Dr. Nina Petek: "Sprejemanje minljivosti je vir vsakršne lepote"

Dr. Nina Petek prepričljivo povezuje filozofske horizonte Vzhoda in Zahoda ter pri tem ohranja izjemno natančnost in zbranost. Filozofinja, raziskovalka meniških in kontemplativnih tradicij ter izkušena poznavalka himalajskih duhovnih praks, ki je del svojega študija preživela na Oxfordski univerzi, se že leta poglablja v vprašanja zavesti, sanj, minljivosti in notranje svobode. Njena terenska raziskovanja v indijski Himalaji, prevajalsko delo iz sanskrta in poglobljeno poznavanje azijskih filozofskih izročil razkrivajo svet, ki presega običajne predstave o budnosti in resničnosti.

Dr. Nina Petek, zdaj, ko se pogovarjava, sva seveda budna. Toda če se poglobimo v vzhodne filozofije, ta ločnica med sanjami in budnostjo ni tako jasna.

Še posebej šola budizma mahajana taka konvencionalna razmerja in teorije malce postavi na glavo. V ortodoksnejših zgodnjih sistemih budistične in hindujske filozofije je budnost tista, v kateri lahko dosežemo prebujenje, v kateri lahko razmišljamo in pridemo do globljih filozofskih uvidov.

Budizem mahajana pa je začel to rahljati, kar doseže vrh v tibetanski različici, kjer smo zares budni šele v sanjah, ne pa v sami budnosti. Ker v budnosti delujejo vzorci mišljenja, v katere smo zelo tesno vpeti. Verjamemo, da nas privedejo do pravilnih dejstev in spoznanj o svetu, a so preveč rigidni, preveč zamejujejo naš um. V sanjah pa se ti vzorci konvencionalnega mišljenja razkrajajo in se razpira nov uvid oziroma mehanizmi mišljenja, ki so v budnosti povsem zastrti.

S tem se ukvarja joga sanj?

Tako, joga sanj je posebna meditacijska tehnika, ki je na Zahodu bolj znana kot lucidno sanjanje. Oblikovala se je na osnovi zgodnjega indijskega budizma mahajana in potem tantričnega budizma, ki se je oblikoval zlasti v Kašmirju na severu Indije.

V tej tehniki vstopiš v svoje sanje, kot bi se podal skozi odprta vrata, in se prepuščaš temu, kar se dogaja na sanjskem zaslonu. Gre za posebno vrste meditacije, ki je podobna meditaciji v budnosti, a tu je to umeščeno v sanje. Meditirajoči na prvi stopnji opazuje sanjske podobe, kot se pojavljajo, jih analizira, prav tako tudi občutja, ki ob tem vznikajo. Gre za analizo podob in celotnega sanjskega procesa.

Na predzadnji stopnji, ki jo izvajajo le najbolj izurjeni jogiji, pa gre za nekakšno manipulacijo sanjske vsebine. To pomeni, da sami ustvarjajo sanje oziroma se odločijo, o čem bodo sanjali. V nasprotju s pričakovanji večinoma ne sanjajo lepih sanj, ampak ustvarjajo nočne more. Pri tem gre za premoščanje strahu v sanjah, tehniko osvobajanja, s katero pridejo do spoznanja, da so sanje iluzija. V teoriji je to povsem jasno, v praksi pa je do tega, da je vsak strah iluzija in prazen, izjemno težko priti.

Ves čas nam čara magično predstavo, iluzijo in mi vanjo verjamemo. Tovrstne sanjske uvide jogiji prenesejo v budnost. Razumejo, da je pravzaprav vsak strah, torej pred smrtjo, minljivostjo, konkretnimi dogodki, okoliščinami, ljudmi, popolna iluzija. Na tej osnovi tukaj in zdaj dosežejo stanje nirvane, torej osvobojenost od strahov in navezanosti.

Iluzija so torej tako sanje kot budnost?

Ne v smislu, da to ne obstaja, ampak našega odnosa do tega. Budizem ne pravi, da moje trenutno stanje, trenutna eksistenca ne obstaja ali da mojega sanjskega sveta ni. Iluzorna je zgolj naša percepcija tega sveta. Da se dojemamo kot samostojne entitete, ki niso povezane z vsem drugim obstoječim.

