Igralka, najbolj znana po vlogah v serijah Heroes in Nashville ter filmski franšizi Krik, je umrla v nedeljo. V enem svojih zadnjih intervjujev je Hayden Panettiere iskreno spregovorila o težkem otroštvu, odnosu z mamo, odvisnosti in nasilju, ki so zaznamovali njeno življenje.
Okoliščine njene smrti še preiskujejo, vendar policisti za zdaj niso odkrili znakov nasilja ali sumljivih okoliščin. Novica o njeni smrti je še posebej pretresljiva zaradi upanja, ki ga je Hayden izražala v enem svojih zadnjih intervjujev. Le tri mesece pred smrtjo je izdala spomine This Is Me: A Reckoning, v katerih je odkrito spregovorila o odvisnosti, poporodni depresiji in nekaterih najtežjih obdobjih svojega življenja.
Med promocijo knjige v podkastu Jaya Shettyja On Purpose so jo prevzela čustva, ko je razmišljala o obdobju po rojstvu hčerke Kaye leta 2014.
"Rodila sem hčerko in vedela sem, da je nekaj zelo, zelo narobe," je povedala.
"Na srečo do svojega otroka nikoli nisem čutila sovražnosti ali negativnih občutkov. Vendar se z njo nisem povezovala tako, kot bi se morala. Ves čas sem bila polna stresa in tesnobe, način, kako sem poskušala ta čustva zatreti, pa ni bil normalen niti zdrav. Bila sem nesrečna in ves čas sem jokala. Čeprav je alkohol pomagal umiriti moj živčni sistem, je depresiv, zato je sčasoma stvari samo še poslabšal."
Ko je bila hčerka stara 4 mesece, je poiskala pomoč, vendar so jo v ustanovi zdravili samo za alkoholizmom, nihče ni omenil poporodne depresije. Počutila se je, kakor da ni poti ven, da ji ni pomoči.
Spregovorila je tudi o izjemno boleči odločitvi, da se leta 2018 odpove skrbništvu nad Kayo, ki je nato živela z očetom, nekdanjim profesionalnim boksarjem Wladimirjem Kličkom.
"To je bilo neverjetno težko. Dejstvo, da moj otrok ne bo vsak dan ves dan z menoj, je bilo preprosto … tega ni mogoče opisati z besedami."
Igralka se je morala spoprijeti tudi z uničujočo izgubo mlajšega brata Jansena Panettiera, ki je leta 2023 umrl pri 28 letih zaradi nediagnosticirane bolezni srca. Bil je njen najboljši prijatelj in ko je umrl, so jo spremljale misli: "Nočem živeti v svetu, kjer on ne obstaja."
O odnosu z mamo, ki je bila njena menedžerka
Povedala je, da je bila mama zelo podporna, kadar je naredila, kar se je od nje pričakovalo, in to naredila dobro. Toda zaradi tega je dobila občutek, da mora dobro opravljati svoje delo, da bi si zaslužila mamino ljubezen: "To je bil moj celoten odnos z njo. Bila je moja menedžerka, moja šefica."
Ko je bila stara 19 let, je zbrala pogum in mami povedala: "Nočem več, da delava skupaj. Želim samo, da si moja mama."
Hayden je upala, da bosta z ločitvijo poslovnega in zasebnega odnosa končno lahko vzpostavili običajen odnos med mamo in hčerko. Mamin odgovor pa je bil samo: "Dolžna si mi."
Nato je mama odšla. Pozneje je ugotovila, da je mama govorila o denarju, kar jo je zelo prizadelo. Hayden pravi, da je vse življenje obupano iskala mamino odobravanje. Ko je kot otrok oziroma mlada igralka posnela prizor, ni najprej pogledala režiserja ali producentov. Po vsakem posnetku je poiskala mamo, saj je bilo zanjo pomembno predvsem, ali je mama zadovoljna.
V času intervjuja z Jayem Shettyjem sta bili odtujeni. Hayden je povedala, da z mamo nimata odnosa ter da ima občutek, da jo je mama kontaktirala le takrat, ko je nekaj potrebovala, ne pa preprosto zato, da bi vprašala, kako je, ali jo povabila na kosilo.
Hayden najprej pove, da je imela v sebi ogromno občutkov krivde: "Počutila sem se zelo krivo, ker sva morali z mamo toliko časa preživeti stran od mojega očeta in ker je morala ona toliko časa preživeti stran od svojega sina, mojega mlajšega brata, ki je odraščal. Zdelo se mi je, da je to zaradi mene. Zaradi tega, kar sem počela. Da je bila to moja krivda."
Mama naj bi se nekega večera obrnila k njej in ji rekla: "Ti si razlog, da zamujam odraščanje svojega sina."
Hayden pravi, da je bil ta stavek zanjo udarec v trebuh. "Želela sem ji reči: Ampak jaz te nisem prosila, da me vozite na avdicije! Bila sem tako majhna, da sploh nisem mogla razumeti drugega kot dobro, slabo, vroče, mrzlo, zamenjava plenice, hrana … Spomnim se tudi, da sem bila stara približno 12 let, ko sem doživela prvo popolno krizo identitete. Stala sem v svoji sobi in se spraševala: Kdo sploh sem? Katera vloga sem? Zelo dobro sem se zavedala, da bo vse to vplivalo name, ko bom starejša. In to me je zelo skrbelo. To me bo nekoč uničilo. A o tem takrat nisem govorila z nikomur."
