Predstavljajte si, da vaš partner naredi nekaj, kar vas močno vznemiri. Ali pa da otrok začne kričati in metati stvari okoli sebe. Morda izveste, da vas je šef obdolžil za napako, ki je niste storili vi. Morda pa vas je telefonski pogovor z vašim staršem močno razburil. Kako se odzivate v trenutkih takšne razburjenosti?
Starši pogosto povedo, da v takšnih trenutkih »padejo ven«, morda kričijo, morda tudi sami kaj vržejo, morda pa od razburjenja ne morejo spati vso noč. V mojo terapevtsko sobo pogosto prihajajo družine, ki se pritožujejo nad odzivi svojih otrok. Povedo, da otroci kričijo in mečejo stvari, ko so razburjeni. Ko pa s pogovorom nadaljujemo, ugotovimo, da se tudi samo težko pomirijo, ko jih nekaj razburi. In če imamo odrasli težave s tem, kako lahko pričakujemo, da se bo otrok mirno odzval, ko bo hudo razburjen?
Soočanje s čustvi je zahtevno tudi za odrasle
Pomembno pa je zavedanje, da se otrok ne rodi z razvitimi možgani, temveč se ti z odraščanjem razvijajo in zorijo, skladno s tem pa se spreminjajo otrokovi odzivi. Čustva so opredeljena kot nekaj, kar nas zdrami in spodbudi k dejanjem. So nekaj, kar se nam zgodi, ne pa nekaj, kar lahko zavestno nadzorujemo. Možgani imajo svoje razloge za aktiviranje čustev ne glede na to, kako iracionalna se lahko zdijo na površju.
Čustva nas spodbudijo, da zadovoljimo svoje potrebe ali razrešimo problem
Pomagajo nam, da se premaknemo, da nekaj spremenimo. Čustva torej niso težave, temveč nam dajejo zagon in energijo za reševanje problemov. Ena pomembnejših stvari, ki jih starš lahko stori, je, da otroku pomaga ozavestiti njegov notranji čustveni svet. Kako se počutite, če vam partner, ko ste razburjeni, reče: »Ne pusti, da te moti, kar pravijo drugi,« »Preveč se razburjaš,« »Pretiravaš,« »Saj to pa res ni nič takega.« Drznem si staviti, da to ne zmanjša vaše jeze. Verjetno se zgodi ravno nasprotno, kajne? Ob takšnih odzivih se lahko počutite neslišane, same, nerazumljene.
Kaj se zgodi, ko preslišimo otrokova čustva?
In ravno to se dogaja z majhnim otrokom, ko so njegova čustva preslišana. S takšnimi izjavami mu dajemo sporočilo, da se ne zmenimo za njegova čustva, da jih pravzaprav zavračamo ali zanikamo. S takšnim odzivom ne ustvarjamo prostora, ki ga potrebujejo za prepoznavanje, poimenovanje in razumevanje svojih strahov, želja in frustracij. Pojasnjevanje, racionalizacija občutkov z logiko in nekoristni nasveti je le nekaj načinov, s katerimi drugi našo stisko pravzaprav povečujejo.
Kaj pa otroku v takšnih trenutkih pomaga?
Koristi mu, da mu starš pomaga ranljivo izraziti občutja tako, da mu stoji ob strani. To pomeni, da ga spodbuja, naj pove, kako se počuti, da preko refleksije izrazi to, kar je slišal, in potrdi, kako je, ko to občuti.
Ko stoji ob strani njegovim občutjem in doživljanjem, mu sporoča, da je tu, da pomaga, da razume, kako zelo je vznemirjen. Pomembno je, da otrok ve, na katerega odraslega se lahko zanese, ko je vznemirjen, komu lahko pove svoje skrivnosti in komu lahko zaupa, da ga bo vodil. Otrok mora videti, občutiti in slišati odločno sporočilo, da starš verjame vanj in da se lahko opre nanj.
Ljudje še danes pogosto solze vidijo kot ranljivost
»Ne dovoli jim videti solze, to kaže na tvojo šibkost,« »Fantje ne jokajo,« »Pa saj si prava reva, ko se tako cmeriš.« Mislim, da je prav vsak že kdaj slišal takšne stavke. Kako se počutite, ko jih berete? Če se za trenutek ob tem ustavite … Vas pomirijo ali pa vam porajajo neprijetne občutke?
Seveda pa je težko vzgajati otroka drugače kot tako, kot ste bili vzgajani sami. Pogosto se lahko zgodi, da vas preplavljajo različni občutki, misli, morda tudi strahovi. Pomembno je, da jih se zavedate, zato da lahko poskrbite za svojo čustveno stabilnost, saj lahko le tako poskrbite za otroka, ki je popolnoma odvisen od vas.
In ko otrok ne dobi podpore pri čustvovanju, ta del sebe zapre, skrije, se obvaruje. Vendar pa čustva morajo ven in pogosto se lahko zgodi, da potem otrok izbruhne v nepričakovanih situacijah ali z vedenjem, ki je smatrano za nesprejemljivo (npr. udari sošolca, ozmerja učiteljico).
V kakšne odrasle želimo vzgojiti svoje otroke?
Zato je pomembno, da se vedno znova prevprašujemo: V kakšne odrasle želimo vzgojiti svoje otroke? V čustveno stabilne, samozavestne, izpopolnjene? Potem to tlakujmo že v otroštvu.
Pri tem vam je lahko v veliko pomoč knjiga Počivaj, igraj se, odraščaj, ki vas bo popeljala v svet majhnega otroka in vam ponudila konkretne napotke za podporo otrokovega razvoja. Za soočanje z lastnimi občutki, ki se pojavljajo ob majhnem otroku, pa vam toplo priporočam knjigo Podedovane družinske travme. Kajti najprej mora odrasli poskrbeti zase, da lahko potem primerno poskrbi za otroka.
Članek je napisala Elizabeta Dornik Hribar BA.pth., spec. sistemske psihoterapije., Integritas.si
Preberite tudi:
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
