Karel Gržan: "Obstaja izjemno močna sila, za katero znanost še ni našla uradne razlage."

Sveti Avguštin je dejal, da nas k cilju spoznanja presežnega vodi vznemirjenje našega srca – tudi če sami tega ne bi hoteli. Mi in vse okoli nas je znamenje presežnega. Tako kot je v središču galaksije točka presežnega, tako imamo tudi ljudje točko presežnosti v sebi. Zavedno ali nezavedno plešemo po ritmu silnega hotenja in hrepenenja in tudi vse naše zablode in strasti, ki so iztrgane iz koncepta božjega, so pravzaprav boleče, krčevito, strastno hrepenenje, da bi bili potešeni in odrešeni.

Pater Karel ali ste na svoji poti doživeli veliko čudežnosti?

Da, res veliko čudežnosti sem doživel na svoji poti; bil sem priča nekaterim primerom nerazumljivih ozdravitev hudo bolnih in številnim dogodkom, ki se jih ne da logično razložiti. Ljudje tukaj, ki so trezni kmetje, mi na primer pravijo, da je bila v bližnji megalitski Oltarni peči med drugo svetovno vojno luknja, v kateri so se skrivali, zdaj pa te luknje ni več. Trezni kmetje pravijo, da se je ta luknja zaprla – preprosto dejstvo je, da je ni več. In pred časom je prišel sem neki mož, ki je želel okoli te Oltarne peči meriti energije oziroma nekaj podobnega, in četudi je bil dan brez oblaka, je nad njo nenadoma začelo tako grmeti in se bliskati, da je revež prestrašen pobegnil.

V stvarstvu so pač neke moči, ki jih mi ne obvladamo. In dobro je, da jih ne. Na nas je, da bivamo v žlahtnem sožitju z vsem. Ko rečem žlahtno, je to lep slovenski izraz, ki pomeni, da sem "v žlahti" z vsem, kar me obdaja. Tukaj, kjer živim, je več vlage, zato tu rastejo točno tiste rože, ki jo pomagajo nevtralizirati, ki na primer ščitijo moja pljuča … ker je vse v odnosu do mene. Na nas je, da se vrnemo k svoji "žlahti" – ne samo človeški, ampak tudi tej, ki nas obdaja v stvarstvu.

Verjetno tudi vaše odkritje Orionovega megalitskega svetišča v dolini Gračnice ni bil zgolj slučaj?

Toliko slučajnosti je bilo, da ni nič slučajnega. Nemogoče. Zanimivo je, kako me je škof selil po celotnem področju, kjer je med Savinjo in Sotlo severno od Save v zemeljski stvarnosti obnebje treh zvezd Orionovega pasu. Ker pa je Orionov pas stičišče med Nebom in Zemljo in zato svetišče – posebej svet prostor, so vanj kot "minimundus" umestili v megalitski postavitvi ozvezdja s posebnim mitskim odnosom. Začelo se je, ko sem bil duhovnik v Jurkloštru, ki me je zanimal predvsem zaradi zgodbe Friderika in Veronike ter kartuzijanov, vendar se mi je potem tukaj odkrilo še to najboljše. Šli smo nabirat skalni mah za naše jaslice. Na območju, kjer raste najlepši mah, sem zaznal, kot da bi vstopil v neko drugo dimenzijo.

Ko sem se pozneje na to mesto vrnil sam, sem uzrl tri griče, povezane z zidovjem, in takoj mi je bilo jasno, da to ne more imeti nobene povezave s profanim, ampak da gre verjetno za Orionov pas, ki ga najdete vsepovsod po svetu. Ali ne obstaja staro stičišče – svetišče tudi tukaj? Tako razmišljanje je v meni zbudilo raziskovalno mrzlico, ki je trajala skoraj 20 let. Izsledke sem prikazal v knjigi Kakor na Nebu tako na Zemlji: Zvezdne poti. Prenekatere megalitske postavitve so tako izjemne, da budijo vedno večje zanimanje ne le slovenske javnosti.

Kakšno sporočilo imajo te preslikave zvezdnih konstelacij na Zemlji? Bi to lahko bila zvezdna vrata v presežnost, nekakšna bližnjica do Stvarnika?

Ta prostor je v znamenju Svetega, saj se v njem udejanja dotikališče Neba z Zemljo. V ozvezdju Oriona se nebesni trikotnik v Orionovem pasu dotika zemeljske stvarnosti. V Orionovi konstelaciji namreč poudarjeno izstopata dva trikotnika. Prvi, nebeški, je obrnjen navzgor in kraljuje na nebu. Drugi, ki ga imenujem zemeljskega in je obrnjen navzdol, proti Zemlji, pa se nebeškega dotika na območju treh zvezd Orionovega pasu. Ta konstelacija nam simbolno kaže na odrešenost od polarizacije v zemeljskem svetu, na vstop Božjega v svet in na prodor iz zemeljskega k Božjemu. Orionov meč, v katerem se nahaja tudi Orionova meglica, nam govori, da vse, kar je ustvarjeno, katapultira skozi Božji delček v obnebje presežnega.

Mi smo razpeti v dvojnost, vrojeni v polarizacijo, v nasprotja, zato se tudi nenehno opredeljujemo za ali proti nečemu. To je mogoče preseči le z zavestno vzpostavitvijo tretjega elementa, mediatorja. Ta tretji element omogoča evolucijo, ki je samo s strukturo polarizacije ni mogoče doseči, prispeva k zemeljski prizemljenosti človeka in ustvarja model harmonije. To je tisto, kar omogoča, da je polarizacija uporabljena za konstruktivnost, ne pa za boj, konflikt, razdor, uboj. To spoznanje najdemo pri indijski, rimski, grški in slovanski kulturi, povsod. Trojica pomeni: med dvema – navdih tretjega. V krščanstvu Oče, Sin in Sveti Duh.

Kaj je ta tretji delček za nevernika?

Za tistega, ki ni veren, je lahko tretji element skupno dobro.

Mar ti ostanki najstarejših kultur niso še en dokaz, da človeška vrsta v resnici ne izhaja iz hominidne, opičje družine in da mi nikakor nismo edina visoko razvita zemeljska civilizacija?

Seveda, oni so znali misliti tako, kot mi ne znamo. Vendar, če bomo dovolj spoštljivi, nam bodo megalitske postavitve, ki so v resnici miselni vzorci, odprle miselne horizonte, ki so lahko rešilni tudi za našo civilizacijo. V marsičem so bili ljudje iz teh kultur veliko bolj v sožitju z vsem, kar jih obdaja med nebom in zemljo, zato pa so tudi hoteli harmonizirati zemeljski prostor.

Pater Karel, kljub težkim časom ostajate neomajen optimist?

Absolutno sem optimist, kajti vse je zaznamovano s sporočilom, da je sintropija močnejša od entropije. Morda se nam zdi, da gre vse skupaj v smeri kaotičnosti, da bodo močnejši zmagali nad šibkimi … Ne. Narava dokazuje, da je sintropija zmagovita energija. Ali kot je Albert Einstein zapisal v pismu svoji hčeri: "Obstaja izjemno močna sila, za katero do sedaj znanost še ni našla uradne razlage. To je sila, ki vključuje in ureja druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju in pri nas še ni bila prepoznana. Ta univerzalna sila je Ljubezen."

Torej ta sila, energija Ljubezni onemogoča, da bi se razbohotilo zlo, kaos, da bi šli v smeri propada. In prav to nam dokazuje vse, kar nas obdaja, kajti skozi zgodovino se je razvilo vse v zapisu te zmagovite moči Ljubezni – na primer Fibonaccijevo število, zlati rez … Če bi bila zmagovita entropija, tega sporočila ne bi bilo. Lahko se sicer zgodi ujma, ki polomi drevo, vendar je to kratkotrajno, kajti vse se bo kmalu obnovilo po zakonih kozmične energije Lepote, zato smo lahko optimisti.

Nazaj k Lepoti, pravite?

Lepota (zapisana z velikim L) se je zapisala v lepoto, ki smo je deležni. To je podpis Lepote, ki nam daje zaupanje; ki nas vedno znova, ko gremo v stvarstvo, v živi stik z vsem, kar nas obdaja, umiri. Zato gremo tako radi v naravo, ker nas umirja, kajti vse stvarstvo nosi podpis Njegove lepote.

Imate radi poezijo? Sprašujem vas, ker je skupaj z našo pomladno revijo izšla nova zbirka srčnic Mance Košir. V prvi, ki nosi naslov Iz trebuha in neba, vam je Manca namenila eno od njih in vas v njej – tako resnično – poimenovala Sejalec svetlobe.

Manca pride vsako leto za kakšen teden dni sem, na Konjski vrh, zato da preprosto doživi ta pristni stik z vsem, kar nas tukaj obdaja. In tukaj je toliko tega; seveda nisva samo Kapra in jaz, tukaj živijo vse gozdne živali, razen risa. Tudi medved in volk. Tukaj vse diha v sožitju, v žlahtnosti, tudi drevje in potoki.

Dobro je izstopiti iz tega ponorelega sveta, ki ne omogoča več te pristne zaznavnosti, v obnebje tihote, kamor se na videz umakneš, dejansko pa se približaš vsemu, kar te obdaja, ker se preprosto odpreš v zaznavnost, sočutnost. In potem vstopiš v čutenje, kjer ti je zelo prijetno, ker doživljaš, da vse valovi v odnosu do tebe. Presežeš raztresenost in površnost in valoviš v zaznavanju vseh bližin. Zgodi se stik-dotik – zaznavnost, ki je verjetno največ, ker je v znamenju bratstva in sestrstva, ne samo s človekom, temveč z vsem, kar te obdaja.

Kar je tudi bistvo Mančine poezije …

Da, to je bistvo Mančine poezije, ki je resnično srčnica. In poezija je dejansko nekaj srčnega, kajti pesnik z enim samim verzom postane tvoj bližnji v tvoji pristnosti, v tvoji sočutnosti. Bistvo velikih poetov je, da nam v verzu, v misli, pesmi podarjajo najbolj subtilni, najbolj doživljajoči del samega sebe, ki v nas odpira varovala zaprtosti. Prebujajo nas … Potem nisi več sam, ampak si v stiku z nekom, ki čuti žlahtno človečnost.

Pristna poezija lahko torej komunicira, preden je razumljena?

Veste, ko sem še sam hodil v šolo, so nas učili, kaj je pesnik mislil. Seveda nam pesnik daje tudi misliti, a nam najprej daje čutiti. Da bi bili manj sami, se nam podarja skozi verze, ki prodrejo v našo notrino in nas odprejo v sočutenje. Zato se je namesto tega, kaj je pesnik mislil, bolje vprašati, kaj sem sam pomislil, ker sem prej nekaj začutil, zaznal, torej – kaj je poezija odprla v meni. In tukaj ni pravilnih ali napačnih odgovorov. Napačno je le, če ne dopustimo, da bi se nas poezija dotaknila.

Kako ste doumeli življenje?

Zame je življenje vstop v čas in prostor kot fantastična priložnost, da prek ljubeče sočutnosti pridem globlje k sveti Enosti, ki ji pravimo Bog.

Pater Gržan, srčna hvala za pogovor in svetlobo, ki jo sejete med nas.

Spraševala: Vesna Fister; Celoten članek je bil objavljen v pomladni reviji Sensa april/maj 2023.

Preberite še: 

• Pater Karel Gržan: "Definitivno stari svet umira!"
• Karel Gržan je odrezan od sveta: V teh dneh sem videl žive angele!
• Nikola Tesla in vremensko orožje

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja