Skoraj vsaka družba ima nekoga, na kogar se drugi obrnejo, ko gre kaj v življenju narobe. To je prijatelj, ki se oglasi na telefon pozno ponoči in posluša večurno pripovedovanje o razhodu ter si zapomni vse podrobnosti težav.
Biti tak človek se zdi nekaj lepega. Navsezadnje je sposobnost, da smo drug drugemu v oporo, eden od temeljev globokih odnosov. Toda kaj se zgodi, ko pomoč drugim počasi postane naša vloga? Ko težav prijateljev ne poslušamo več samo z empatijo, ampak jih začnemo nositi s seboj domov?
Prav s tem vprašanjem se ukvarja članek revije Marie Claire, ki opozarja na čustveno breme prijatelja, ki v svoji družbi prevzame skoraj vlogo terapevta.
Ste tudi vi "prijatelj terapevt"?
Psihologinja dr. Elena Touroni opozarja, da težava ni v tem, da smo drugim v oporo. Težava nastane, ko pomoč drugim postane del naše identitete.
Tak človek se lahko tako navadi skrbeti za čustvene potrebe drugih, da svojih skoraj ne zazna več. Njegov občutek lastne vrednosti se začne povezovati s tem, koliko ga drugi potrebujejo, kako koristen je zanje in ali jim je vedno na voljo.
Nekateri značilni znaki so precej subtilni. Po pogovoru s prijateljem ste popolnoma izčrpani. Ko mu ne morete biti na voljo, občutite krivdo. Odpovedujete svoje načrte, ker vas nekdo potrebuje. Še dolgo po pogovoru razmišljate o njegovih težavah in iščete rešitve. Morda ponoči ležite v postelji in premlevate travmo, ki sploh ni vaša.
Eden največjih opozorilnih znakov pa je neravnovesje. O svojih prijateljih veste skoraj vse. Poznate njihove strahove, odnose, družinske težave in notranje boje. Ko pa pomislite, koliko oni vedo o vašem notranjem svetu, je odgovor presenetljivo drugačen.
Empatija nam omogoča, da razumemo človeka in mu sporočimo nekaj izjemno pomembnega: nisi sam. Toda psihologi razlikujejo med različnimi oblikami empatije.
Pri empatični skrbi lahko prepoznamo bolečino drugega človeka, smo z njim in mu pomagamo, vendar še vedno občutimo jasno mejo med njegovo in svojo izkušnjo.
Drugače je pri "čustveni okužbi". Takrat začnemo nezavedno prevzemati čustveno stanje drugega človeka. Ne razumemo samo njegove stiske, ampak jo začnemo občutiti, kot da je naša. Zato nekateri po težkem pogovoru ne odnesejo s seboj samo misli, ampak tudi napetost v telesu.
Prijatelj je tesnoben in nekaj ur pozneje smo tesnobni tudi mi. Nekdo doživlja hud razhod in njegovo zgodbo še ves večer občutimo kot težo v prsih. Nekdo nam zaupa težavo in naš um nemudoma začne iskati način, kako bi jo lahko rešili. Pri nekaterih ljudeh se lahko takšno prevzemanje stiske kaže celo telesno, denimo z napetostjo, slabostjo, glavobolom ali dolgotrajnim občutkom nemira.
Morda ste se tega naučili že kot otrok
Še posebej zanimiva je razlaga dr. Touroni, da vloga "prijatelja terapevta" ni vedno zgolj posledica tega, da je nekdo po naravi zelo empatičen. Včasih se to začne že v otroštvu.
Otrok, katerega občutek varnosti je bil odvisen od razpoloženja starša, se lahko zelo dobro nauči spremljati čustvena stanja ljudi okoli sebe.
Je mama danes slabe volje? Je oče jezen? Sem naredil kaj narobe? Kaj moram narediti, da bo spet vse v redu?
Kar je bilo nekoč način zagotavljanja varnosti, lahko pozneje postane avtomatičen način delovanja v odraslih odnosih. Človek nenehno zaznava razpoloženje drugih, predvideva njihove potrebe in poskuša preprečiti njihovo stisko. Navzven lahko to izgleda kot izjemna pozornost in empatija. V ozadju pa je lahko tudi hiperbudnost.
Terapevtka Kendall Maloof jo opisuje kot nenehno pregledovanje prostora, zaznavanje sprememb in ugotavljanje, kaj drugi potrebujejo. Če tako delujemo dovolj dolgo, lahko začnemo verjeti, da je to preprosto naš značaj.
Empatija brez meja lahko vodi v izčrpanost
Dolgotrajna izpostavljenost stiski drugih lahko vodi tudi v tako imenovano utrujenost zaradi sočutja. Ta pojav običajno povezujemo z zdravstvenimi delavci in ljudmi v poklicih pomoči, vendar se po mnenju strokovnjakov lahko pojavi tudi v zasebnih odnosih.
Človek, ki je bil dolgo izjemno občutljiv za potrebe drugih, lahko nenadoma postane razdražljiv, otopel ali čustveno odmaknjen. To ne pomeni nujno, da mu je nenadoma postalo vseeno. Lahko pomeni, da je predolgo dajal več čustvene energije, kot jo je lahko obnovil.
Kako ostati dober prijatelj, ne da bi postal njegov "terapevt"?
Rešitev ni, da postanemo hladni ali da prijatelju sredi težkega obdobja sporočimo, da "ščitimo svoj mir". Strokovnjaki poudarjajo nekaj precej bolj subtilnega: preden ponudimo svojo energijo drugemu, preverimo, koliko je sploh imamo. Namesto avtomatičnega "seveda, pokliči me", se lahko vprašamo: Kaj lahko v tem trenutku zares dam?
Če smo sami na robu svojih zmogljivosti, lahko človeku povemo, da želimo njegovemu problemu nameniti pravo pozornost in predlagamo pogovor takrat, ko jo bomo dejansko sposobni dati.
Pomembna je tudi razlika med podporo in odgovornostjo. Lahko sedite ob prijateljici, ki ji je razpadel zakon. Ni vam treba rešiti njenega zakona. Lahko poslušate prijatelja, ki je tesnoben. Ni vaša naloga poskrbeti, da tesnobe ne bo več. Lahko občutite bolečino človeka, ki ga imate radi. Ni vam treba njegove bolečine odnesti domov.
Po težkih pogovorih lahko pomaga tudi zavesten prehod nazaj v svoje življenje. Sprehod, prhanje, pisanje, gibanje ali preprosto vprašanje: "Kaj od tega, kar trenutno občutim, je moje in kaj pripada človeku, s katerim sem pravkar govoril?"
Cilj nikakor ni postati manj empatičen. Težava ni v tem, da globoko občutite. Težava nastane, ko vsako bolečino, ki jo zaznate, tudi prevzemete nase.
Zdrava empatija lahko pomeni nekaj drugega: Vidim, da ti je težko. Tukaj sem. Mar mi je zate. Toda tvoje bolečine mi ni treba spremeniti v svojo, da bi dokazal, da te imam rad.
Kajti biti človek, na katerega se lahko drugi zanesejo, je dragoceno. Toda skrb za vse druge ne bi smela pomeniti, da počasi izginete iz lastnega življenja.
Vir: marieclaire.co.uk
O tem govori tudi dr. Boštjan Čampa v Sensa podkastu:
