Iskrena izpoved urednice sensa.si: Kaj me je naučilo delo od doma

V času interneta je vedno večim ljudem omogočeno delo od doma. A tudi ta kovanec ima dve strani.  

Iskrena izpoved urednice sensa.si: Kaj me je naučilo delo od doma (foto: pexels) pexels
10. 3. 2020

Veliko ljudi sanja o delu od doma, ki ti omogoča, da si več ali manj sam svoj gospodar. Ko nisi vezan na določen prostor. Tudi si ne predstavljam več dela na drugačen način. Večinoma od doma poteka namreč tudi moje delo, kar ima ogromno pozitivnih plati, ogromno... Vse, kar potrebujem za svoje delo, je internetna povezava, kar danes ni težava.

Preselila sem se v svoj sanjski (in precej odročen) kraj, kjer lahko po končanem delu takoj skočim v moje ljube gore in preživim ves prosti čas v naravi, ki me napaja z življenjsko energijo in s smislom življenja. A sedaj ugotavljam, da me s smislom življenja napaja še nekaj drugega... Stiki z živimi bitji. 

Tako kot vsaka stvar, ima tudi delo od doma svoje minuse in pomembne lekcije. Zato bi danes rada poudarila nekaj stvari, na katere morda ne pomislimo, medtem ko tako radi idealiziramo takšno vrsto dela. 

Ena od težav je, da hitro zapadeš v samoizolacijo. V času koronavirusa je to morda koristno, sicer pa je lahko tudi precej destruktivno. Še posebej v zimskem času sem veliko časa preživela sama s seboj med štirimi stenami. Da ne bo pomote, biti sam s seboj je nujno potrebno. Nujno potrebujem čas zase in tišino, saj takrat lahko zares slišim sebe. A tokrat ne bi govorila o pomembnosti biti sam, o tem smo na Sensi že veliko govorili (npr. Zakaj je pomembno, da preživimo nekaj časa sami s seboj)… Ampak o drugi skrajnosti. O tem, da te lahko pomanjkanje stika z ljudmi pahne tudi v depresijo. O pomembnosti stika z živimi bitji. O pomembnosti komunikacije. V zadnjih mesecih sem se naučila, da smo ljudje resnično socialna bitja. Da ni naš namen, da živimo povsem sami in v izolaciji, razen morda nekatere izjeme, ki so pač takšne osebnosti, da jim povsem samotarsko življenje odgovarja in jih osrečuje. 

Delo od doma je lahko idealno. A če nisi pazljiv, te lahko takšno življenje pahne tudi v temačne vsebine. Ljudje potrebujemo občutek vključenosti. Potrebujemo nekam spadati. Biti del nečesa. To nam daje smisel. Iz medosebnih interakcij lahko črpamo tudi kreativne ideje in motivacijo. 

Kot je dejal zdravnik dr. Richard Schulz v članku tukaj: “Človek je ustvarjen, da živi v naravi, se ukvarja s fizičnim delom, se kot rastlinojedec prehranjuje s svežimi rastlinami in uživa v krogu svoje mnogočlanske družine.”

Seveda lahko občutek pripadnosti dosežemo tudi sami. Nenazadnje pripadamo naravi, Zemlji, vesolju, življenju samemu. A jaz še nisem tam. Potrebujem pogovor s sočlovekom. Potrebujem objem. Potrebujem družino.

Družina pa ne potrebuje biti krvno pogojena. Družino si lahko najdemo kjerkoli. Moja družina so ljudje, ki me sprejemajo, s katerimi sem lahko povsem odprta in obratno tudi oni z menoj. Moja družina so tisti, ki poznajo moje dobre in slabe plati, pa me imajo vseeno radi. Me spodbujajo v rasti in spoštujejo tudi takrat, ko delam napake. Družina so tudi moje ljube gore, mogočna drevesa v gozdu in vse živali, ki mi pridejo na pot. 

V tem tednu vsako jutro sprehajam pse v pasjem zavetišču. Veseli repki in mokri smrčki so me spomnili na to, kako nujno potrebujem tudi stik z živalmi. Morda sem to pogrešala celo bolj kot stik z ljudmi. To brezpogojno sprejemanje in hvaležnost... Dokler sem imela svojo drago psičko, nisem nikoli občutila občutka osamljenosti. Nekaterim bolj odgovarja povezava z ljudmi, drugim z živalmi, tretjim z rastlinami, četrtim morda kaj drugega... 

Niti ni pomembno. Na koncu je pomembno le eno - povezovanje. 

Povezovanje z naravo, z ljudmi, z živalmi, s seboj, z virom življenja... 

Torej, vsi tisti, ki ne delate od doma - bodite hvaležni za sodelavce in stike z ljudmi, ki jih imate v službi, čeprav imate morda tudi težavne odnose. A verjetno se tudi veliko naučite v teh interakcijah. Bodite hvaležni za vse lekcije, ki vam jih ljudje prinašajo.

Sama pa bom poskušala biti bolj hvaležna za vse pozitivne stvari, ki jih prinaša moje delo od doma. No, tokrat končno pišem iz prijetne kavarne in zraven opazujem ljudi. 

Kot bi dejal moj prijatelj: "Življenje te vedno sili k sredini, k ravnovesju." Nobena skrajnost običajno ne funkcionira.

In čeprav me čas preživet s seboj včasih osrečuje, močno potrebujem tudi stike z ljudmi (in živalmi).  

No, to velja predvsem za čas preživet z zame pravimi ljudmi. Še vedno pa bom raje sama kot pa z ljudmi, s katerimi nimam ničesar skupnega, kjer so pogovori brez globine in ostajamo na monotoni površini. 

Vsi tisti, ki me polnijo z radostjo do življenja in jih ni strah iti globlje, vsi tisti pa so vedno dobrodošli (pa tudi nujno potrebni) na moji poti. 

Danes vam torej želim, da ste hvaležni za vse stike, ki jih imate z živimi bitji. Prav te nam namreč pomagajo najti potreben stik s seboj. 

Ana Vehovar, urednica sensa.si 

ali pa Razlogi, zakaj ste raje sami kot v družbi neiskrenih ljudi 

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri