Psihoterapevt dr. Uroš Perko je bil pred časom gost podkasta Mihilizem na Valu 202. Pogovor se je dotikal zahtevne tematike vrhunskega športa, travm in odvisnosti. Dr. Perko je med drugim poudaril, da so vse odvisnosti slabo ozdravljive, zato jih je nujno razumeti v širšem okviru – kot posledico odnosov, družbenih pritiskov in nezadovoljenih čustvenih potreb. V nadaljevanju intervjuja spregovori o tem, kako v športu pogosto prepoznamo specifične vedenjske vzorce, ki so povezani s travmo, ter kako se oblikujejo motivacije vrhunskih športnikov.
Dr. Uroš Perko:
"Agitirana depresija je obratna slika depresije. Namesto tega, da človek ne zmore ničesar, se lahko kaže kot vedenje znotraj vrhunskega športa, pa pri posameznikih, ki so hiperaktivni, ali pa tistih, ki posegajo po alkoholu ipd. To je lahko drugačna slika depresije, ki jo zelo težko prepoznamo. Ni nujno, da je vedno tako, vendar pogosto je – in v športu je kot take ne prepoznamo.
Če greš v nadkompenzacijo, potem zelo ozko nekaj nadgrajuješ, ne vnašaš pa dimenzije počitka, taktičnosti – greš dejansko »z glavo skozi zid«. To pa ni optimum, iz tega ne moreš potegniti najboljšega. Lahko prideš do določene mere dobrih rezultatov, a boš imel različne ekscese in dolgoročno to ne bo šlo. Rabiš še nekaj več.
Tudi sam bi rekel, da vrhunski športniki, sploh v Sloveniji – to je rekel tudi Jani Brajkovič in s tem se zelo strinjam – dosegajo takšne rezultate, ker so tako močno travmatizirani. Do neke mere to drži."
Miha Šalehar: "Ampak kaj je tisto, kar poganja idejo ali pa ambicije vrhunskega športnika? Je to res tako preprosto, da želiš biti najboljši na svetu?"
Dr. Uroš Perko: "Jaz mislim, da je v ozadju – vedno bolj sem v to prepričan – preprosto prepričanje: »Če bom dovolj dober, me bodo imeli radi.«
To je, kot je rekel Zoran Milivojević, pogosto problem slovenske mentalitete. Ne zato, ker Slovenci ne bi imeli radi svojih otrok, ampak zato, ker jim tega ne pokažemo. Ne pohvalimo jih. Včasih je veljalo, da če otroka pohvališ, se bo »pokvaril«. Če imaš otroka rad, a mu tega jasno ne pokažeš, če mu ne daš jasno tega vedeti, začne razvijati druge mehanizme – postane »dober«, da bi dobil ljubezen.
Poglejte šport – ali pa glasbeno šolo, kjer je podobno. Starši pogosto nehote projicirajo na otroka svoje predstave. Če otrok dobi slabo oceno, si starš misli: »Sem slab starš.« Vse gre na rezultate. V športu potem vidiš starše in trenerje, ki postavljajo cilje, ki niso realni. Otrok pa v resnici samo potrebuje potrditev: da je dober, da ga imajo radi, da razmišlja pravilno.
Če pa dobi potrditev samo takrat, ko izpolni cilje odraslih, postane njihov narcisistični podaljšek. Tako razvije mehanizme, pri katerih njegova vrednost temelji izključno na dosežkih."
Celoten podkast: youtube.com
