Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, novinarka in ljubiteljska raziskovalka preteklosti. Napisala je izjemno uspešne knjige z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki nam lahko služijo pri razumevanju naše preteklosti in tudi stanja odnosov danes.
Čustvena zrelost se deduje iz generacije v generacijo. Če želimo razumeti, zakaj imamo danes toliko težav v odnosih, zakaj družba tako trpi in je v krizi, se je potrebno ozreti nazaj in pogledati, iz kje izhajamo. Žal ne izhajamo le iz lepih zgodb, ki bi bile polne ljubezni. Še ne tako dolgo nazaj je bilo življenje zelo surovo. Vse te zgodbe današnje generacije babic in dedkov so tudi naše zgodbe.
Tokrat si preberimo zgodbo Srečka, ki je bil rojen leta 1931.
"Tudi v naši vasi je bilo veliko nasilja, ki mu danes rečemo družinsko nasilje. Če je mož tepel ženo, ni bilo nič takšnega, saj so to počeli skoraj vsi. Spominjam pa se zelo zapletene zgodbe, ki je bila dovolj drugačna, da sem si jo zapomnil. Ob glavni cesti so bile štiri gostilne. Vsem je šlo zelo dobro, le v eni je posel crkaval. Ni bilo pravega gospodarja, ki bi znal udariti s pestjo po mizi. Še slabše je bilo potem, ko se je eden od sinov poročil in pripeljal na dom zelo zalo ženo Nežo. Ni ga preveč marala, ker je revež že zelo zgodaj ostal brez las.
Tega, zakaj se je zapletla s svakom Poldetom, ne bi vedel. Menda se je kar zgodilo. Ko je bila noseča, svoje zveze sploh nista več skrivala. On je napodil ženo, da je morala oditi domov, ona pa je že tako in tako odstavila moža in sam bog ve, sta sploh kdaj skupaj spala ali nikoli. Potem se je začela druga svetovna vojna. Polde je bil vpoklican v nemško vojsko. Še pred odhodom je zagrozil Nežinemu možu, da ga bo ubil, če se bo na nedovoljen način približal "svoji" ženi. Ta mu je zlahka obljubil, saj se je v tem času preselil k drugi, s katero je imel že dva otroka.
Ko se je Polde konec 1945, v novembru, vrnil domov, je bilo vsem na vasi tesno pri srcu. Bilo jih je strah, kaj se bo zgodilo, saj se je v Poldetovi odstotnosti Neža spentljala z domačim hlapcem in mu rodila dva otroka. Polde se kar naenkrat ni imel kam dati: zakonska žena ga ni več marala, oče ga je sovražil, Neža pa si je našla drugega in ga tudi ni več marala.
Nekaj mesecev se je še svaljkal malo tu, malo tam, na novega leta dan pa je vzel puško in Nežo ustrelil vpričo vseh otrok. Vzela ga je noč, zbežal je čez mejo, se v Franciji vkrcal na ladjo in jo pobrisal v Ameriko. V Evropo se je vrnil enkrat samkrat. V Jugoslavijo si ni upal, eden od sinov, ki ga je imel z zakonsko ženo, se je z njim srečal v Trstu. Prosil ga je odpuščanja in mu obenem položil na srce, da so "vse babe prasice". Kdaj točno je potem umrl in kje, pa ne vem."
Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del, Babice, hčere, vnukinje, Milena Miklavčič
- Preberite si še: So naše babice sploh poznale orgazem?
