Psihoterapevt Staš Žnidar o tem, kakšen je 'pravi oče'?

Moški lahko ob otroku izkazuje naklonjenost in empatijo, kar se v času neodobravanja otrokovega vedenja lahko hitro spremeni v pasivno agresijo, izjemno močno jezo, ki lahko preide v verbalno, psihično ali fizično nasilje. Verjamem, da lahko moški v vzgojnem odnosu razvije nenasilen odnos, kjer pa otroku drugače postavlja tako potrebne meje. Vendar kako?

Dandanes obstaja ogromno različnih predstav o tem, kakšen naj bi bil oče. Nekateri še vedno nosijo staro podobo – hladnega, trdega, pokončnega moškega, ki se nikoli ne zlomi. To, s kom smo odraščali kot otroci, pomembno vpliva na to, kakšno podobo očeta imamo danes – kdo smo kot očetje.

Biti drugačen oče – mehkejši, nežnejši ali celo čustveno inteligenten – je danes že kar izziv, nekakšno stopanje izven meja »normale«. O vzgoji je govora ogromno, a v praksi opažam, da očetje pogosto kar malo plavajo. Sledijo toku – svojemu načinu, kako se povezujejo z otroki in kako jih disciplinirajo.

Poskušajo biti sproščeni, čustveni, prijetni, po drugi strani pa – ko je to »treba« – nenadoma zelo strogi in trdi. Iz ene skrajnosti v drugo: iz grobe strogosti nazaj v ljubeznivost.

Kaj je torej pravi oče?

Podobno kot pri starševstvu na splošno velja: popolnega starša ni. Smo nepopolni ljudje, ki se trudimo. Ob otrocih spoznavamo svoje rane in šibke točke kot moški. Tam, kjer smo bili sami ranjeni, pogosto nehote zdrsnemo v svojo narcistično ranjenost, zavrnjenost ali besnenje. Hkrati opažam vedno več moških, ki se zavestno trudijo in se svoje vloge lotevajo srčno.

Poenostavljeno rečeno: nismo tu samo za to, da držimo red in disciplino, ampak smo tudi tisti bližnji odrasli, ki otroku pomaga umiriti čustva, ga uči z zgledom in mu je stalen varen sopotnik. Moški si želijo odnosa s svojimi otroki, ki ne bo osnovan samo na opozarjanju, kontroli in disciplini. Želijo si tudi sproščenosti in igrivosti.

Kje se najpogosteje zalomi?

V praksi opažam, da se navadno zaplete takrat, ko se pri očetu – ne v njegovi vlogi starša, temveč pri njem kot moškem – dogaja nekaj osebnega. Nekaj, kar ga preplavlja in česar sam ne zna umiriti. Če te okoliščine ostanejo nerešene, ima to močan vpliv na njegov odnos z otroki ter na partnerstvo.

Situacije, ki jih očetje včasih tiho nosijo naokrog na svojih ramenih, so pritisk v službi, oddaljenost od partnerja, težaven odnos z lastnimi starši, pričakovanja okolice, prikrita moška depresija ali preprosto neka izklopljenost in brezvoljnost.

Drugo skupino pa predstavljajo izzivi, ki jih nosi otrok – čustvene ali vedenjske težave, pritiski v šoli, sovrstniki, znaki potrtosti, izbruhi jeze pri otroku ali najstniku, prve izkušnje s spolnim razvojem itd. V teh primerih je pravilno, da se oče z izzivom spoprime in ne ostane v lastni nemoči, nevednosti ali celo nezanimanju za otrokov notranji čustveni svet – v idealnem primeru skupaj z drugim staršem. Sicer sta vsak sam zase.

V primeru, da ima stiska izvor pri očetu, mora biti ta dovolj iskren do sebe, da si upa – sam ali s partnerjem – priznati, s čim se spopada. In da to rešuje na zdrav način v odnosu, ne z umikom, alkoholom ali drugimi razvadami.

V drugem primeru je pomembno, da poskuša začutiti in ne ostati v svoji nemoči, negotovosti ali zelo pogosto sramu, ki jih lahko čuti ob takem otroku »poglej kaj mi počne«, in da poskuša s kančkom sočutja in empatije razumeti, kaj otroka poganja v takšno vedenje ali čustva. Skupaj z otrokom mora najti pot, kako rešiti njegovo stisko.

En tak primer je oče, ki mi je v pogovoru zaupal, da ne zdrži otrokovega joka. »Ko moj sin zajoka, se v meni nekaj sproži – postanem oster, glasen, hočem, da takoj neha.« Ko sva raziskala, od kod ta odziv prihaja, se je spomnil, da so mu doma rekli: »Fantje ne jočejo.«

Njegova ostrina do otroka ni bila jeza na njegovega otroka, ampak samo travma, ki se mu je prebujala v starševskem svetu. Očetje tukaj prepogosto avtomatsko prenašajo svoje boleče vsebine naprej na svoje najmlajše. Karkoli se nam v odnosu z njimi močno in burno prebudi – ti spomini nosijo viharna čustva. Avtoriteta ni izginila. Spremenila je le obraz.

Ko se z očeti pogovarjam o vzgoji, se vedno znova pojavi ista zmeda: če ne smem biti glasen, jezen in grob – kakšen oče pa sploh sem?

Marsikateri moški je odraščal v precej drugačnem svetu od tistega, v katerem danes vzgaja svoje otroke. Oče je bil pogosto tisti, ki je postavljal pravila, skrbel za denar in predstavljal avtoriteto. Ko je nekaj rekel, je to veljalo – včasih so temu rekli strahospoštovanje. O tem, kaj otrok ob tem čuti, se ni veliko govorilo – še manj o tem, kaj čuti oče. Danes so pričakovanja drugačna. Od očeta pričakujemo, da je prisoten, da razume otroka, da zna umiriti svoja čustva, da gradi varen odnos in da hkrati postavlja jasne meje.

Ni čudno, da se moški vpraša: kaj je potem sploh moja naloga? Ali otroku še lahko preprosto rečem "ne"? Kaj naredim, ko me ne posluša? Kaj pa takrat, ko sem sam jezen, utrujen in imam vsega dovolj?

Čustveno prisoten oče ni oče, ki otroku vse dovoli. Da razumemo otrokova čustva, še ne pomeni, da se moramo strinjati z njegovim vedenjem.

Oče lahko vidi otrokovo jezo in hkrati reče ne. Lahko razume njegovo razočaranje in vztraja pri dogovorjenem. Lahko mu dovoli, da je jezen nanj, ne da bi zato popustil pri meji. To je pravzaprav pogosto težje od starega: »Naredil boš, ker sem jaz tako rekel.«

Pravi izziv je, kaj se ob otrokovi reakciji začne dogajati v očetu.

Predstavljajmo si otroka, ki mu oče ugasne telefon ali igralno konzolo. Otrok protestira, reče, da je najbolj grozen oče na svetu, zakriči ali zaloputne z vrati. Takrat meja ni več glavni izziv – oče jo je namreč že postavil. Pravi izziv je, kaj se ob otrokovi reakciji začne dogajati v očetu samem.

Ga otrokova jeza razjezi? Se počuti nespoštovanega? Ga postane sram, ker ima občutek, da otroka ne obvladuje? Začuti potrebo, da mora pokazati, kdo je glavni?

Tu se očetovstvo začne dotikati njegove lastne zgodbe – kaj smo se o moškosti naučili kot fantje?
Za veliko očetov težava ni v tem, da svojih otrok ne bi imeli radi. Pogosto jim je zanje zelo mar. Težava je preprostejša: nihče jim ni pokazal, kako narediti to, kar danes od njih pričakujemo. Kako ostati odločen, ne da bi bil strašljiv? Kako biti jezen, ne da bi eksplodiral? Kako otroku postaviti mejo in hkrati ostati čustveno prisoten? Kako prenesti otrokovo nezadovoljstvo, ne da bi ga razumel kot napad nase? Govorimo seveda o uravnavanju lastnih čustev.

Če je moški kot otrok doživljal predvsem kričanje, umik, kazen ali čustveno odsotnost, danes nima nujno zgleda, na katerega bi se lahko oprl. Zato se mi zdi pomembno, da pri sodobnem očetovstvu ne govorimo samo o tem, kaj potrebuje otrok. Vprašati se moramo tudi, kaj potrebuje oče. Da bi oče uspešno pomiril otroka in postavil meje, mora imeti vsaj nekaj sposobnosti samoregulacije jeze pri sebi, kar se potem odraža v odnosu z otroki.

Otroci vidijo, kako se pomiriti, na očetovem zgledu. Najprej moramo očetje to obvladati, če želimo uspešno naučiti otroke samoregulacije čutenj, jeze, nemoči, besa in postavljanja meja v medosebnih odnosih.

Tudi oče potrebuje prostor za rast.

Oče ne potrebuje še enega seznama stvari, ki jih dela narobe. Potrebuje priložnost, da začne bolje razumeti sebe.

Zakaj me otrokovo kljubovanje tako hitro razjezi? Zakaj me tako prizadene, ko me ne posluša? Kaj se zgodi z mano, ko izgubim občutek nadzora? Kako se je jeza kazala v moji družini? Kakšen je bil moj oče, ko sem ga potreboval? In kaj sem se ob njem naučil o tem, kaj pomeni biti moški?

To niso vprašanja, zaradi katerih bi moral postati manj odločen oče. Ravno nasprotno. Ko moški bolje pozna sebe, mu za avtoriteto ni treba tako pogosto uporabljati strahu, glasnosti ali nadzora. Njegov "ne" lahko ostane ne, tudi brez kričanja. Mirna in odločna jeza postavi meje višje od agresije in besa.

Otrok tako dobi nekaj zelo pomembnega: izkušnjo odraslega moškega, ki zdrži njegova močna čustva, ne da bi ga ta odnesla, in – še pomembneje – čustveni stik, s katerim ohranita povezanost. Moškega, ki zna postaviti mejo, ki se lahko razjezi, ki lahko naredi napako – in ki se po njej zna vrniti ter odnos popraviti.

Kaj o tem pravijo raziskave?

Podoba očeta se spreminja tudi po svetu, ne le v terapevtskih pisarnah. Pretekle generacije so vlogo očeta razumele predvsem kot skrb za denar in disciplino, negovanje in bližina pa sta bila veliko manj v ospredju. Današnji očetje v povprečju preživijo z otroki bistveno več časa kot generacije pred njimi.

Raziskovalci so tudi opazili, da se pri očetih, ki svojo vlogo doživljajo kot smiselno, to bolje odraža tudi v skrbi zase – bolj redno se gibljejo, kvalitetnejša je njihova prehrana, izkazujejo skrb za svoje zdravje. Skrb zase posredno koristi tudi otrokom.

Podobno velja za avtoritativno starševstvo: otroci najbolje uspevajo takrat, ko starš postavlja jasne meje in hkrati izkazuje toplino oz. naklonjenost. In nenazadnje: sposobnost očeta, da najprej umiri samega sebe, preden se odzove na otrokovo vedenje, je eden ključnih dejavnikov, ki otroku pomagajo, da se sam nauči umirjati. Otrok se namreč umirjanja ne nauči iz navodil, ampak iz izkušnje, ko ob sebi doživi očeta, ki je sposoben samoregulacije čustev. Ne deluje iz čustev, ampak jih zmore začutiti in ustrezno uporabiti.

Namesto zaključka

Morda je eno pomembnejših vprašanj sodobnega očetovstva nekoliko drugačno od tistega, ki si ga navadno zastavljamo. Ne samo: "Kako naj dosežem, da bo moj otrok ravnal drugače?" Ampak tudi: "Kaj se zgodi z menoj, ko moj otrok ne ravna tako, kot si želim?"

Odgovor na to vprašanje nam pogosto pove presenetljivo veliko – ne samo o otroku in načinu vzgoje, ampak tudi o moškem, ki smo postali. In morda je prav v tem ena lepših priložnosti očetovstva: ob otroku ne odrašča samo otrok. Odrašča lahko tudi njegov oče.

Očetje, ki se resnično predajo očetovstvu, namreč ne gradijo samo otroka. Zavestno gradijo tudi sebe. Raziskave kažejo, da se ob prehodu v očetovstvo spremeni tudi biokemija naših možganov – zniža se raven testosterona, dvigne se raven oksitocina, spremenijo se možganska področja, povezana z empatijo in navezanostjo. Telo moškega se torej dobesedno pripravi na to novo vlogo, še preden je oče o tem sploh kaj odločil.

Vprašanje je le, ali smo pripravljeni biti dovolj ranljivi in dovolj ponižni, da si priznamo svoje pomanjkljivosti – in da ob tem ne otrpnemo v popolni osramočenosti, ampak vidimo, da nas očetovstvo kliče na potovanje skozi ta sram v lastno rast. Smo očetje pripravljeni? Otroci so.

Psihoterapevtska skupina za očete

Septembra v Ljubljani odpiramo psihoterapevtsko skupino za očete, namenjeno moškim, ki želijo bolje razumeti sebe ter graditi varnejši in čustveno pristnejši odnos z otroki in partnerko. Skupina bo očetom ponudila varen prostor za raziskovanje izzivov očetovstva, moškosti in odnosov ter za soočanje z jezo, stresom in notranjimi pritiski.

Staš Žnidar, institut-sensus.si, info@institut-sensus.si