"Bil sem na smrt prestrašen": Podnebni znanstveniki tvegajo izgubo službe in zapor

"Bil sem na smrt prestrašen ... Spomnim se, kako zelo sem bil živčen. To je bil trenutek, ko sem spoznal, da moram v sebi najti pogum, ker to moram storiti."

6. aprila 2022 se je Peter Kalmus, klimatolog v Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon, odpeljal v središče Los Angelesa, kjer naj bi se skupaj s tremi kolegi znanstveniki priklenil na vrata banke JPMorgan Chase.

Tako se je pridružil več kot 1000 aktivistom, ki so se pod geslom 'Konec je z 1,5 °C, podnebna revolucija zdaj!' podali na ulice v skoraj 30 državah po vsem svetu. - kampanjo, ki jo je vodila organizacija Scientist Rebellion, aktivistična skupina znanstvenikov, akademikov in študentov, ki se trudi z nenasilnimi protestnimi akcijami po celem svetu opozoriti na alarmantne razmere na področju podnebja.

"Resnično me je bilo strah, kako se bodo odzvali sodelavci, policija, še posebno pa delodajalec," je v telefonskem klicu z Al Jazeero povedal Kalmus. "Verjel sem, da obstaja velika verjetnost, da me bodo odpustili, kar je bila verjetno takrat moja največja skrb."

Pa vendar je čutil, da ni imel izbire, saj je do takrat izčrpal že vse druge možnosti. Za Kalmusa je bila državljanska nepokorščina vrhunec desetletij poskusov, da bi z drugimi sredstvi povečal ozaveščenost o izrednih podnebnih razmerah. Ker po njegovem mnenju polovica ljudi še vedno živi v zanikanju, kako urgentna je podnebna kriza, enostavno ni več vedel, kaj sploh še lahko stori. Državljanska nepokorščina je bila zato edini možni naslednji logični korak, ki pa je bil po njegovem mnenju tudi najučinkovitejši.

Govor, ki ga je imel tisti dan, je na spletu postal viralen. V posnetku je mogoče videti vidno čustvenega Kalmusa, ki v solzah prosi gledalce: "Tukaj sem zato, ker se znanstvenikom ne prisluhne. Pripravljen sem tvegati za ta čudoviti planet - za svoje sinove," govori, medtem ko poskuša nadzorovati tresenje glasu. "Toliko desetletij sem vas opozorjal, zdaj pa se pomikamo proti f****** katastrofi."

NASA scientist Peter Kalmus @ClimateHuman in tears for his kids future because of our inaction on climate breakdown pic.twitter.com/TTJffRc0kB

— Matthew Todd 🌏🔥 (@MrMatthewTodd) September 3, 2024

Po soočenju s policijo in osemurnem bivanju v zaporu so Kalmusa obtožili za prekršek uzurpacije javnega prostora, a so bile obtožbe pozneje umaknjene.

"Prva aretacija je bila vznemirljiva in osvobajajoča," je povedal, a dodal, da je incidentu sledila večmesečna preiskava Nasine etične in kadrovske službe. Zaradi stresa, ki mu je bil podvržen, je zbolel za divertikulitisom.

Medtem ko je čakal na izid preiskave, ki se je končala v njegovo korist (Kalmus je še vedno zaposlen pri Nasi), je Kalmus čutil, da je institucija naredila napako, ker ni podprla njegovega aktivizma, 'ko pa je vendarle očitno, da so podnebni aktivisti na pravi strani zgodovine'.

Odpuščeni, ker jim podatki vzbujajo grozo?

Ko znanstveniki javno govorijo o podnebnih spremembah, zlasti kadar so čustva zelo močna, morajo v zakup vedno vzeti tudi možne posledice, ki jih bo to pustilo na njihovi zaposlitvi, zdravju in poklicnem ugledu. Navsezadnje so se usposabljali za nepristranske raziskovalce in ne za to, da bi čustvovali glede svojih podatkov.

Kalmusova vrstnica, znanstvenica Rose Abramoff, je izgubila službo v Nacionalnem laboratoriju Oak Ridge v Tennesseeju, potem ko sta decembra 2022 na srečanju Ameriške geofizikalne zveze skupaj razvilia transparent, ki je pozival znanstvenike, naj zapustijo svoje laboratorije in gredo na ulice.

