Na prelomu tisočletja je približno 400 tisoč Judov živelo v dveh deželah: v Judeji, na območju okrog Jeruzalema, ki se razteza od reke Jordan do Sredozemlja, in v Galileji, komaj 40 kilometrov širokem pasu zahodno od Galilejskega jezera.
Obema deželama je vladal Herod Veliki, povzpetnik, sin poganskega očeta in judovske matere, čigar politična usoda je bila tesno povezana z Rimom. Rimski senat mu je dodelil naziv kralj Judeje, Herod pa je v zameno za to Rimu odstopil del davkov. Rimske legije iz bližnje province Sirije bi lahko v nekaj dneh zavzele Jeruzalem in zavarovale Heroda pred uporniki ali pa ga zaradi nepokorščine odstavile. Za Rim je bilo v vojaškem in gospodarskem smislu ugodneje, če je v nemirnih deželah, kakršna je bila Judeja, vladal sicer narodni, vendar Rimu predani kralj.
Judje so že nekaj desetletij živeli sredi treh velikih kriz:
- politične, ker jim je vladal Herod in posledično Rim,
- kulturne, ker je v Judejo in Galilejo prodirala grško-rimska civilizacija s svojimi božanstvi in popolnoma drugačnim načinom življenja (niso upoštevali ne sabata ne zapovedi o čistosti hrane),
- in verske, ker je od Boga izbrano ljudstvo njegov Bog očitno zapustil. Zakaj bi sicer dopustil, da ga Rimljani tako ponižujejo?
Kako bi Božje ljudstvo spet doseglo odrešitev? Na to vprašanje je obstajalo veliko odgovorov. Tudi zato so bile razmere v deželi napete, ljudje pa zmedeni.
Saduceji, tradicionalne elitne družine, iz katerih so izšli visoki duhovniki jeruzalemskega templja in predstavniki plemstva, so zavračali apokaliptične špekulacije. Njihovi dostojanstveniki so sodelovali z zasedbenimi oblastmi in bili pri ljudeh zelo osovraženi. Ljudje so kot elito spoštovali farizeje, večinoma učene može, ki so na podlagi Mojzesove knjige in knjige prerokov določali pravila vsakdanjega življenja. Za najpomembnejše so se imeli asketski eseni, katerih središče je bil samostan v Kumranu ob Mrtvem morju. Trdili so, da so izbranci izbranega ljudstva in edini, ki jih bo njihova vera nekoč rešila. Sikari in zeloti pa osvoboditve svojega ljudstva niso zagovarjali s proučevanjem spisov in obredno čistostjo, temveč z oboroženim bojem. Sicari – sica pomeni bodalo – so v Jeruzalemu sredi belega dne prežali na judovske imenitneže, ki so sodelovali z Rimljani, in jih zahrbtno morili. Poleg tega so od mesta do mesta hodili samooklicani preroki, čudodelci in čarodeji, nekateri z manjšimi skupinami privržencev, drugi sami.
Vsem ločinam, razen saducejem, je bilo skupno to, da so pričakovale skorajšnjo apokalipso. Ljudje so verjeli, da se bo kmalu začel poslednji boj med božjim in zlim, ki bo okronan z osvoboditvijo Izraela. Prišel bo odrešenik, morda že jutri.
V tej nemirni deželi je od leta 37 pr. n. št. po ukazu Rima za mir skrbel Herod.
Z nasiljem je uresničeval svoje politične in gradbene projekte ter izterjeval davke. Vsak upor je bil zatrt v kali. Ko je Herod v začetku aprila leta 4 pr. n. št. umrl, je deželi grozila revolucija. Nezadovoljnih ljudi je bilo vedno več in vrstili so se upori. Cesar je moral tja poslati posebne enote, da bi deželo tesneje povezale z imperijem. Galileji in sosednji Pereji je po nekajletnih spopadih zavladal Herod Antipas, sin Heroda Velikega, Judeja pa je leta 6 dobila rimskega prefekta.
Med vojnim divjanjem so v Galilejo vdrli rimski legionarji, ki jim je poveljeval Publij Kvintilij Var. S svojimi enotami je med drugim uničil tudi cvetoče mesto Seforis. Če bi njegova legija takrat zavila proti jugu, bi morebiti opustošila tudi vasico, oddaljeno kakšno uro hoda, in svetovna zgodovina bi ubrala povsem drugačno pot. Na drugem koncu doline je namreč stal Nazaret.
Ko so legionarji ropali po Seforisu, je bil Jezus star nekaj mesecev, trdijo strokovnjaki ...
