Dobili smo kolektivno, univerzalno darilo, dobili smo premor

Premor, da končno zadihamo. Da se pravzaprav naučimo dihati. Globoko in mogočno zadihati.

Dobili smo kolektivno, univerzalno darilo, dobili smo premor (foto: pexels) pexels
29. 3. 2020

Temni oblaki so prekrili sončno svetlobo in naenkrat smo obstali v temi. V naša pljuča se je naselila neka neopisljiva tesnoba in breme, ki se je za hip zdelo celo tuje. Kakor da bi sami nosili težo vsega sveta na naših prsih; kakor da je vse, kar čutimo – nekaj, kar čuti nekdo drug. In tisto, kar čuti nekdo drug, čutimo tudi mi. In naenkrat smo se ustavili. Naša življenja, kot jih poznamo, smo dali na pavzo. 

In v tej pavzi se je odkril nov svet. Svet neizraženih in neizživetih potencialov, za katere smo že davno nekoč menili, da bodo za zmeraj ostali le še v naših sanjah. Stvari, katere smo odlašali, da jih naredimo. Ker nismo imeli dovolj energije po napornih službah. Ker smo morali skuhati kosilo. Ker smo se morali posvetiti partnerju. Ali otroku. Ker smo enostavno morali dati na pavzo – sebe. In kaj se je sedaj zgodilo z nami? Dobili smo kolektivno, univerzalno darilo, dobili smo premor. Premor, da končno zadihamo. Da se pravzaprav naučimo dihati. Globoko in mogočno zadihati. Sedaj smo dobili priložnost, da ustvarimo, kar smo si zmeraj želeli in za to ni bilo časa in volje. Ker, če sedaj kaj imamo, je to čas. 

Sedaj smo blagoslovljeni. Zmeraj sem pisala o tem, da tudi v temi moramo najti svetle točke in da pravzaprav svetlobe ne zmoremo videti, če delno ne stojimo v senci. In v to močno in trdno verjamem. Jing jang Zemlje. Hvala ti, da si nam pokazala tudi zobe. To smo potrebovali. 

Sedaj je čas, da kljub težki klimi, ki vztraja nad nami in v skoraj zadušljivem ozračju, ki nas obdaja v časopisju in medijih, najdemo svojo vejo, na katero se bomo povzpeli. Povzpnimo se na najlepše drevo z najbolj bujno krošnjo in ga prosimo za zavetje. Narava ni naš sovražnik. Narava je kot mati, ki nas brezpogojno ljubi. In tudi tokrat je z nami. Ponuja nam vse lepo, če le zmoremo videti. Hvala ti, da si nam dala drevesa, rože in reke. Brez njih bi bilo resnično težko. Čuvajmo jih. 

Sedaj se lahko na novo rodimo. Sedaj se lahko resetiramo kakor računalnik, ki je zaradi nenehnega delovanja že skoraj pregorel. In če v tej situaciji ne bomo znali poiskati tudi svetlih točk, potem je krivda na nas. Nihče drug ni kriv za mojo nesrečo, razen jaz sama. Niso krivi drugi ljudje, niti slabo vreme… niti virus. Mi imamo moč, da ustavimo vse slabo in da ustvarimo najboljše vibracije, ki nas bodo dvignile iz te mrakobnosti in težine. 

Prava hrana, trebušno dihanje in svetle misli. To je vse, kar moramo vedeti v danem trenutku. To je vse, na kar mi sami lahko vplivamo. Vse ostalo ni več naše. In ne glede na situacije, ki bodo prišle (ali pa tudi ne), bom mirna, kajti naredila sem vse, kar je bilo v moji moči, da to izboljšam. In to je zame blagoslov in darilo, ki smo ga dobili prav vsi. Tukaj nihče ni izključen. Tukaj rasa, spol in starost ne igrajo nobenega zavidljivega (ali nezavidljivega) faktorja. 

In vem, da si tudi ti bojevnik, človek moj. In zaslužiš si, da si srečen in da dihaš z lahkoto. To je tvoja pravica. Ne dovoli, da te kdorkoli spravi nižje, kot si želiš. Ti si nedotakljiv za vse slabe informacije in nič, kar rečejo ali naredijo, ne bo spremenilo tvoje vibracije, ki žari z močjo sonca. In tudi ti ne boš tega počel drugim. Odslej boš počel stvari, ki te osrečijo. Četudi drugim ne bo všeč. Sledi svojim strastem in naj te strah ne oropa vsega lepega, kar bi lahko doživel. Zaupaj vase, preženi temo in dovoli toploti in svetlobi, da te obsije kakor nebeški sij. Vse to je popolnoma brezplačno. Imej zdrave meje. Ne dovoli slabim situacijam, mislim in ljudem, da vplivajo nate. Upaj si reči NE in upaj si reči DA. 

Sij, ne glede na vse.

Sij, četudi se zdi nemogoče. 

Sij, četudi se zdi zaman.

Samo sij. 

In ko bo enkrat tudi mračnost za nami, verjamem, močno verjamem, da bomo prav vsi iz tega prišli samo še močnejši in svetlejši. In kot sem dejala: »Kakor da je vse, kar čutimo – nekaj, kar čuti nekdo drug. In tisto, kar čuti nekdo drug, čutimo tudi mi«. Naučimo se deliti vsa ta skupna občutja ne le v trenutkih strahu in bolečine, temveč preplavimo planet z univerzalnim občutjem ljubezni in hvaležnosti. 

In Zemlja nam bo hvaležna. In človeštvo nam bo hvaležno. 

Nina Kirbiš

Poglejte si še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri