virov in s tem sposobnost umirjenega premisleka o tem, kaj bi bilo v dani situaciji mogoče storiti, da bi se stvari izboljšale.

Druge vidike temeljev odpornosti še vedno preučujejo. Medtem ko potencialne genetske predispozicije za odpornost še niso potrjene, pa se ve, da kvaliteta zgodnjega okolja in življenjskih okoliščin igrajo vlogo pri tem, kako se geni v človeku na koncu izrazijo.

Ali nas zgodnja travma naredi manj odporne?

Ni nujno. Ljudje, ki so preživeli travmatične dogodke, so lahko – in pogosto tudi so – zelo odporni.

Nekateri travmatizirani posamezniki lahko sicer razvijejo tudi neprilagojene načine samoregulacij. Takšen primer je zloraba opojnih substanc. Slednja nudi kratkoročne koristi, na dolgi rok pa negativno vpliva nanje in zmanjšuje njihovo sposobnost obvladovanja prihodnjih izzivov.

Znaki psihološke odpornosti

Psihološko močne in odporne ljudi pogosto družijo številni skupni imenovalci. Nekateri izmed njih so:

• Mentaliteta preživelca: Psihološko odporni ljudje sebe raje vidijo kot preživelce in ne žrtve. Vedo, da se lahko poberejo, tudi ko so stvari težke, in vztrajajo, dokler jim ne uspe.
• Učinkovita čustvena regulacija: Odpornost zaznamuje sposobnost obvladovanja čustev ob soočanju s stresom. To ne pomeni, da vzdržljivi ljudje ne doživljajo močnih čustev, kot so jeza, žalost ali strah. To pomeni, da se zavedajo, da so ti občutki začasni in da jih je mogoče prenesti, dokler ne minejo.
• Občutek nadzora: Odporni ljudje imajo običajno močan notranji lokus nadzora in menijo, da lahko njihova dejanja igrajo vlogo pri določanju izida dogodkov.
• Spretnosti reševanja problemov: Ko se pojavijo težave, vzdržljivi ljudje na situacijo gledajo racionalno in poskušajo najti rešitve iz dane situacije.
  
• Sočutje do sebe: Še en znak odpornosti je izkazovanje samosprejemanja in sočutja do sebe. Odporni ljudje s seboj ravnajo prijazno, še posebno, ko je težko.
• Socialna podpora: Imeti trdno mrežo podpornih ljudi je še en znak odpornosti. Odporni ljudje se zavedajo pomena podpore in vedo, kdaj morajo zaprositi za pomoč.

Odpornosti se je mogoče priučiti

Številnih dejavnikov, ki določajo odpornost, kot so genetika, zgodnje življenjske izkušnje in sreča, ni mogoče spremeniti. Se je pa vedno mogoče priučiti posebnih veščin za krepitev odpornosti.

Mednje sodijo tako veščine prekinjanja negativnih miselnih ciklov in katastrofiziranja kot iskanje dobrih plati v še tako težavni situaciji. Slednje dobro ponazori citat Thomasa Edisona: "Ni mi spodletelo. Samo 10.000 načinov, ki ne delujejo, sem odkril."

Psihično odpornost krepijo tudi zdrave navade, kot je dovolj spanja, dobra prehrana in vadba, saj zmanjšajo stres, kar posledično poveča odpornost.

Tudi redno razmišljanje o etiki in aktivno življenje v skladu z lastnimi vrednotami je povezano z večjo odpornostjo.

Izjemnega pomena je prav tako še vpetost v podporno močno socialno mrežo, za katero pa ni pomembno, kako številčna je, temveč to, da zares neguje globoko povezanost. 

Če znate poiskati pomoč in čustveno podporo bližnjih, poskrbite zase in se osredotočite na vidike situacije, ki so pod vašim nadzorom, vam to lahko pomaga prebroditi skoraj vsako življenjsko nevihto.