Nasilje v partnerskem odnosu
Hayden Panettiere je v pogovoru z Jayem Shettyjem zelo odkrito spregovorila tudi o nasilju, ki ga je doživljala v partnerskem odnosu. Dejala je, da je potrebovala veliko časa, terapije in poglabljanja vase, da je sploh lahko jasno pogledala na to, kar se ji je dogajalo. Še posebej težko je razumela, zakaj je nekomu tako dolgo dovoljevala, da jo prizadene, saj se ji to ni zdelo skladno z osebo, za kakršno se je imela.
Ko Hayden Panettiiere govori o fizičnem in čustvenem nasilju, govori o svojem poznejšem partnerju Brianu Hickersonu, s katerim se je začela videvati leta 2018, po razhodu s Kličkom. Tudi Hickerson je maja 2026 javno priznal, da je bil do nje fizično nasilen; zaradi nasilja nad njo je bil v preteklosti tudi aretiran in obsojen.
Sčasoma je začela povezovati nasilje v partnerskem odnosu z izkušnjami iz svoje preteklosti in odnosom z mamo. Prišla je do bolečega spoznanja: bolj kot nasilja jo je bilo strah tega, da bi ostala sama. Da je lahko vztrajala v takšnem odnosu, je po lastnih besedah otopila svoje čute in se zatekala k substancam, s katerimi je utišala racionalni notranji glas, ki ji je govoril, naj iz tega odnosa odide.
Opisala je začarani krog, v katerega se je vedno znova vračala. Ko je zbrala dovolj moči, da se je umaknila od ljudi, ki so jo zlorabljali, so po njenih besedah vedno našli način, kako ponovno vstopiti v njeno življenje. Primerjala ga je s tekom na kolesu za hrčke, z neskončnim, vrtoglavim krogom, iz katerega je bilo težko izstopiti.
Posebej pretresljivo je opisala nepredvidljivost fizičnega nasilja. Dejala je, da se je pojavljalo nenadoma in takrat, ko je partner pil. V enem trenutku sta se lahko smejala in plesala, nato pa se je nekaj nenadoma spremenilo.
Poskušala je vse: postaviti se zase, partnerja pomiriti, pobegniti in se skriti ter počakati, da se strezni. Ko je bil spet trezen, pa se je vrnila njegova druga plat. Videl je škodo, ki jo je povzročil, bil pretresen in se ji opravičeval. Njegovo obžalovanje se ji je zdelo tako pristno, da se je znašla v notranjem konfliktu. Razmišljala je o lastnih napakah in o tem, kolikokrat so drugi odpustili njej, zato je čutila, da bi morala tudi sama znati odpuščati.
Priznala je tudi, da ga je želela "popraviti" in iz njega narediti boljšega človeka. Čeprav se je imela za močno osebo, se je ob intenzivnih konfliktih začela zmanjševati – postajati tišja, šibkejša in manj opazna, samo da bi se izognila novemu spopadu. Zavedala se je tudi, da se odraslemu moškemu fizično ne more postaviti po robu.
Dolgo je čutila sram in ponižanje, zato je svoje prijatelje in ljudi, ki jih je imela rada, poskušala držati čim dlje od dogajanja. Ni želela, da bi čutili, da jo morajo reševati. Hkrati niti sama ni znala odgovoriti na vprašanje, zakaj vse to prenaša. Ob tem je jasno poudarila, da niti za trenutek ni verjela, da si nasilje zasluži ali da je takšno vedenje sprejemljivo.
Ena najmočnejših misli iz tega dela pogovora pa se nanaša na posledice nasilja:
"Ne gre samo za fizično zlorabo, ampak tudi za čustveno zlorabo, ki pušča najgloblje brazgotine."
Pojasnila je, da modrice sčasoma zbledijo, veliko dlje pa ostanejo globoke čustvene brazgotine, ki jih povzročita manipulacija in gaslighting – predvsem občutek, ki ga nasilnež ustvari v žrtvi, da je za dogajanje kriva sama.
Hayden je menila, da jo je partner spoznal ravno v obdobju, ko je bila izjemno ranljiva in šibka, ter da je to njeno ranljivost izkoristil.
Kljub vsemu, kar je prestala, pa je Hayden v zadnjih mesecih govorila, kot da je končno vstopila v novo življenjsko obdobje.
"Končno čutim, da sem se otresla vse te teme in negativnosti. To pomeni, da sem zaprla ena vrata in da so se odprla druga. Čutim, da so se odprla, in čutim vse možnosti, vse vznemirljive možnosti. Čutim, da je pred menoj še veliko življenja."
Po njeni nenadni smrti pri komaj 36 letih imajo te besede še posebej pretresljiv pomen. Njena družina je javnost prosila za zasebnost v času žalovanja.
Njena zgodba pa je tudi opomnik, kako pomembno je, da v trenutkih hude stiske ne ostajamo sami. Če se soočate z nasiljem, odvisnostjo, depresijo ali drugo težko življenjsko situacijo, poiščite pomoč – in če imate občutek, da vas prvi človek, na katerega ste se obrnili, ni zares slišal ali vaše stiske ni vzel resno, iščite naprej. Vztrajajte, dokler ne najdete nekoga, ob komer boste slišani, razumljeni in deležni ustrezne podpore!