Ekološko tesnobo občuti polovica ljudi

Kalmus in Abramoff sodita v tisti del populacije, ki v luči nerazumnega pomanjkanja vsakršnih ukrepov pred podnebno pogubo trpi zaradi ekoanksioznosti.

Po podatkih Ameriškega psihološkega združenja, ki je leta 2017 ekoanksioznost opredelilo kot 'kronični strah pred okoljsko pogubo', več kot polovica odraslih Američanov meni, da so podnebne spremembe največja grožnja človeštvu.

Podnebne spremembe in tesnoba, povezana z njimi, se na različne načine poigravajo s človeškim umom. Študije povezujejo naraščajoče temperature s povečanim številom obiskov na urgentnih oddelkih in porastom števila samomorov. Stres, povezan s podnebjem, lahko povzroči obup in apatijo, ekstremno vreme pa lahko sproži posttravmatski stres, depresijo, krivdo preživelih, zlorabo drog in druge težave z duševnim zdravjem.

Susie Burke, psihologinja in izredna docentka na Univerzi Queensland, o tem pravi takole: "Tesnoba ob smrti je zelo podobna tesnobi zaradi podnebnih sprememb. Številne tehnike, ki jih uporabljamo za obvladovanje, spopadanje z našo neizogibno smrtnostjo, so podobne spopadanju z izumiranjem zaradi podnebnih sprememb."

Burke je bila med prvimi strokovnjaki za duševno zdravje, ki so se osredotočili na podnebne spremembe, še pred uničujočimi požari 'črne sobote' leta 2009, ki so v zvezni državi Viktorija, kjer je delala na terenu, terjali 173 življenj.

V zadnjih desetih letih je zaznala pomemben premik k svetovanju o žalosti in tesnobi zaradi podnebnih sprememb. Po podatkih časopisa The New York Times je na primer v združenju Climate Psychology Alliance North America skoraj 300 psihoterapevtov, ki s klienti delajo na obvladovanju 'zavedanja podnebne krize'.

Model, ki se Burku zdi najučinkovitejši za povečanje naše sposobnosti obvladovanja 'resnično bolečih občutkov', povezanih s podnebno krizo, je ACT terapija ali terapija sprejemanja in zavezanosti. Gre za terapevtski pristop, ki temelji na pozornosti in spodbuja priznavanje misli in čustev, namesto da bi jih poskušali spremeniti. Ker v zvezi s podnebnimi spremembami ne moremo spremeniti občutkov, kot so usoda, strah, panika, sram in krivda, nas del modela, ki temelji na sprejemanju, uči, da 'znamo opaziti občutek v svojem telesu, ugotoviti, kje je, narediti prostor zanj in mu dovoliti, da je tam', pojasnjuje Burke. Praksa nato spodbuja, da delamo tisto, kar je pomembno:  "Stvari, ki jih počnemo s svojimi nogami, rokami in besedami, omogočajo bogato in izpolnjujoče življenje".

Po Burkovih izkušnjah so ljudje, ki se ukvarjajo z okoljskimi problemi, bolj zaskrbljeni. "Ti ljudje se počutijo zelo tesnobno," pravi. "Gledajo podatke in se sprašujejo: 'Kaj? Kaj se je zgodilo?" ... Zato bi verjetno pričakovali, da ti ljudje ne spijo dobro, da nosijo v sebi veliko stiske."

Pisma izgubljenosti

In potem je tu Joe Duggan, znanstveni komunikator na Avstralski nacionalni univerzi, ki je leta 2014 pozval znanstvenike, ki se ukvarjajo s podnebjem, naj mu pošljejo lastnoročno napisana pisma, v katerih bi opisali, kako se počutijo glede obstoječega stanja.

Duggan, ki je svojo kariero začel kot znanstvenik na področju pomorstva, se je leta 2014 preusmeril na drugo področje, ko je opazil precejšen razkorak med dojemanjem podnebnih sprememb s strani znanstvene skupnosti in javnosti.

"Na začetku sem želel prepričati podnebne znanstvenike, da bi zasedli ulice, se povzpeli na Big Ben in razvili transparent, da bi protestirali in ... začeli kršiti pravila komuniciranja, da bi prenesli sporočilo," je povedal s strastnim prepričanjem in se hkrati pogosto opravičeval, ko se je razburil.