3 navdihujoči primeri iz resničnega življenja

Prebiti se skozi bolečino in razočaranje, ne da bi nas to preplavilo, ni nujno enostavno za nikogar. Prav resnični primeri tega, kaj naredijo odporni ljudje, da ostanejo čustveno in mentalno krepki in nadaljujejo tudi po smrti ljubljene osebe, izgubi službe, kronični ali akutni bolezni ali drugem neuspehu, nam pomagajo, da sledimo njihovemu zgledu in postanemo bolj odporni.

Primeri izjemne odpornosti iz resničnega življenja:

• Marie Curie, rojena na Poljskem, se je kot ženska v znanosti v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju soočala s precejšnjimi ovirami.

Takrat so bile ženske večinoma izključene iz visokega šolstva in Curie se je morala preseliti v Pariz, da bi študirala na Sorboni, kjer se je soočala z diskriminacijo in finančnimi težavami.

Kljub izzivom danes cel svet pozna Curie po njenih prelomnih odkritjih na področju radioaktivnosti, ki jo je kot prva poimenovala prav ona. Skupaj z možem Pierrom je odkrila elementa polonij in radij. Njeno delo ni bilo samo znanstveno zahtevno, ampak tudi osebno obremenjujoče, kar je privedlo do Pierrove tragične smrti leta 1906. Curiejeva je svoje raziskave nadaljevala sama in na koncu postala prva oseba, ki je prejela Nobelovo nagrado v dveh različnih znanstvenih disciplinah – fiziki in kemiji.

Curiejina zapuščina je kronski primer izjemne osebnostne rezilience, ki je bila potrebna, da je premagovala tako družbene kot osebne ovire in dosegla uspeh brez primere. Njeni prispevki k znanosti so imeli trajen vpliv, zlasti na področju medicine in jedrske fizike.

• Tudi pot Nelsona Mandele do svetovnega simbola svobode in pravice je zaznamovala izjemna odpornost.

V boju proti apartheidu v Južni Afriki je bil Mandela aretiran in obsojen na dosmrtno ječo leta 1962. V zaporu je preživel 27 let, večino v težkih razmerah na otoku Robben, izoliran od svoje družine in privržencev.

Kljub letom hude stiske je Mandeli uspelo ostati neomajen pri svoji zavezanosti za odpravo apartheida, njegov vpliv pa se je vsem poskusom utišanja navkljub samo še krepil.

Po izpustitvi leta 1990 je Mandela vodil pogajanja za razgradnjo apartheida in vzpostavitev večrasnih volitev. Leta 1994 je postal prvi temnopolti predsednik Južne Afrike, kar je simboliziralo zmago pravice nad zatiranjem.

Zgodba Nelsona Mandele velja za izjemen primer, kako lahko vztrajnost in neomajna vera, da je stvari mogoče spremeniti, premagata tudi najhujše izzive.

• Helen Keller je zaradi bolezni v otroštvu pri skoraj dveh letih starosti postala gluha in slepa.

Takšno stanje je takrat pogosto vodilo v življenje v osami in odvisnosti. Vendar pa je bila njena odločenost, da želi komunicirati s svetom in se o njem učiti, nepopustljiva.

S pomočjo svoje učiteljice Anne Sullivan se je naučila sporazumevati z uporabo taktilnega znakovnega jezika in sčasoma obvladala več jezikov. Keller je nato diplomiral na kolidžu Radcliffe in tako postal prva gluhoslepa oseba, ki je pridobila diplomo iz umetnosti. Napisala je številne knjige, postala vidna zagovornica invalidov in bila ključna pri ozaveščanju in zbiranju sredstev za Ameriško fundacijo za slepe. 

Njena življenjska zgodba je mogočna prilika, da je mogoče premagati tudi na videz nepremostljive ovire in doseči izjemne uspehe. Njeno delo še naprej navdihuje milijone po vsem svetu.

Povzeto po Psychology Today, VeryWellMind, Imployable in drugih virih.

Preberite si tudi:

• Upanje je protistrup za stres, depresijo in anksioznost, kažejo študije
• Kvaliteta življenja: ko je cilj psihološke terapije najti srečo in optimizem

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del