Življenje v sedanjosti se sprašuje o marsičem, kar je človek podedoval od prednikov. Zato zori mnogo 'vprašanj časa' in 'zahtev časa'. Danes svet odpira socialno in žensko vprašanje, vprašanje vzgoje in šolstva, pravna vprašanja, zdravstvena vprašanja itd., ki se jim poskuša približati s čim bolj različnimi sredstvi.
Ljudi, ki prihajajo na dan s tem ali onim receptom, s katerim bi to ali ono vprašanje 'rešili' ali vsaj prispevali k njegovi rešitvi, je neizmerno veliko. In uveljavljajo se vsi mogoči odtenki človeškega razpoloženja: radikalizem, ki se obnaša revolucionarno, zmernost, ki bi rada z upoštevanjem obstoječega razvila nekaj novega, in konservativnost, ki se vznemirja, takoj ko se kdo dotakne česarkoli od stare ureditve in tradicij. Poleg teh glavnih razpoloženj nastopajo vse mogoče vmesne stopnje.
Kdor zmore globlje pogledati v življenje, se ob vseh teh pojavih ne bo mogel ubraniti občutka, da se svet zahtev, ki se postavljajo pred človeka, ne loteva z zadostnimi sredstvi. Marsikdo bi rad reformirali življenje, ne da bi ga poznal v njegovih temeljih. Tisti, ki hoče predlagati, kako naj se nekaj zgodi v prihodnosti, naj se ne zadovoljuje s spoznavanjem življenja le na njegovi površini. Raziskati ga mora v njegovih globinah.
Življenje je kot rastlina, ki ne vsebuje le tega, kar se ponuja očem, temveč tudi prihodnje stanje v njenih zakritih globinah. Kdor ima pred sabo rastlino, ki šele poganja liste, zelo dobro ve, da bodo na steblu, ki nosi liste, zrasli cvetovi in plodovi. In v zakritem vsebuje ta rastlina že zdaj podlago za te cvetove in plodove. Kako pa naj kdo lahko reče, kako bodo videti ti organi, če hoče raziskovati le to, kar rastlina ponuja očem zdaj? To lahko stori le tisti, ki se je seznanil z bistvom rastline.
Tudi vse človeško življenje vsebuje v sebi zasnove svoje prihodnosti. Da bi lahko govorili o tej, je treba prodreti v zakrito naravo človeka. Današnji čas ni ravno nagnjen k temu. Ukvarja se s tem, kar se kaže na površini, in meni, da bo zašel v negotovost, če bo prodiral v to, kar se odteguje zunanjemu opazovanju. Pri rastlini je zadeva sicer bistveno enostavnejša. Človek ve, da so rastline iste vrste toliko in tolikokrat rodile sadove. Človeško življenje je le enkratno*; cvetovi, ki naj poženejo v prihodnosti, še niso bili tu. Ne glede na to so v človeku kot zasnove, kakor so cvetovi v rastlini, ki zdaj šele poganja liste.
Obstaja možnost, da o tej prihodnosti govorimo, ko prodremo pod površino človekove narave do njenega bistva. Različne reformatorske ideje sedanjosti lahko postanejo res plodne in praktične, če nastajajo iz takšnega globokega raziskovanja človeškega življenja.
Naloga duhovne znanosti je podati praktično dojemanje sveta, ki obsega bistvo človeškega življenja. Ne gre za to, ali je od tega, kar se danes velikokrat tako imenuje, upravičeno to zahtevati. Veliko bolj gre za bistvo duhovne znanosti in za to, kaj je lahko ta znanost po svojem bistvu. Naj ne bo siva teorija, ki se odziva zgolj na radovednost po spoznanju, in tudi ne sredstvo za ljudi, ki bi si radi iz hlepenja po sebi lastili zase višjo stopnjo razvoja. Lahko je sodelavka v najpomembnejših vprašanjih sedanjega človeštva, v razvoju k njegovi blaginji.
Ta stavek naj ne bi bil mišljen tako, kot da bi se duhovna znanost ukvarjala le z obsežnimi življenjskimi vprašanji. Tako kot je resnično, da je poklicana k temu, kar je v prejšnjem stavku navedeno, da podaja podlago za poskuse reševanja teh vprašanj, tako res je tudi, da je lahko za vsakega posameznika, ne glede na to, kje v življenju je, izvir, od koder lahko črpa odgovor na najbolj vsakdanja vprašanja, tolažbo, moč, zaupanje v obstajanje in delo. Lahko je podpora za velike uganke življenja, vendar prav tako za najbolj neposredne potrebe trenutka, tudi v – domnevno – najbolj podrejenih situacijah dnevnega življenja.
Seveda mora računati na to, da bo izkusila marsikatero spodbijanje in dvom, ker si priznava ravno takšno poslanstvo. Tako tisti radikalni in zmerni kot tudi konservativni na vseh področjih se bodo morali obračati k njej s takšnimi dvomi. Kajti predvsem ne bo pritrjevala nobeni stranki, ker so njene predpostavke daleč proč od vsakršnega strankarstva.
Te predpostavke imajo namreč korenine samo v resničnih spoznanjih življenja. Kdor spoznava življenje, si bo lahko zastavljal svoje naloge le iz njega. Ne bo ustvarjal samovoljnih programov; ker ve, da v prihodnosti ne bodo vladali nobeni drugi temeljni zakoni življenja kakor ti v sedanjosti. Zato spada k duhovni znanosti nujno upoštevanje tega, kar obstaja.
Najsi bo našla v tem še toliko tega, kar je treba izboljšati, ne bo pomanjkljiva v tem, da ne bi v samem obstoječem videla kali prihodnosti. Vendar tudi ve, da v vsem obstajata nastajanju rast in razvoj. Zato se ji bodo v sedanjem pokazale kali za spreminjanje, za rast. Ne izumlja programov, temveč jih razbira iz tega, kar je. Kar pa tako razbere, je v določenem smislu program sam, kajti v sebi nosi naravo razvoja.
Ravno zato mora duhovno znanstveno poglabljanje v bistvo človeka dajati najbolj plodna in kar najbolj praktična sredstva pri reševanju najpomembnejših vprašanj sedanjega življenja.
* Mišljeno je, da je vsako človeško življenje enkratno, četudi obstaja več življenj (opomba prevajalca).
Tekst: Dr. Rudolf Steiner
Ne spreglejte tudi: Adijo Mars! Na prestol v 2024 stopa SONCE! Bomo zažareli ali izgoreli?
