Zakaj se nam danes, v družbi, ki se je oblikovala le nekaj sto let, zdi tako enostavno domnevati, da vemo bolje od narave same?
"Človeško vedenje oblikuje kompleksno prepletanje življenjskih dogodkov, pogojev in okoliščin. Da bi resnično razumeli dejanja in vedenje osebe, se moramo vprašati: Čemu je bila ta oseba izpostavljena? Kaj je doživela? Ta vprašanja kažejo na globoko resnico, vedenja ni mogoče ločiti od okolja, v katerem se razvija. Od varnosti okolja do dostopa do ustrezne prehrane, spanja in socialne stabilnosti vtisnejo življenjske okoliščine trajen biokemični učinek na možgane. Te izkušnje niso le naključne spremenljivke, temveč možgane in z njimi vedenje aktivno oblikujejo," za Mad in America piše Dan Nelson, katerega najdragocenejše lekcije izvirajo iz osebnih izkušenj v šoli trdega življenja.
Nelson kot strasten zagovornik ponovnega razmisleka o družbenih normah, ki tudi sicer veliko piše o travmi, odpornosti in alternativnih načinih za izgradnjo bolj humanega sveta, nadaljuje s primerom prav zgodnje travme ali obremenilnih izkušenj v otroštvu (imenovane tudi 'adverse childhood experiences' ali krajše ACE).
"Raziskave obremenilnih izkušenj iz otroštva razkrivajo, da izpostavljenost visokim stopnjam stresa in travm v zgodnjih razvojnih letih vpliva na razvoj različnih področij možganov, vključno s hipokampusom, amigdalo in prefrontalnim korteksom. Ta področja možganov nato vplivajo na to, kako se človek odziva na svet. Tisti z visokimi rezultati ACE imajo možgane fizično drugačne od tistih z nizkimi ali brez rezultatov ACE. Hkrati je pri ljudeh z visokimi ocenami ACE tudi večja verjetnost, da bodo uživali vse vrste drog – tobak, marihuano, alkohol, opiate, gobe in drugo, ter seveda množico farmacevtskih zdravil. Prav tako je pri njih zaznano večje tveganje, da bodo depresivni, razvili bolezni srca in pljuč, raka in druge zdravstvene težave. In verjetneje je tudi, da bodo imeli težave na področju stabilne in dobre zaposlitve, pa tudi pri vzpostavljanju smiselnih odnosov in z uravnavanjem čustev."
Ko naravno postane nenormalno
Dejstvo je, da biološke in okoljske realnosti človekovega življenja vplivajo na njegove možgane, vedenje in dejanja. Medtem pa je družbeni konsenz tisti, ki (sproti) definira, katera vedenja in dejanja naj veljajo za običajna in 'normalna', medtem ko se vsako odstopanje od teh pričakovanj šteje za nenavadno, nezaželeno, lahko tudi patološko in celo nezakonito.
"Ko je človekovo naravno stanje, to je biti gol, preganjano kot nezakonito in so ljudje, ki uporabljajo naravne, četudi lahko tudi opojne učinkovine v medicinske namene, označeni kot kriminalci, to pomeni, da so šle naše ideje o tem, kaj je spodobno, predaleč. Družbena pričakovanja in pravne posledice, povezane s temi sodbami, odražajo odmik od evolucijskih korenin človeštva. Ta stanja so v nasprotju tudi z globljimi, evolucijsko starejšimi deli možganov, ki so se razvili v okoljih, kjer je bila golota nepomembna in so se nekatere psihoaktivne snovi uporabljale svobodno, brez togih družbenih sodb in kazni sodobnega časa."
Pa vendar se nam danes, v družbi, ki se je oblikovala le nekaj sto let, zdi povsem primerno domnevati, da vemo bolje od narave same, se čudi Nelson.
"Ko naredimo nekatere vidike narave nezakonite, lahko škodimo človeštvu na načine, ki jih ne moremo povsem razumeti. Podobno se zgodi, ko ljudi ločimo od naravnih ritmov in povezav z njihovim naravnim okoljem. S tem namreč tvegamo, da bomo povzročili težave, ki jih nikakor ne moremo še v polnosti razumeti."
Vidijo simptome, ne vidijo vzrokov
Iz takšnega sveta je izrasla tudi sodobna psihiatrija, ki deluje, kot da je vedenje mogoče natančno kategorizirati, diagnosticirati in zdraviti brez globljega razumevanja in upoštevanja bioloških, socialnih, okoljskih dejavnikov, posrednih dokazov in dogodkov, ki jih gre razumeti in vzeti v obzir, 'razen če je njihova želja zgolj prodajati zdravila iz kačjega olja'.
"Psihiatrične diagnoze, ki temeljijo na opazovanih vzorcih vedenja, so pogosto predstavljene kot verodostojni zaključki. Medtem ko nekatere vedenjske vzorce prostodušno pričakujejo od ljudi, ki delijo skupne izkušnje, kot nenavadne prepoznavajo vzorce ali dejanja, ki jih kažejo redki, ker so izkusili posebno nenavadne okoliščine. Te vzorce nato vidijo kot simptome in umestijo v diagnostičen sistem, ki ga psihiatrija le redko postavi pod vprašaj. Kar vodi v nevarno zmoto. Psihiatri namreč zaupajo znanstvenemu aparatu svojega poklica in verjamejo, da daje zanesljive rezultate, medtem ko ignorirajo sistemske in družbene sile, zaradi česar je njihov uvid globoko nepopolen in zgrešen."
Nelson v nadaljevanju trdi, da problem psihiatrije ni zgolj to, da ne upošteva celotnega človeka, temveč tudi to, da psihiatrija ljudi obravnava v nenaravnem stanju, kot da so naravni subjekti.
"Človeška bitja so se razvila tako, da so živela v harmoniji z naravo in reševala oprijemljive probleme, kot so iskanje hrane, zatočišča in skupnosti. Sodobni sistemi pa so ta naravni obstoj izpodrinili in ga nadomestili z umetno potrebo po preživetju v denarnem gospodarstvu. Ta premik vpliva na vse vidike življenja, od našega dela do tega, kako dojemamo uspeh in neuspeh. Dnevno delo ni nagrajeno s hrano ali obleko, temveč z žetoni. Nekdo drug preživlja svoje dneve s proizvodnjo hrane in oblačil, medtem ko mi plačujemo drugim, da živijo naša življenja, da lahko mi zaslužimo za preživetje. Psihiatrija tako preučuje ljudi v tem nenaravnem kontekstu, hkrati pa o tem nato sklepa, kot da bi preučevala naravne pojave."
Kako naj se obnašajo ljudje
Psihiatrija, ki je preokupirana zgolj z iskanji simptomov, od ljudi naravnost pričakuje, da bi se morali obnašati tako, kot da se jih njihove edinstvene in včasih travmatične življenjske izkušnje niso dotaknile. "To pričakovanje pa ni zakoreninjeno v naravi, temveč v družbenih konstruktih, ki dajejo prednost skladnosti in produktivnosti pred individualnostjo in zdravljenjem. Psihiatrija te konstrukte ne izziva, ampak jih še krepi. Diagnoze postanejo nalepke, nalepke pa opravičujejo posege, ki obravnavajo simptome, medtem ko osnovni vzroki ostanejo nedotaknjeni."
Takšen primer je oseba, ki se obnaša drugače, ker je bila morda izpostavljena razmeram in dogodkom, ki so vse prej kot običajni. Tako je zato, ker so se njihove specifične izkušnje vgravirale v biokemične strukture možganov in zdaj vplivajo na to, kako razmišljajo, čutijo in delujejo. "Pričakovati, da se bo taka oseba prilagodila družbenim normam, ne da bi ta razumela njihovo edinstveno življenjsko zgodbo, ni samo nerealno – je kruto."
Ko je vedenje osebe označeno kot patološko, se z njo ravna, kot da jo je treba nekako 'popraviti', je še povsem jasen Nelson, ki pa se nato vpraša: "Kaj pa, če njihovo vedenje sploh ni problem? Kaj pa, če je to naravni odziv na nenaraven svet? Osredotočenost psihiatrije na simptome jo zaslepi za to možnost, kar vodi k 'zdravljenju', ki zdravilne procese zavira, namesto omogoča."
Te vrste psihiatrija lahko uspeva v sistemu, ki daje prednost dobičku, produktivnosti in skladnosti, zaradi česar jo ta nagrajuje za zdravljenje simptomov, ne pa tudi za obravnavanje temeljnih vzrokov.
"Spraševati se o družbenih konstruktih, ki povzročajo duševno stisko, bi tako pomenilo spodbijati same temelje avtoritete psihiatričnega poklica in gospodarske uspešnosti."
Pa vendar, če želi psihiatrija resnično pomagati ljudem, bo morala preseči sedanji okvir, je jasen Nelson, ki od psihiatrije v prvi vrsti terja celovitejše razumevanje človekovega življenja, vključno z njegovo biologijo, okoljem in izkušnjami.
"Navsezadnje cilj ne bi smel biti etiketiranje ali popravljanje ljudi, ampak ustvariti svet, v katerem se njihovi naravni odzivi na življenjske izzive srečajo s sočutjem in podporo, ki lahko izhajata le iz celovitega razumevanja, ki ga še nimamo, ali s položaja učenja o naravi, namesto da bi jo diagnosticirali. To pomeni ljudi obravnavati kot posameznike z edinstvenimi zgodbami in ne kot probleme, ki jih je treba rešiti. Pomeni priznati, da vedenje ni le stvar biologije ali psihologije, temveč okoliščin, izkušenj in okolja."
Nelson kot največji neuspeh psihiatrije vidi v njenem zavračanju prepoznavanja lastnih omejitev.
"Da bi resnično pomagala ljudem, si mora najprej priznati, da jih s tem, ko jih gleda skozi svojo kvazi-znanstveno lečo, še ne razume."
Povzeto po Mad In America.
Preberite si tudi:
- Kako psihiatrija patologizira in marginalizira čustva
- Biomedicinsko model psihiatrije: "Verjemi, da si bolan, in boš zbolel!"
- 5 vedenj, ki so v resnici odzivi na neozdravljene TRAVME
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič