Večina od nas potuje skozi življenje z veliko prtljage, včasih kar s preobiljem. Mar ni že čas, da bi začeli razmišljati in se spraševati, zakaj smo tako navezani na stvari?
V naših zahodnih družbah ne znamo več živeti preprosto, imamo preveč materialnih dobrin, preveč možnosti izbire, preveč skušnjav, preveč želja in preveč hrane.
Potratni smo in uničujemo prav vse. Uporabljamo jedilni pribor, kemične svinčnike, vžigalnike in fotoaparate za enkratno uporabo... in z izdelavo vsega tega onesnažujemo vodo in zrak in tako vso naravo. Že danes se odpovejte vsej tej razsipnosti, saj boste sicer jutri to prisiljeni storiti.
Šele ko se bomo odpovedali nekaterim starem, se nam bodo začele odstirati nove možnosti in bistvena opravila, kot so oblačenje, hranjenje in spanje, se nam bodo razkrila v drugačni, precej bolj poglobljeni razsežnosti.
Ne gre za to, da bi postali popolni, ampak da bi bilo vaše življenje bogatejše. Izobilje ne prinaša ne milosti ne elegance. Samo uničuje dušo in jo zasužnji.
Preprostost razreši veliko težav
Odpovejte se preobilju stvari, pa vam bo ostalo več časa za lastno telo. Šele ko se boste počutili dobro v svojem telesu, boste lahko nanj pozabili ter začeli negovati svoj duh ter tako dosegli popolnoma osmišljeno življenje. Srečnejši boste!
Preprostost pomeni, da imate malo, ker ste tako lahko odprti za bistveno in za pravo vsebino stvari.
Poleg tega... pa je preprostost tudi lepa, ker skriva toliko čudovitega.
Teža imetja, potreba po kopičenju
Večina od nas potuje skozi življenje z veliko prtljage, včasih kar s preobiljem. Mar ni že čas, da bi začeli razmišljati in se spraševati, zakaj smo tako navezani na stvari?
Pri mnogih je materialno bogastvo odsev njihovega življenja, dokaz, da obstajajo. Zavestno ali nehote povezujejo svojo identiteto in samopodobo s tem, kar imajo. Več imajo, bolj se počutijo varne in izpolnjene. Vse postane predmet poželenja: materialne dobrine, dobri posli, umetniška dela, znanje, zamisli, prijatelji, ljubimci, potovanja in celo ego.
Ljudje trosijo, si pridobivajo stvari, kopičijo in zbirajo. »Imajo« prijatelje, »posedujejo« imenitne zveze, »njihovo imetje« so diplome, nazivi, odlikovanja... Sesedajo se pod težo vsega imetja in pozabljajo ali pa se ne zavedajo, da jih lahkoumnost spreminja v bitja brez življenja, saj so si jih vedno številčnejše želje podjarmile.
Veliko stvari je povsem odveč, a to spoznamo šele, ko so nam odvzete. Uporabljali smo jih, ker smo jih imeli, ne pa, ker bi jih res potrebovali. Koliko predmetov kupimo, ker jih vidimo pri drugih!
Neodločnost in kopičenje
Skratka, če poenostavim, izbirati moramo, kar je včasih mučno.
Veliko ljudi je na koncu življenja obdanih s tonami (dobesedno) predmetov, ki jim ne pomenijo ničesar in jih ne potrebujejo, ker se niso mogli odločiti, kaj naj bi z njimi, ker jih niso zmogli podariti, prodati ali zavreči. Ostanejo navezani na preteklost, na prednike, na spomine, pozabljajo pa na sedanjost in ne načrtujejo prihodnosti.
Kaj potrebuješ in kaj ne
Če hočeš stvari zavreči, to zahteva kar nekaj truda. Najtežje se jih ni znebiti, ampak presoditi, kaj potrebujemo in česa ne. Boleče se je odpovedati nekaterim predmetom, ampak kakšno olajšanje sledi potem!
Strah pred spremembo
Naša kultura ni ravno prilagojena tistim, ki izberejo zmerno življenje, saj ti ogrožajo gospodarstvo in potrošniško družbo. Imajo jih za obrobneže in za moteče posameznike. Osebe, ki po lastni izbiri živijo skromno, jedo malo, niso razsipne in veseljačijo malo ali nikoli, so kmalu označene za skopuhe, hinavce in nedružabneže.
Spremeniti se, pomeni živeti. Smo vsebujoči in ne vsebovani. Ko se odtrgamo od stvari, ki jih imamo, laže postanemo tak ali taka, kot bi želeli biti.
Mnogi bodo zakričali, da so glede gmotnega blagostanja v mladosti živeli v pomanjkanju in bi se počutili krive, da razsipavajo, ko bi stvari zavrgli.
Vendar pa razsipavati pomeni zavreči nekaj, kar bi še lahko uporabili. Če odvržemo kaj, kar ne rabi ničemur več, ne razsipavamo. Nasprotno, bili bi razsipni, če bi tako stvar obdržali!
Toliko prostora izgubljamo, ko poskušamo zapolniti prostore, toliko energije, ko opremljamo dnevno sobo v slogu, kakršnega smo videli v kakšni reviji za notranjo opremo, toliko časa porabimo za pospravljanje, čiščene in iskanje...
Nas spomini osrečujejo? Smo zaradi njih srečnejši? Pravijo, da imajo stvari dušo. Ampak, ali mora navezanost na preteklost preplaviti prihodnost? Omrtviti sedanjost?
Odločite se za minimalizem
Gospodarnost je v umetnosti življenja praktična filozofija, kajti z malo stvarmi živimo bolje. Naše bistvo ni skrito v stvareh in če hočeš postati minimalist, včasih potrebuješ duhovno in intelektualno prtljago. Nekatera ljudstva, na primer Korejci, imajo instinktivno radi, kar je skromno in brez balasta. Vsa njihova umetnost to dokazuje.
Vsi se lahko odločimo, da bomo bogati, ker bomo imeli malo. Pomemben je le pogum, da greš v svojem prepričanju do konca.
Če hočemo živeti le z najnujnejšim, v čistih in zračnih prostorih, potrebujemo disciplino, izčiščenost in voljo. Minimalizem terja urejeno življenje in veliko pozornosti do podrobnosti. Izločite čim več stvari, potrudite se, da vas ne bodo preplavili predmeti in kosi pohištva, nato pa pojdite dalje. Misel, da se je treba stvarem odpovedovati, vas ne bo zadevala več: vaše odločitve bodo postale intinktivne, oblačili se boste bolj elegantno, vaš dom bo bolj udoben in vaš urnik manj natrpan. Spet boste ravnali po zdravi pameti in vaš pogled na življenje bo jasnejši. Naučite se izločati stvari polagoma, a odločno.
Tekst: Dominique Loreau, Umetnost preprostosti
Vas zanima tudi:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
