Ko govorimo o travmi, pogosto iščemo preproste povezave. Če je nekdo doživel nasilje, zlorabo, zanemarjanje ali odraščal v nepredvidljivem okolju, pričakujemo, da bomo v odraslosti videli tudi predvidljive posledice. Toda resničnost je veliko bolj zapletena.
Dva človeka lahko odraščata v podobno težkih okoliščinah, pa eden razvije hudo anksioznost, drugi depresijo, tretji telesne simptome, četrti postane deloholik, peti razvije disociativne simptome, šesti pa navzven deluje povsem običajno. Zakaj?
Del odgovora je v tem, da travma nikoli ne zadane nepopisanega lista.
Travma ne pade v praznino
Pogosto si travmo predstavljamo kot dogodek, ki človeka psihično poškoduje. Pa vendar človek - tudi, ko je ta še otrok - ni pasivna 'prazna posoda', v kateri se nekaj zgodi. Že od rojstva ima določene značilnosti, temperament, občutljivost živčnega sistema in načine, kako se odziva na svet.
Še pomembneje pa je, da ima tudi zgodovino.
Ko se zgodi velika travma, je otrok običajno že nekaj časa v odnosih z ljudmi okoli sebe. Do takrat se je že naučil kar nekaj o tem, kako svet deluje.
Ali je svet varen ali nevaren? Ali so potrebe dobrodošle ali moteče? Ali se sme jeziti? Ali ga kdo potolaži, ko ga je strah? Ali je bolje čutiti ali ne čutiti?
Iz teh zgodnjih izkušenj se začnejo oblikovati prvi obrambni mehanizmi.
Zato se travma nikoli zares ne zgodi prazni psihi. Zgodi se človeku, ki se je že začel prilagajati svetu.
Vsi uporabljamo psihične obrambe
Beseda 'obramba' pogosto zveni negativno, vendar brez obrambnih mehanizmov ne bi mogli živeti.
Ko nas nekaj preveč boli, psiha poskuša zmanjšati trpljenje. In to počne na različne načine.
Nekdo zanika problem. Nekdo ga racionalizira. Nekdo vse pretvori v delo in dosežke. Nekdo se umakne v domišljijo. Nekdo pozabi. Nekdo svoje občutke izraža skozi telo. Nekdo postane pretirano samostojen. Nekdo se prilagaja vsem okoli sebe.
Vse to so načini preživetja.
Vprašanje skratka ni, ali uporabljamo obrambe, vprašanje je, katere uporabljamo najpogosteje.
Naj to ponazorimo na primeru ene od mnogih obramb, ki so nam - tudi, ko smo še otroci - na voljo.
Zakaj nekdo disociira, drugi pa ne?
Psihodinamska avtorica Nancy McWilliams je večkrat opozorila, da vsi ljudje nimajo enake sposobnosti za disociacijo.
Nekateri otroci imajo že zelo zgodaj bogat notranji svet. Z lahkoto se potopijo v igro, domišljijo ali notranje doživljanje. V sodobni psihologiji bi govorili o visoki absorpciji ali večji hipnotični dovzetnosti.
Če se tak otrok znajde v okoliščinah, iz katerih ne more pobegniti, lahko postane psihološki umik ena najpomembnejših poti preživetja.
To seveda ne pomeni nujno, da bo razvil tudi disociativne identitete. Daleč od tega. Pomeni pa, da bo disociacija med njegovimi dostopnejšimi obrambami kot pri nekom drugem.
Podobno velja za druge obrambe. Nekateri ljudje se spontano zatekajo k intelektualizaciji. Drugi k humorju. Tretji k agresiji. Četrti k skrbi za druge.
Travma ne ustvari vseh obramb iz nič. Pogosto okrepi tiste, ki so posamezniku že dostopne.
Ni pomembno samo, kaj se je zgodilo
Danes veliko pozornosti namenjamo vprašanju, kaj se je zgodilo. Toda za razumevanje posledic travme je enako pomembno vprašanje:
- Komu se je zgodilo?
- Kakšen je bil otrok?
- Koliko je bil star?
- Kakšne odnose je poznal do takrat?
- Katere obrambe je že uporabljal?
- Je imel vsaj eno varno osebo?
- Je lahko svoje občutke z nekom delil?
- Je bil svet zanj vsaj občasno predvidljiv?
Vse to vpliva na to, kako se bo travma vtkala v njegovo življenje.
Kaj pa ljudje, ki delujejo povsem 'normalno'?
Tu pridemo do ene največjih zmot v razumevanju travme, saj pogosto domnevamo, da če je nekdo uspešen, funkcionalen in socialno prilagojen, travma ni pustila večjih posledic.
Toda funkcionalnost ni isto kot psihološka svoboda.
Nekdo lahko vodi podjetje, ustvarja, vzgaja otroke in dosega izjemne uspehe, hkrati pa leta ne čuti določenih čustev, se izogiba bližini ali ne more dostopati do pomembnih delov svoje življenjske zgodbe.
Navzven lahko deluje odlično. V notranjosti pa še vedno živi z dediščino travme.
Po drugi strani pa ima lahko nekdo zelo očitne simptome in hkrati precej dober stik s seboj ter veliko sposobnost samorefleksije.
Zunanja slika nam zato pove manj, kot si pogosto mislimo.
Travma ima veliko obrazov
Travma se ne kaže vedno kot panični napadi, nočne more ali depresija.
Včasih se pokaže kot deloholizem, perfekcionizem, kronična skrb za druge, težave v odnosih, čustvena otopelost, telesne bolečine, izguba spominov, pretirana samostojnost, občutek odtujenosti od sebe, potreba po nenehnem nadzoru.
Vse to so lahko različni načini, s katerimi je psiha nekoč skušala preživeti.
Morda najpomembnejše vprašanje
Ko opazujemo posledice travme, se pogosto sprašujemo: "Zakaj je ena oseba razvila to motnjo, druga pa nekaj povsem drugega?"
Morda pa so pomembnejša naslednja vprašanja: "Kako je tej osebi sploh uspelo preživeti? Kaj je morala storiti, da je zdržala? Katerih delov sebe se je morala odpovedati? Katere občutke je morala utišati? Katere obrambe so ji pomagale preživeti otroštvo, čeprav ji danes morda otežujejo življenje?"
Ko začnemo travmo gledati skozi to prizmo, simptomi niso več le znaki bolezni. Postanejo tudi sledovi ustvarjalnih, pogosto izjemno domiselnih načinov preživetja.
In morda prav zato dva človeka z navidezno podobno zgodbo nikoli ne bosta imela povsem enakih posledic. Travma namreč ne oblikuje vseh po istem kalupu. Vedno se sreča z edinstveno osebnostjo, ki že od prvega dne išče svoj način, kako ostati živa.
Pa je vsaj okrevanje od travme podobno, če že odzivi nanjo niso?
Zanimiv razmislek Nancy McWilliams
McWilliams v tem oziru pogosto poudarja, da ljudje ne potrebujejo samo interpretacij. Potrebujejo novo, boljšo izkušnjo.
Veliko travmatiziranih ljudi že razume svojo zgodbo. Vedo, kaj se jim je zgodilo,
kdo jih je prizadel, zakaj so razvili določene težave. Pa vendar se zato ne počutijo nič bolje. Zakaj? Ker problem ni samo v pripovedi o travmi. Problem je v tem, kako je travma organizirala njihov živčni sistem, odnose, občutek sebe in pričakovanja do drugih ljudi.
Ne glede na to, ali se travma kaže kot deloholizem, depresija, somatizacija,
disociacija, kompleksni PTSD ali težave v odnosih, je zdravilno pogosto nekaj podobnega: t.j. postopno ustvarjanje dovolj varnega prostora, v katerem človeku ni več treba uporabljati vseh obramb, ki so mu nekoč pomagale preživeti.
To ne pomeni, da obrambe 'odstranimo' in po psihodinamski teoriji cilj terapije tudi ne bi smel biti 'vzeti človeku njegove obrambe'. Pomeni pa, da jih psiha ne potrebuje več v enaki meri.
Cilj terapije je, da človek dobi dovolj varnosti, odnosov in notranjih virov, da mu ni več treba živeti izključno skozi svoje obrambe. Takrat se lahko začne dogajati nekaj, kar je v resnici nasprotje travme: več spontanosti, več izbire in več svobode v tem, kdo sme biti.