Iluzorna – v smislu, da je nestalna – je vsaka naša mentalna vsebina, iluzoren je ta trenutek, dogodek, ki nas lahko spremlja že leta in leta in se ga drži neizmeren strah. Vse to potem povzroča druge dogodke in neprijetna mentalna stanja. Buda bi dejal, da so to samo mentalne vsebine, ki so stvar preteklosti. Tega ne gre zanikati, ampak pomembno je to preseči in doseči nevtralen odnos do dobrega in slabega, do lepega in grdega. V tantričnem budizmu je to mogoče v sanjah.

Uporabljate teorijo, ki jo preučujete, tudi sami v praksi?

Ne, ne izvajam joge sanj, ker je to izjemno zahtevna tehnika tantričnega budizma. Sicer na Zahodu so določene bolj popreproščene oblike, ampak lucidnega sanjanja iz tradicije jogijev, ki sledi sistemu meditacijskih tehnik Narope, enega od prvih tantričnih mojstrov, ne moremo primerjati s to tehniko. Če bi jo hotela izvajati, tako kot jo izvajajo jogiji v Himalaji, bi morala povsem spremeniti svoje običajno življenje, ga radikalno prekiniti. Na to pa iskreno nisem pripravljena. Jogiji, s katerimi delamo intervjuje, se sicer šalijo, da je ogromno votlin in učiteljev, da lahko kar pridem.

To je izjemno zahtevna tehnika, ker ne sodeluje samo um, ampak tudi telo in njegove subtilne energetske plasti. Zato je lahko, če nekdo na te prakse ni ustrezno pripravljen, nevarnejša od klasičnih tehnik zgodnjega budizma in hinduizma, saj je telo pojmovano kot tisto, ki ima neizmerno moč, ki prispeva k preobrazbi uma. Tako da ne izvajam te tehnike. Sem pa poskusila z bolj preprostim lucidnim sanjanjem, ampak tega dvojega ne moremo primerjati.

Kako vam gre lucidno sanjanje?

Boljša sem v teoriji kot praksi, lucidne sanje so se mi tu in tam v resnici samo posrečile. Poskusila sem z umiritvijo, dihalnimi vajami in zavestnim pripravljanjem na to, da bom sanjala. Tudi jogiji se čez dan prepričujejo: »Nocoj bom sanjal. Nocoj bom sanjal.« To pripelje do odprtja vrat v sanjski svet, ob tem da se popolnoma jasno zavedaš, da si v tem svetu. Nekajkrat sem poskusila, ampak se mi je bolj posrečilo, kot pa da bi bil to plod mojih velikih meditacijskih dosežkov.

S tehnikami dihanja in mentalnim pripravljanjem na sanjanje lahko zavestno vstopiš v sanje, ampak do tega, da bi sama proizvajala svojo lastno sanjsko vsebino, pa nisem prišla. Sem pa prišla do uvida, da je to dejansko mogoče. Puščavnice in puščavniki nas med intervjuji seznanjajo s temi globokimi izkustvi, moja izkušnja je seveda precej površinska.

Dejali ste, da bi za jogo sanj dejansko morali postati puščavnica. Tudi Buda je bil puščavnik, a se je pozneje obrnil od skrajne askeze.

Tudi v kontekstu himalajskega budizma, s katerim se ukvarjamo, je prisoten ideal srednje poti. Gre za radikalno spremembo v načinu življenja, ko se odpoveš ustaljenim oblikam bivanja in greš k svojemu učitelju. Ampak to ne pomeni, da sta puščavnik ali puščavnica, jogi, jogini, popolnoma izolirana.

Tudi današnji jogiji so zelo tesno vpeti v družbo. Imajo dolga obdobja osame, prihajajo pa tudi v vasi, tako da so tesno povezani z najrazličnejšimi plastmi družbe in uresničujejo ta ideal.

Med jogiji in družbo gre za vzajemen odnos. Neka lokalna skupnost v vasi skrbi za jogija, da lahko meditira in preživi ta dolga obdobja osame v kakšnih votlinah ali manjših kočah visoko v gorovjih, in mu dostavljajo hrano, ko je to potrebno. Jogi pa jim to vrača tako, da prihaja med njih in jih seznanja z Budovim naukom.

Na osnovi našega terenskega dela v Ladakhu smo dognali, da pravzaprav vsak vaščan v himalajskih vasicah verjame, da družba brez jogijev ne bi mogla obstajati oziroma bi se ravnovesje v njej brez njih popolnoma porušilo.

Ste soustanoviteljica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti. S koliko puščavniki imate stik, na katerih področjih in kakšne so njihove zgodbe?

Raziskujemo zlasti egiptovsko, torej koptsko, in budistično puščavništvo. S koptskim se že dolga leta ukvarja moj kolega Jan Ciglenečki. On me je navdušil nad puščavo. Ukvarja se zlasti z dokumentacijo puščavskih naselbin v Egiptu. Podobne metode uporabljamo tudi v kontekstu himalajskega puščavništva. To je pomemben del našega dela, a ne samo nesnovne, ampak tudi snovne dediščine. Torej meditacijskih votlin, stenskih poslikav v votlinah, samostanov. Zaradi okoljskih sprememb nezadržno propadajo.

Dokumentiramo pa tudi pričevanja jogijev in jogini. Ko gremo vsako leto v Ladakh, v resnici ne vemo, ali bomo sploh koga našli. Ampak na tak način moraš iti v Indijo, cela Indija je taka. Tudi če imaš izdelan načrt, ti ga Indija v sekundi zruši. In mislim, da je tako edino prav. Indija ima vselej svoje načrte zate. Jogije iščemo s pomočjo lokalne ekipe. Brez nje ne bi mogli opraviti tehtnejših raziskav.

Raziskujemo tri šole puščavnikov: drukpa, drikung in šangpa kagju, kamor pa spadajo ženske. Jogini so zelo izmuzljive. Šola drikung kagju je še posebej tesno povezana z institucijo, torej s samostani in z lokalnimi skupnostmi. Malce težje dosegljivi so drukpa kagju jogiji, ki meditirajo na zelo težko dostopnih krajih nad 4000 metri. Večinoma so zaprti v svoje celice ali pa so v kakšnih votlinah. Gre za drugačne načine razumevanja budistične filozofije življenja.

Puščavništvo se pogosto idealizira. Se potem, ko pridete v konkreten stik z njimi, te iluzije kdaj razblinijo?


Ja, razbile so se marsikatere iluzije o budizmu, zlasti o tistem, vključenem v institucije. Kakršnakoli religija, ki je vpeta v institucijo, se vselej prilagaja, sodeluje s političnimi avtoritetami in kot institucija tudi zamejuje svobodne prakse, meniške, študijske in meditacijske kurikulume in se pogaja s politiko. Vedno je na nek način tudi politična institucija.

Po drugi strani pa so tu neodvisni puščavniki, ki kleno negujejo izvorno jedro budizma in se ne uklonijo nikomur. Tudi z ekipo smo se že znašli v situaciji, ko je zaradi napetih družbenopolitičnih razmer, v katere se neposredno ali posredno vpleta tudi religijska pripadnost, prišlo do neprijetnosti in neupravičenih sumničenj. Namesto odprtosti in zaupanja smo naleteli na nezaupanje, ki pogosto zaznamuje okolja, kjer se religija prepleta z lokalnimi političnimi interesi in identitetnimi razprtijami.

Takšne okoliščine rodijo ozračje, v katerem se hitro vzpostavijo meje med “našimi” in “drugimi”, kar vodi v nerazumevanje, stigmatizacijo in neutemeljene strahove. Posamezniki se lahko znajdejo v vlogi tarče zgolj zaradi svoje pripadnosti ali povezav, četudi so njihovi nameni iskreni in spoštljivi.

Kakšna?



Lahko ponazorim na osnovi raziskovalca tibetanskega budizma Geoffreyja Samuela, ki se je oprl na Deleuzovo idejo o nomadski znanosti. Vzpostavi razliko med institucijo, ki se vedno prilagaja in je zamejena na zaprt prostor, in nomadi, ki naseljujejo odprt nezamejen prostor, nepredvidljive puščave, kjer so sami s sabo in se urijo v duhovnih tehnikah, s katerimi pridejo do moči, ki je institucija ne more razumeti in si je ne more podrediti.

Samuels je na osnovi te teorije utemeljil, zakaj se v delu vzhodnega Tibetu ohranja avtonomnost, zakaj kitajska oblast nič ne more tej regiji. Ker tam v bistvu vladajo puščavniki. To je duhovna moč, ki se je institucija boji, ker z njo ne zna komunicirati, si je ne zna podrediti. Je nepredvidljiva, ker se vedno znova proizvaja, vedno znova napreduje. To je avtentična divja »marginalna« filozofija v pozitivnem smislu, ki tudi mene najbolj zanima.

Meništvo kot institucija ohranja starodavne spise in prakse, a jih po drugi strani zamejuje in se vedno znova prilagaja. Tudi vplivom globalizacije. To vidimo v Ladakhu, kako so številni mladi menihi nezainteresirani, ker so tja postavljeni pod prisilo, ker je to čast za družino, največji ugled. Po drugi strani pa se puščavnik sam odloči za popolno neodvisno, avtonomno duhovno pot in s tem pot popolnega nepodrejanja čemurkoli. Ni vpet v institucijo in to je bistvena razlika.

Torej svet kapitalizma požira tudi menihe?

Res je. V Himalaji imaš mobilno omrežje na 5800 metrih. Tam lahko opraviš video klic. Nekateri mladi menihi so več čas na telefonu. Ko jih vprašamo kaj o kakšni votlini, ali pa, iz katerega stoletja je neka poslikava, jim je pomembnejši Instagram. Starejši menihi še poskušajo ohranjati konvencionalni študij prek besedil. Ker danes imajo menihi tudi aplikacije o Budovem nauku. To je res skrb vzbujajoče. Starejši sami pravijo, da se bo čez nekaj desetletij meniška tradicija korenito spremenila. Internet je dostopen povsod in rigidnost kurikuluma se zelo mehča. Ni več doslednosti, da je treba študirati samo na osnovi rokopisov, ki jih imajo, ampak se zadovoljijo s tem, da imajo kup mlajših menihov, ki pač ne napredujejo do nekih višjih stopenj. Samo zato, da se ohranja institucija.

Poleg tega so samostani postali tudi zelo priljubljena turistična točka. Ladakh je središče indijskega turizma. Drugi deli Indije so lahko precej naporni zaradi gneče, nenehnega vrveža in neobvladljive intenzitete dogodkov. Ladakh pa je čista milina. Zrak je čist, vse se malo ustavi, ni veliko ljudi. To je postalo svetovna turistična atrakcija. Nekateri menihi čakajo na turiste, samostani so postali zelo priljubljeni turistični kraji. Vsekakor so postali podvrženi učinkom kapitalizma.

Po Budi smo vsi na smrt bolni. Tudi tukaj Buda naredi obrat od mentalne linearnosti in predvidljivosti, saj nismo na smrt bolni zaradi smrti, ampak zaradi svojega odnosa do nje.

Glavni razlog zato, da smo na smrt bolni, je želja. Buda jo je opredelil kot korenino človekovega trpljenja, ki povzroča vedno nove in nove navezanosti. Vedno znova nas peha k nečemu, kar je minljivo, pa naj bo to snovno ali ne. Buda absolutno ni dejal, da ne smemo imeti želja, ampak da jih znamo osmisliti v kontekstu budistične ontologije nenehne spremembe. Smrti ne dojemajo kot bolezen, ampak dejstvo obstoja, ki pripada življenju samemu.

To niso tehnike premoščanja, ampak sprejetja smrti kot integralnega dela življenja. In to preobraža tudi odnos do nje, ne kot tiste, ki je bolezensko stanje, absolutni nič, radikalna negotovost, največji strah, ampak nekaj, kar je vseprisotno. Takoj, ko se rodimo, začnemo umirati, a ne gre samo za neko postopno fizično umiranje, ampak tudi vse, kar umira dnevno v našem življenju. Tudi misli, spomini. Z minljivostjo je zaznamovan vsak trenutek našega bivanja – in to sprejeti kot dejstvo obstoja lahko naše življenje preobrazi v spokojnost in lepoto.

Gre za paradoks večne minljivosti, vse je minljivo.

Minljiva so tudi naša mentalna stanja, zato je Buda opozarjal, da se nima smisla navezovati na njih. Tako mentalno stanje iluzije preide, ni ga več. Vsa ta kompleksna mreža naših odnosov do stvari, torej dobrega in slabega, je v resnici relativno vrednotenje le z našega stališča. Saj je lahko nekaj v določenem trenutku slabo, a Buda je prek meditacijskih tehnik skušal napeljati na to, da to dojamemo kot preprosto nek dogodek, ki niti ni nujno dober ali slab. To je ta večna minljivost. Opozarjal je, da smrti v resnici ni. Hkrati ves čas umiramo, a ne gre za to, da je smrt absolutni nič, da popolnoma izginemo, ampak gre v kontekstu samsare za menjavo stanj iz bivanja v preminutje in zopet v bivanje, z nirvano pa v nekaj, kar presega življenje in smrt.

Pojme, kot je nirvana, si pogosto nekritično prisvajamo v zahodno kulturo in prilagajamo svojemu kontekstu. Je prebujenje lahko tudi to, da spoznamo, da živimo v distopični družbi? Da ne gremo v predstavo o nirvani kot pozitivnem idealu stanja notranjega miru, ampak tega, da se zavemo, da stvari niso nujno tako lepe, kot si predstavljamo. Recimo, da si predstavljamo, da živimo v napredni, miroljubni, demokratični družbi, pa se naenkrat zavemo, da smo daleč od tega.

Vsekakor gre tudi za uvid v to distopičnost, kar pa je šele osnova za neko drugo vrsto prizadevanja, drugo pot, ki ne vodi samo k lastni spokojnosti, ampak je tudi prizadevanje za širšo spremembo. Občutje nirvane je v tantričnem budizmu velikokrat opisano kot Činamunda, to je boginja z odsekano glavo, ki je pravzaprav mysterium tremendum et fascinans. Oboje je. Je totaliteta vseh vidikov bivanja. Je realnost, ki jo vidimo z očali praznine, torej svet v svoji golosti.

Del te distopične realnosti je tudi umetna inteligenca. Lahko doseže razsvetljenje? Če ga že lahko uči, na primer menihe.

Absolutno ne. Nirvano po zgodnjem nauku budizma lahko doseže samo človek, niti bogovi je ne morejo. Človek je tisti, ki se znajde v eksistencialni stiski, bogovi ne. Oni se morajo iz svojega hedonizma ponovno roditi kot ljudje. Tudi demoni je ne morejo doseči, tako kot ne živali. UI ni človek, tako da ne more doseči razsvetljenja. Razen, če bo prišla do take stopnje razvoja, da bo imela res globoko eksistencialno stisko. Človek pa je v precepu med sukho in dukho, ki ga vodi do razprtja prostora, kjer se porajajo številna vprašanja.

Glede menihov pa iskreno ne vem, ali se res že učijo z UI. Vem, da uporabljajo internet. Se bomo pozanimali na naslednjem terenu. Ampak jogiji je gotovo ne uporabljajo. Sicer imajo telefone, a take predpotopne. Domačini jih pokličejo za kak pogovor ali zdravljenje, ker so tudi mojstri tradicionalne tibetanske medicine. Gotovo pa je UI že posegla v področje meniške tradicije.

Kakšni so vaši načrti za naprej, ta semester še predavate na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa boste šli pisat knjigo?

To se sliši še zelo vznemirljivo. Nekaj že imam napisano, a je seveda popolni kaos. Uredila bom gradivo, ki ga zbiram že od leta 2018, ko sem sama začela s preliminarnimi raziskavami. Zdaj imam ekipo in vsa ta dognanja moram spraviti v smiselno celoto. Analize intervjujev, celoten zgodovinsko-filozofski vidik te puščavniške tradicije, analiza arhivskih in drugih dokumentov, ki jih bom poiskala po knjižnicah zlasti po Evropi, potem pa sledi pot v Indijo.

Kako pa je s Tibetom? Imate sploh dostop?

Ne, v Tibet sama žal še nisem potovala, ampak mislim, da bi bile kakršnekoli prave znanstvene raziskave tam nemogoče. Sicer poznam kolege s tujih univerz, ki opravljajo raziskovalno delo na zelo majhnem delu Tibeta, področju, ki je sicer pod drobnogledom kitajske oblasti, a se ukvarjajo bolj z okoljevarstvenimi vprašanji. To raziskovanje je mogoče, a je izjemno omejeno.

Veliko težav bi imela z institucijami oblasti. Že v Ladakhu jih imam, kaj bi šele bilo v Tibetu. Raziskovanje, ki bi bilo vnaprej začrtano in omejeno, kot bi to bilo na Kitajskem, pa me ne navdušuje preveč. Tako da Tibeta žal nimam v načrtu. Po Ladakhu načrtujemo Nepal, ker tam je tudi pomembna tradicija ladhaških jogijev. Zaradi zelo neugodnih okoljskih razmer v Ladakhu, vsako leto je samo huje, se nekateri mojstri selijo v Nepal, kjer je situacija boljša. Tako da naslednja odprava bo Nepal.

Bi vi želeli doseči nirvano?

Mogoče bolj v smislu sprejetja dejstev obstoja, ker preprosto včasih ne morem mimo teh dvojic nasprotij, s katerimi je prepleteno naše življenje, in sem še vedno vpeta v to zahodno percepcijo sveta. Zato se moji kolegi Indijci, ko pridem tja, šalijo: »Daj, odloži vse to, pusti zdaj vse svoje norosti, gremo se prepustit temu, kar pač sledi.«

Kako človek sploh sreča puščavnika?

Prvi puščavnik, ki sem ga spoznala, je iz okolice Lamayura, t. i. mesečeve pokrajine. Celotna pokrajina je videti, kot da bi bil na Luni. S kolegom sva pred leti šla tja in srečala puščavnika Dawo. Imel je dolge lase, tako da sva takoj ugotovila, da je jogi, saj so menihi pobriti. Hotela sva narediti intervju. Zavrnil naju je. V naslednjih dneh sva ga videvala v daljavi na kakem hribu ali ob samostanu, kako naju opazuje. Potem naju je sam poiskal in vprašal, kaj bi rada.

Spletli smo tesno vez, še danes nam zelo pomaga, pokaže neznane votline ali meditacijske kraje. Potuje z nami kak del poti, ampak je zelo nepredvidljiv, nenadoma izgine in se potem nenadoma spet pojavi. Pravijo, da je že dosegel nirvano, ampak on se na vse pretege brani, češ da je ni. In ravno zavoljo tega vemo, da jo je.

Nekdo je rekel, da ni miru v Himalaji, ni hrupa v velemestih, oboje je v tebi.

To je v resnici zelo zenovska misel. Po kitajskih in japonskih šolah mahajanskega budizma, to sta zlasti chan in zen, lahko dosežeš osvoboditev kjerkoli. Prav tako, kot si povsod lahko vpet v svoje klasične vzorce trpljenja. Kraj ni pomemben, ampak notranje stanje. Demoni so povsod, tako v Himalaji kot tukaj, kako jih človek obvlada, pa je odvisno od njega samega.

Za šole budizma v Ladakhu ne morem reči, da je čisto tako, ker pravijo, da je Himalaja vseeno zelo pomembna. Je sveti prostor, prepreden z izjemno kontrastnimi silami. Verjamejo, da je za resnični duhovni napredek potrebno soočenje s tem kontrastom. Jogiji gredo v popolno tišino, kjer se začnejo oglašati resnično neugodni glasovi, ki skušajo preglasiti prijetnejše. Tu je torej malo drugačen pristop, je pa že Buda v svojih zgodnjih tekstih dejal, da niti v samotnem gozdu niti v gorski votlini, nikjer ni skrivališča, kjer te smrt, zlo, slabe misli ne bi našli. S tem je želel opozoriti, da je vseeno, kje si, najpomembnejši so spopadi z notranjimi demoni, zmaga nad katerimi je tisti resnični dosežek.

Spraševal: Bor JEZERNIK