Za Picassa in Doro Maar ni mogoče reči, da sta se imela zares rada.
Pablo Picasso je bil znan kot človek, ki se je "imel rad". Danes bi mu verjetno rekli kar narcis. Ženske, ki jih je zapeljal, so imele eno lastnost – podlegle so kultu, ki ga je slikar zgradil okoli sebe. Nanj so gledale kot na božanstvo in zaradi njega so bile pripravljene na vse, tudi na vsakovrstno ponižanje. Nič bolje se ni odrezala hči arhitekta Josipa Markovića - Teodora Marković, bolj znana kot Dora Maar.
Preberite si še:
- Albert Einstein v odnosih ni bil "Einstein"
- 12 razlogov, zakaj imamo slab partnerski odnos (ali pa ga sploh nimamo)
Ko je odraščala med Argentino, kjer so živeli njeni starši, in Francijo, kjer so jo vzgajali stari starši, je bila od otroštva raztrgana zaradi ločitve, nenehnih selitev in pomanjkanja pravega doma. Zrasla je v nesamozavestno lepotico z obrazom angela in dušo ranjene srne, ki pričakuje, da bo puška v lovčevih rokah vsak hip počila. Trpela je za anksioznostjo, depresijo in se zlahka utopila v drugih ter izgubila lastno identiteto. Če bi življenje preživela z nekom drugim, bi morda našla kanček sreče. Tako je spoznala Picassa...
Nenavadna in introvertirana Teodora Marković ni presenetila, da jo je umetnost pritegnila s skoraj hipnotičnim učinkom. V Parizu se je vpisala na študij slikarstva, a se je kmalu preusmerila na študij fotografije. Sodobniki pravijo, da je bila izjemen talent, zlasti med portretisti. Družila se je s pariškimi slikarji in pesniki ter se počasi uveljavila kot umetnica.
Gotovo je bila pogumna poteza, ko je kot štiriindvajsetletnica leta 1931 v Parizu odprla svoj studio. Da bi proslavila to potezo, je svoje ime spremenila v umetniško - Dora Maar, ki je zvenelo bolj nepozabno in - bolj šik.
Picasso in Dora se nista srečala po naključju. Pisalo se je leto 1936, ko se je Dora na terasi pariške kavarne odločila srečati slavnega in ekscentričnega umetnika, ki je zaslovel tako po svojih delih kot po ljubezenskih aferah in zlomljenih ženskih srcih, ki jih je puščal, kamorkoli je prišel.
Ker je vedela, da Picasso obiskuje ta kraj, je Dora sedela v družbi prijateljev in se odsotno igrala z nožem, ki si ga je tiščala med prste, in čakala na srečanje ... Kot se je izkazalo, je bilo to srečanje z usodo.
Na eni točki je zgrešila. Zapičila je nož v prst. Kri je tekla. Picasso je bil očaran nad divjo lepoto in skoraj navdušen nad pogledom na elegantno rokavico, prepojeno s krvjo. Z robcem je zaustavil Dorino kri, rokavico pa je vzel in si jo dal v žep. Pravijo, da ga je do konca življenja hranil kot največji amulet v studiu.
Njuna pogleda sta se srečala. Strast in magnetna privlačnost sta izbruhnili skoraj istočasno. Od tistega trenutka je za Doro obstajal le on. Od tistega trenutka je za Pabla obstajala samo ona... vsaj za nekaj časa...
Razmerje, zaznamovano s škandali
Incident z nožem kot da bi napovedoval, da bo odnos med Doro in Picassom vse prej kot miren. Umetnik, skoraj 30 let starejši od umetnice, je imel v tistem trenutku za seboj že nešteto ljubezenskih dogodivščin, med drugim propadli zakon z balerino Saru Olgo Hohlovo. Takrat pa je bil v razmerju z manekenko, lepo Mario Tereso Walter.
Afera med Doro Maar in Picassom se je začela skoraj takoj po njunem spoznanju. Slikar je našel novo muzo in ni skrival navdušenja nad novo lepoto v svojem svetu. Bilo je neizogibno, da se bosta obe njegovi ženski srečali. To se je zgodilo prav v Picassovem studiu. Pričakovano so padle ostre besede, manjkale niso tudi klofute. Dora in Marija sta se sprli. Slikar je užival. "Naj boljša zmaga" - je rekel.
Tista "boljša" je bila vsaj v tistem konfliktu Dora. Po prepiru se je preselila v Picassovo stanovanje. Maria Teresa se je morala odseliti, s seboj pa je vzela hčerko Mayo, ki jo je imela s Picassom.
Spopad med ženskama je Picasso ovekovečil na sliki Boj v kletki, kjer je upodobil dva goloba – črni, ki je predstavljal Doro Maar, je kljuval in premagal belo ptico, ki je simbolizirala Marijo Terezo.
Tako kot nekoč Olga, Marija Terezija in vse kasnejše ljubiteljice Picassa, je tudi Dora postala slikarjeva muza. Njena čutnost in občutljivost sta postali njegov neizčrpen navdih. V burnem razmerju, ki je trajalo skoraj desetletje, je Picasso naslikal na desetine portretov Dore.
Na vseh je upodobljena kot »jokajoča žena« – lepotica z žalostnimi velikimi očmi, ki jo razjeda nek notranji nemir, za katerega ne najde zdravila, in zato ne miru, po katerem tako hrepeni. Picasso je rekel, da Dore nikoli ne bi mogel naslikati kot "nasmejano žensko". Zanj je bila vedno v solzah – lepa, a obupana in globoko osamljena.
Občutek odtujenosti je Doro preganjal tudi v trenutkih največje intimnosti s Picassom. Preobčutljiva in negotova v njem ni našla opore, temveč mučitelja, ki je z uživanjem v njenih šibkostih poglabljal njene strahove.
Ta odnos, čeprav zahteven in uničujoč, je bil ploden. Leta 1937 je Picasso naslikal "Guernico", svoje najbolj znano delo, ki spada med najznamenitejše slike sveta. Dora Maar je bila edina fotografinja, ki je posnela nastajanje te slike od začetka do konca, manjši del kompozicije pa je celo naslikala sama. Dora je bila veliko bolj politično ozaveščena kot vse njegove druge ljubimke in tista, ki je, po mnenju zgodovinarjev, dala idejo za sliko in vodila Picassa pri njenem nastajanju.
Ljubezen, zaradi katere se je odrekla svojim sanjam
Picasso je bil zahteven partner. Doro je ljubosumno zadržal le zase in zahteval, da pusti fotografijo in se posveti izključno slikanju. Na koncu je Dora popustila, se odrekla področju, kjer je bila samosvoja in izvirna, ter se obrnila k slikam, ki so bile v njeni izvedbi le bleda kopija Picassovega stila.
K slabšemu psihičnemu stanju Dore Maar so pripomogli vse pogostejši prepiri z ljubimcem, ki se je je naveličal in se je, kot že večkrat, začel zanimati za druge ženske, pa tudi dejstvo, da ni mogla imeti otrok.
Tako kot nekoč Maria Teresa se je tudi Dora Maar morala sprijazniti z dejstvom, da je Picasso našel novo, mlajšo žensko, ki ga je očarala. Zapustil jo je zaradi 40 let mlajše slikarke Françoise Gillot. Bilo je leta 1943, čeprav je njuno razmerje trajalo do leta 1945.
Zapuščena Dora je doživela živčni zlom in si dolgo ni opomogla. Menda naj bi psihiater, ki jo je zdravil, poskusil tudi z elektrošoki, čeprav so bili tedaj že prepovedani.
Picasso ji je kupil hišo, v kateri je živela popolnoma izolirana, sama in daleč od vsega zemeljskega, obkrožena s predmeti, ki ji jih je podaril njen ljubljeni partner, in spomini nanj.
Šele leta 1997, ko je umrla, so odkrili, da je umetnica po razhodu s Picassom v nekem trenutku še naprej ustvarjala. V letih, ki so sledila, so njene slike in fotografije na dražbah dosegle izjemno vrednost. Umetnica jih v času svojega življenja ni javno razstavljala.
Vir: Stil/Istorijski zabavnik
