Ste se že kdaj znašli v prepiru, v katerem ste na koncu opravičevali svoje besede, čeprav ste bili vi tisti, ki ste bili prizadeti? Namesto da bi druga oseba prevzela odgovornost za svoje ravnanje, ste začeli dvomiti vase, v svoje občutke ali celo v svoj spomin.
Seveda občasna nepremišljena izjava še ne pomeni čustvene manipulacije. Vsi se kdaj odzovemo obrambno, posebej takrat, ko nas kdo sooči z napako. Težava nastane, ko se takšen način komunikacije ponavlja in postane vsakdanji vzorec. Takrat pogovor ni več namenjen iskanju rešitve, ampak preusmerjanju odgovornosti na drugo osebo.
Čustvena manipulacija je pogosto zelo subtilna. Ne zveni kot grožnja ali žalitev, temveč kot logična razlaga, skrb ali nedolžen komentar. Prav zato jo je včasih težko prepoznati.
Spodaj je šest stavkov, ki jih psihologi pogosto omenjajo kot primere komunikacije, s katero se nekateri ljudje izogibajo odgovornosti.
1. »Preveč si občutljiv/-a.«
To je eden najpogostejših načinov razvrednotenja sogovornikovih občutkov. Namesto da bi druga oseba poskušala razumeti, zakaj vas je nekaj prizadelo, težavo predstavi kot vašo pretirano občutljivost.
S tem se pozornost premakne z njenega vedenja na vaše doživljanje. Namesto vprašanja »Sem res naredil nekaj bolečega?« se nenadoma začne pojavljati vprašanje »Ali res pretiravam?«
Seveda je mogoče, da kdo določeno situacijo res doživlja bolj intenzivno kot nekdo drug. Toda v zdravem odnosu se občutkov ne zavrača z eno samo oznako, temveč se o njih pogovarja.
2. »Saj sem se samo šalil/-a.«
Humor je lahko čudovit način povezovanja, lahko pa postane tudi priročen način izmikanja odgovornosti. Če nekdo izreče žaljivo pripombo, nato pa ob vašem odzivu reče, da je šlo le za šalo, lahko nehote dobite občutek, da ste vi tisti, ki ne razumete humorja. V iskrenem odnosu se človek lahko opraviči tudi za šalo, če ugotovi, da je z njo prizadel drugo osebo.
3. »To se sploh ni zgodilo.«
Takšni stavki lahko vodijo v dvom o lastnem spominu ali doživljanju. Če se pogosto ponavljajo, lahko začne človek razmišljati, ali si dogodke res napačno razlaga.
Psihologi takšen vzorec v skrajni obliki povezujejo tudi s pojavom, ki ga poznamo kot gaslighting, pri katerem nekdo sistematično spodkopava sogovornikovo zaupanje v lastno zaznavanje resničnosti.
Seveda se ljudje včasih iskreno različno spominjamo istega dogodka. Razlika je v tem, ali je druga oseba pripravljena prisluhniti tudi vaši izkušnji.
4. »Če ti ne bi naredil/-a tega, se jaz ne bi tako odzval/-a.«
Ta stavek odgovornost za lastno vedenje prenese na drugo osebo.
Res je, da lahko vedenje drugih vpliva na naše občutke. Vendar pa vsak človek še vedno nosi odgovornost za način, kako izrazi jezo, razočaranje ali prizadetost.
Zrel pogovor vključuje priznanje: »Razjezil sem se, ampak način, kako sem reagiral, ni bil primeren.«
5. »Vsi se strinjajo z mano.«
Ko nekdo v prepir vključi neimenovano množico ljudi, lahko sogovornik hitro dobi občutek, da je osamljen ali da je z njim nekaj narobe. V resnici pogosto sploh ne vemo, ali ti »vsi« dejansko obstajajo ali pa gre le za način ustvarjanja dodatnega pritiska. Namesto sklicevanja na mnenje drugih je veliko bolj zdravo govoriti zgolj o lastnih občutkih in izkušnjah.
6. »Zakaj spet odpiraš preteklost? Gremo naprej.«
Odpuščanje in usmerjenost v prihodnost sta pomembni vrednoti. Toda težava nastane, ko nekdo z njima prekine vsak pogovor o nerazrešenih dogodkih.
Če se ista težava ponavlja, pogovor o preteklosti ni nujno obujanje starih zamer. Pogosto gre za poskus razumeti, zakaj se določeni vzorci vedno znova ponavljajo.
Naprej lahko zares gremo šele takrat, ko sta obe strani pripravljeni pogledati tudi nazaj in prevzeti svoj del odgovornosti.
Ena izjava še ne pomeni manipulacije
Pomembno je poudariti, da nobeden od teh stavkov sam po sebi še ne pomeni, da imamo opravka s čustvenim manipulatorjem. Vsi ljudje se kdaj branimo, reagiramo impulzivno ali v prepiru izrečemo kaj, kar kasneje obžalujemo.
Bolj pomembno od posamezne izjave je vprašanje, ali gre za ponavljajoč se vzorec. Če se ob vsakem konfliktu znajdete v položaju, ko začnete dvomiti vase, prevzemati odgovornost za vedenje druge osebe ali se nenehno opravičevati za stvari, ki jih niste storili, je morda smiselno odnos pogledati nekoliko bolj od blizu.
Zdrav odnos ne pomeni, da ni nesoglasij. Pomeni, da sta oba pripravljena priznati svoje napake, poslušati drug drugega in iskati rešitev, namesto da bi iskala krivca.