Pravi, da se mu poziv k državljanski nepokorščini takrat zaradi številnih razlogov ni zdel smiseln, zato se je odločil, da podnebnim znanstvenikom omogoči, da svoje misli delijo na način, ki bo povezoval druge.

Na desetine sporočil, ki se nahajajo na spletni strani Is This How You Feel?, je polnih frustracij, razočaranja, nezaupanja, depresije, jeze, skrbi, grenkobe, žalosti in krivde.

"Počutim se tako izgubljeno," piše v pismu Sarah Perkins-Kirkpatrick, klimatologinje z Univerze v Novem Južnem Walesu, iz leta 2020. "So dnevi, ko se mi zdi, da bi morala kričati na vsa pljuča 'NEKAJ JE TREBA NAREDITI!!!', vendar mi zmanjkuje energije."

"Nočna mora, iz katere se ne da zbuditi"

Stefan Rahmstorf, vodja analize zemeljskega sistema na Inštitutu za raziskave podnebnih vplivov v Potsdamu v Nemčiji, je v enem od prvih prispevkov globalno segrevanje opisal kot nočno moro, iz katere se ne da zbuditi: "Otroci kričijo v goreči kmetiji, gasilci pa zavrnejo klic, ker jim neka norec ves čas govori, da je to lažni alarm."

Podporne skupine za tiste, ki jim je mar

Skoraj otipljiva groza, ki prežema tiste, ki se zavedajo, kaj vse je na kocki, je botrovala nastanku podpornih skupin, kot je Good Grief Network, ki sta jo leta 2016 ustanovili Laura Schmidt in njena žena Aimee Lewis Reau.

Dotična skupnost ponuja program v desetih korakih za tiste, ki jih skrbi okolje, cilj programa pa je z medsebojno podporo povezati ljudi, ki se spopadajo s klimatsko anksioznostjo in žalostjo. "Ljudje tu prevetrijo svoje težave ter ponovno odkrijejo svojo osebno in kolektivno vlogo, tako da odpravijo občutek izolacije in osamljenosti ter vtis, da nikomur ni mar - kar preprosto ni res," trdi Schmidtova.

Sprva je bila zamisel, da bi skupino organizirali za svoje prijatelje aktiviste, ki so bili v prvih vrstah in so si prizadevali za spremembe, pravi Schmidt. Vendar so na pilotno srečanje v Salt Lake Cityju v Utahu prišli fotoreporter, učitelj, vrtnar, gostinec in odvetnik. "Bila sem naravnost osupla, da ... demografsko gledano tisti, ki smo jih imeli v mislih, sploh niso bili tisti, ki so prišli," pravi Schmidt.

"Mislim, da sta žalost in obup, ki ju ljudje čutijo, lahko zelo ohromljujoča," se strinja Abramoff. Da bi se spopadla s takšnimi občutki, se redno srečuje z aktivisti v t.i. varnem prostoru ali 'krogu podnebne žalosti', kot sta ga opisala Duggan in Schmidt. "To je ena od tistih stvari, ki smo jih začeli početi ... da bi se počutili slišane s strani drugih ljudi in razumljene," pojasnjuje. "Mislim, da to resnično ... spodbudi ljudi k ukrepanju."

"Morda niso tako pametni, kot sem mislil"

Kalmus je še vedno razočaran nad ljudmi: "Mislil sem, da bomo imeli več poguma, več trdnosti, več sočutja in ljubezni drug do drugega in življenja na Zemlji. To, da sodniki, svetovni voditelji, vodje podjetij in ljudje na ulici ne razumejo, da smo v izrednih razmerah, ... da se vsi še vedno obnašajo, kot da so stvari normalne, je kot nočna mora."

Čeprav je izgorevanje fosilnih goriv odgovorno za 75 odstotkov antropogenih (torej s strani človeka proizvedenih) toplogrednih plinov in 90 odstotkov emisij ogljikovega dioksida, Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da je industrija fosilnih goriv leta 2022 prejela 7 bilijonov dolarjev subvencij, kar pomeni 13 milijonov dolarjev na minuto.

Tako Kalmusu kot Abramoff se zdi neverjetno, da je Bidnova administracija kljub razglašeni zavezanosti reševanju podnebne krize lani odobrila več kot 3.000 novih dovoljenj za črpanje nafte na zveznih zemljiščih - 50 odstotkov več, kot jih je v primerljivem obdobju v prvih treh letih svojega mandata odobril nekdanji predsednik Donald Trump.

"To mi dokazuje, da morda niso tako pametni, kot sem mislil, ... niso v stiku z realnostjo," je jasen Kalmus, a ostaja aktiven, ker ga motivira ljubezen do planeta in njegovih prebivalcev.

"Želim širiti ljubezen in mislim, da zame ni nič bolj smiselnega," pravi. Nikoli ne bo točke, ko bi bilo prepozno biti dober planetarni sostanovalec, vztraja. "Pozno je. Zelo pozno in zelo tragično je, da je prišlo do te točke, vendar ni prepozno, ker ne gre za nekaj binarnega. Vsaka galona, vsak liter bencina, vsako letalo, ki poleti, vsaka krava, ki jo vzgojimo in zakoljemo za meso, situacijo malo poslabša."

S tesnobo se je naučil spopadati z meditacijo vipassana, dovolj spanja in tekom. "Koristno se mi zdi, da se zavedam, da se nič od tega ne nanaša name," pojasnjuje. "Mislim, da se stres nekako pojavi, ko se preveč vživim v to, ali me bodo odpustili. Če me bodo, si bom izmislil kaj drugega."

"Ne bomo umrli vsi naenkrat, zato ..."

Abramoff je bolj kategorična: "To ni problem informacij. Gre za problem moči."
Poudarja dejstvo, da smo sicer že znotraj nevarnega območja več prelomnih točk, ki lahko nepreklicno spremenijo življenje, kot ga poznamo, vendar 'vsi ne umremo takoj, zato se ne gre ustavljati ... treba je vsaj poskušati stvari izboljšati', poudarja.

"Ni tako, kot da bi avto eksplodiral in bi se začela vrteti zaključna špica filmskih napisov ... Še naprej moramo živeti in delati na tem."

Za Abramoffovo je aktivizem 'izraz ljubezni, upanja in skupnosti': "Zame je to učinkovita in trajna rešitev za podnebno tesnobo, poleg tega pa mi daje perspektivo, ki sem jo potrebovala, da sem bolj radostna, neustrašna in vključujoča, ko gre za delo, družino in življenje na Zemlji."

"Dogaja se veliko dobrega dela," povzame. "To mi daje upanje in tudi v svetu, v katerem bi se zgodil najslabši možni izid, bi še vedno raje delala to kot nič. ... Zdi se mi, da je to dober način življenja, ne glede na to, kaj lahko dosežemo."

Duggan, ki svojo trenutno duševno stanje opisuje kot 'kombinacijo premaganosti, žalosti in jeze', postane čustven: "To je res žalostna resničnost ... ker dlje ko čakamo, za več ljudi je prepozno, ... vendar smo dolžni vsem drugim, da še naprej poskušamo kaj spremeniti."

Ko se bo javno mnenje spreminjalo in zahteve po spremembah rasle, bo 'še naprej trkal z glavo ob zid' in vztrajal, saj ga žene želja, da bi za svoje majhne otroke naredil najboljše, kar lahko, in dodaja: "Mislim, da druge možnosti ni."

"Imamo zelo človeško izkušnjo, ko poskušamo krmariti po svetu," pojasnjuje Schmidt in predlaga, da je izhod iz podnebne paralize živeti v skladu s svojimi vrednotami in še naprej po svojih zmožnostih storiti vse, kar je v naši moči.

"To je tako kot pri sajenju semen. Ne moremo vedeti, kdaj bodo ta semena vzklila, vendar je naša moralna dolžnost, da ta semena sadimo, saj če jih sploh ne posadimo, nimajo niti možnosti, da kdaj zrasla."

Povzeto po Al Jazeera.

Preberite si tudi:

• Večina mladih trpi za 'klimatsko anksioznostjo' in je prepričana, da 'je s človeštvom konec'
• Ste vedeli, da podnebne spremembe vplivajo na MENTALNO ZDRAVJE?
• Greta Thunberg: "Nihče ni premajhen, da bi ne mogel narediti spremembe."

Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković