"S konjem moraš ravnati po občutku. Če želiš konja voditi, moraš biti tudi odločen. Ne na grd način, temveč odločno."
Pravi, da je zadovoljna, ker lahko svoj čas precej organizira sama. Sicer ima še vedno precej opravkov z organizacijo, sploh ko so tekme: “Vstati moram bolj zgodaj, organizirati prevoz … Nisem pa ravno za v pisarno. Ekonomije nisem šla študirat, da bi sedela v pisarni. Zdelo se mi je, da bom med študijem izvedela nekaj koristnih stvari, ki mi bodo prišle prav pri opravljanju kateregakoli poklica že. Nisem si želela opravljati tipičnega dela ekonomista. Pravzaprav sem se odločila za ekonomijo, ker nisem vedela, kaj bi študirala.”
Vas je bilo kdaj strah konjev?
Živa: Sprva so mi bili všeč sloni, a nad tem doma niso bili navdušeni, nato sem nekako prek filma preskočila na konje. Včasih smo živeli v BS 3 blizu hipodroma in že kot majhna punčka sem vlekla mamo tja in želela držati konje. Velikosti konj nikoli nisem povezovala z nevarnostjo, pa tudi nobene slabe izkušnje nisem imela z njimi.
Ste se nad konji navdušili kar sami od sebe?
Živa: Moji so me stalno zadrževali. Tudi ko sem se že ukvarjala s konjeniškim športom, je oče vsako leto govoril: Te bo že minilo. Mislili so, da me bo v puberteti minilo in da se bom odpovedala konjem. Prvič sem se na konja usedla pri šestih letih, redno pa sem začela jahati pri 12 letih v šoli jahanja. Po dveh letih, ko sem bila stara 14 let, sem starša prepričala, da sem dobila svojega konja. Oče je mislil, da gre za rekreacijo, čeprav sem mu govorila, da bi rada skakala. Potem je videl, da je tega malo več, vozil me je na tekmovanja in začelo je zanimati še njega. Ugotovil je tudi, da potrebujem boljšega konja za napredovanje, tako smo tudi kupili boljšega. Oče me res zelo podpira pri tem.
Zakaj je pomembno, da imaš svojega konja, ko se začneš resneje ukvarjati s konjeniškim športom?
Živa: V šoli jahanja dosežeš neko stopnjo znanja, toda šolski konji so namenjeni vsem začetnikom in ti se učijo na njih. Konji se malo 'razštelajo', ker ima vsak drugačen pristop do njih. So tudi zelo bistri, ti šolski konji pa se prav izučijo in malo preizkušajo jahača, da vidijo, koliko zna, in ga celo zafrkavajo. Ko pa dosežeš neko stopnjo in hočeš tekmovati, želiš imeti svojega konja, morda tudi le za rekreacijo, da je samo tvoj in imaš stik z njim. Pri tekmovanju je napredek prav gotovo boljši in hitrejši, če imaš svojega konja.
Kakšna žival je konj?
Živa: Konji so zelo nežni in zanimivo je, da se zelo hitro ustrašijo malih stvari, čeprav so ogromni. So čredne živali, ko pa se česa ustrašijo, zbežijo. Konji začutijo tudi tvoj strah, in če si nemiren, bo tudi žival nemirna. Če ga je nečesa strah in ga ti odločno preganjaš, naj gre, se tudi on opogumi in gre. Če pa si ti prestrašen, se bo konj samo še bolj bal in ne bo šel. Včasih nekateri mislijo, da bodo imeli dobre rezultate, če bodo kupili dobrega konja. Lahko se zgodi, da konj, ki je z nekdanjim lastnikom dosegal dobre rezultate, z novim lastnikom nima enake vezi, kot jo je imel s prejšnjim, zato tudi rezultati niso tako dobri.
Je nakup konja loterija?
Živa: Malo tudi je, pri konjih je veliko možnosti, da te pri nakupu prinesejo okoli. Najprej glede njegovega zdravja, sploh če se na to ne spoznaš. Saj ga preizkusiš, vseeno pa je lahko narobe kaj, česar ne opaziš, ali pa ima konj kakšno slabo izkušnjo. Dobro je, da ti pri nakupu svetuje nekdo, ki se spozna na konje, in da jih preizkusiš več ter jih primerjaš.
Še vedno preskakujete ovire s Cornettom?
Živa: Je trenutno moj najboljši konj, skupaj sva že osem let, star je 16 let. Vse pomembnejše rezultate na mednarodni ravni sem dosegla z njim. Še vedno imam tudi prva dva konja, ki v šoli jahanja z mlajšimi jahači delita svoje izkušnje, saj jih imata veliko.
Kako ste se sploh seznanili s preskakovanjem ovir s konjem?
Živa: Tam je bila trenerka Irena Drobnič, ki je skakala čez ovire, mi pa smo jo gledali. Takrat je bila državna prvakinja in nas je potegnilo. Potem smo našega učitelja Boštjana Koširja v šoli jahanja nagovarjale, da želimo tudi me skakati, in za vajo nam je dal nizek križec za preskakovanje. Vse smo bile ponosne, da ga preskakujemo. Ko pa so šli kupovat konja za skakanje, sploh nisem imela izkušenj s skakanjem. Pravzaprav smo imeli srečo, da s konjem ni bilo nič narobe. Prva kobila je bila zelo srčna, z njo sem tudi postala državna prvakinja. Nisem si želela, da bi tekmovala v preskakovanju ovir, vedela pa sem, da želim skakati, in oči mi je rekel: Če boš skakala, se sama dogovori. Prepustil mi je, da sem se dogovorila s trenerko. Nekako logično pa je bilo, če treniraš skakanje, da greš tudi na tekmo. Sploh nisem imela ambicij tekmovati, želela sem skakati iz užitka. Seveda te, ko tekmuješ in dosegaš rezultate, malo potegne in se v tebi prebudi tekmovalni duh.
Kakšne rezultate trenutno dosegate?
Živa: Zadnji dve leti je imel konj težave s poškodbami, ker si je vedno kaj naredil. Ekipno sem bronasta prvakinja in sem A-kader slovenske reprezentance. Lani sem dosegla 4. mesto za svetovni pokal vzhodnoevropske lige. Vse pod vodstvom Andreja Kučerja, ki je moj trener že osmo leto. Nisem pa začela tekmovati, da bi bila v reprezentanci, a ko dosežeš neko raven, hočeš vse več, ker ti je to motivacija, užitek. Višji so skoki, večji je adrenalin.
Za kako visoke skoke gre?
Živa: Najvišje ovire, ki sva jih s Cornettom preskakovala na tekmi, so na tekmovanju Grand Prix in Nations Cup. Ovire so visoke od 150 do 160 centimetrov. Tripelbar, trojna zapreka, pa je lahko široka do 210 centimetrov. Občutki so super.
Morata s konjem ujeti pravi trenutek za odriv pri preskoku ovire?
Živa: Konj ima tri metre dolg galopski skok, pripeljati ga moraš na odskočno mesto in imeti dovolj dobro prostorsko predstavo, da ga že od daleč centriraš.
So starši dokončno sprejeli vašo strast do konjeniškega športa?
Živa: Že pred nekaj leti je oče ugotovil, da je to zdaj to in da me to zanima. Verjame, da se ne bom na vsem lepem premislila in opustila konjeniškega športa.
Je konjeniški šport še kaj več kot zgolj treniranje?
Živa: Je še odgovornost – konj ni stroj za doseganje uspehov. Zato tudi jaz v naši šoli želim, da vsak naveže stik s konjem, da ga sam skrtači, osedla, ker je potem povsem drugače. Konja dojemaš drugače, če se še ukvarjaš z njim.
Niste malo previsoki za ta šport?
Živa: Nizek moraš biti za galoperje. Ker sem visoka, imam celo prednost, ker imam daljše noge. Pri preskakovanju ovir konja vodiš tudi z nogami, ne zgolj z vajetjo. Z nogami lahko konja malo bolje zaobjamem, ko pa pride na odskok, grem skladno z njim. Nižji ljudje s krajšimi nogami se težje obdržijo pri višjih skokih. Tudi skakalni konji so višji in imajo povprečno višino hrbta okoli 170 centimetrov, višine skakalnih konj se gibljejo od 165 do 180 centimetrov, tako da ko sedim na njem, nisem videti kot Martin Krpan na svoji kobilici.
Poučujete druge?
Živa: Včasih sem govorila, da ne bom učila drugih in da bom imela jahanje za hobi. Ampak nekako se je tako razpletlo, da učim.
Ali vse dneve preživite v Konjeniškem klubu Gibanje?
Živa: Pravzaprav sem tu zaposlena, ker sem od septembra upravnica kluba, delam v šoli jahanja in imam tudi individualne treninge s svojimi konji za tiste, ki imajo večje potrebe. Poleg tega še tekmujem, kar pomeni, da tudi treniram.
Kako je preživljati vse dneve v klubu, tako rekoč v naravi?
Živa: Dokler si samo s konjem, imaš možgane odklopljene, kar je vedno lepo. Imam pa opravka tudi z ljudmi, s telefonskimi klici na različne konce, papirji, kar je malo bolj stresno. Tega ravno ne obožujem. Ko poučujem, poskušam poiskati, kaj posamezniku, učencu ustreza. Nekateri so ambiciozni in želijo vse, nekaterim pa je dovolj, da se sprehajajo na konju. Kot učitelj si želiš, da bi učenci dosegali nekaj več, recimo hitrejši tempo. Poskušam jih razumeti, da ne želijo skakati kot jaz in jahati vse hitreje. Pustim jim, da se sami odločijo, in se poskušam prilagajati temu.
Kako ravnate s tistimi, ki jih je strah?
Živa: S tistimi se dela malo bolj počasi, začnemo pri čiščenju konja, da vidijo, da je to prijazna, nežna žival. Tisti, ki pravijo, da konj brcne nalašč, ne vedo, da gre za konjeve slabe izkušnje in slabo ravnanje z njim. Nekateri imajo kljub močnemu strahu zelo močno željo.
Kdo koga vodi med jahanjem, človek konja ali nasprotno?
Živa: Naj bi ti vodil konja. Če konj ugotovi, da nisi odločen ali da ne obvladaš, potem te vodi. Na začetku v šoli jahanja prav gotovo najprej bolj vodi konj, ko pa prideš do določene stopnje in postaneš bolj odločen, ga vodiš ti. Tiste, ki vse življenje malo bolj cincajo, ki so takšni po značaju, vodi konj. Odvisno od človeka.
Ali zadnja leta zanimanje za konje in jahanje narašča?
Živa: Zadnjih deset let kar narašča. Zdi se mi, da so konji na vsakem koraku, tudi zanimanja je čedalje več, saj gre za zdrav način preživljanja prostega časa. Starši velikokrat povejo, da jahanje zelo dobro vpliva na otroke. Neka mama se je recimo pohvalila, da se je njenemu otroku, ki ima disleksijo, odkar jaha, ta popravila. Verjetno se tukaj malo sprosti. Številnim staršem se zdi dobro, da otroci razmišljajo o konjih in se v prostem času ukvarjajo z njimi ter tako ne zaidejo v slabo družbo. Tu se jim razvije občutek za odgovornost, tu se tudi med sabo družijo in tako ne zabijajo časa v lokalih, kjer bi popivali.
Kaj vse poučujete v svoji jahalni šoli?
Živa: Poučujem preskakovanje ovir, Anja Levičnik, druga inštruktorica, pa dresurno jahanje, ker tekmuje v dresuri. Za učenje jahanja imamo manjše skupine, tisti, ki pa so na poti do svojega konja, imajo individualne ure na konju, ki je za to namenjen in je za boljše jahače. Tukaj imamo tudi konje v penzionu, ki so zasebna last.
Se vam zdi, da imate ljubitelji konj skupne točke?
Živa: Sem prihajajo zelo različni ljudje, ne vem, kaj jih pritegne. Ne bi rekla, da bi se ti ljudje, če ne bi bilo konjev, našli na istem mestu, ker vsakega od njih h konjem pritegne nekaj drugega. Opazila sem, da so otroci, ki pridejo sem, velikokrat nadarjeni za risanje, bolj umetniški tipi. Tudi mene je učitelj med drugim spodbujal, naj se vpišem na šolo za oblikovanje ali arhitekturo, ker sem včasih rada risala.
Kaj bi svetovali tistim, ki razmišljajo o konjeniškem športu?
Živa: Naj pridejo poskusit, pa bomo videli. Če te potegne, te potegne. Če je želja, se ob konju gotovo sprostiš, se razbremeniš vseh težkih miselnih težav. Je kot neke vrste zdravilo za človeka. Nekateri pravijo, da imajo polno glavo službe ali šole, ko pa pridejo in se usedejo na konja, povedo, da so vse druge misli, razen o konju in jahanju, izpuhtele. Neka mamica s štirimi otroki pravi, da mora imeti enkrat na teden urico zase, in takrat pride sem jahat, za otroke pa si uredi varstvo.
Napisala: Suzana Golubov
Fotografije: Goran Antley in osebni arhiv
