Samo sprejeti vse s popolnim mirom v srcu. Doseči to je moja glavna želja in moj cilj.
Včasih zdi se mi, da ne zmorem več. Da so naloge postale prezahtevne.
Da sem naredila že preveč napak. Da sem zabredla pregloboko in prenizko.
Da nikoli ne bom uspela vzljubiti sebe...
Čeprav vem, kje ležijo ključne težave, in vem tudi, da rešitve zagotovo morajo obstajati (kaj bi bil sicer smisel življenja?!), da dosežem, kar je moja naloga.
… In že dovolim soncu, da vstopi, obsije ter prične raztapljati moje tegobe.
… In že duša se veseli, da se približuje osvoboditvi in boljšemu življenju.
In tedaj… tedaj nekaj v meni zaloputne okno in zakliče NE! Vztrajaj v svojih temačnih vsebinah! Pojdi nazaj za črne žaluzije! Nisi vredna svetlobe! In takrat… takrat, ko tako grdo izdam sebe in se pahnem nazaj v nepotrebno bolečino, namesto da bi se podala na pot boljšega življenje… Takrat je najhuje. Takrat sama raztrgam svojo dušo. In pobrati se nazaj v pokončno držo zahteva neznansko veliko moč. In te moči mi ne uspe vedno zbrati.
A resnično si želim dokončno odpreti vrata svetlobi!
In tudi takrat, ko bo prišla nevihta, jo mirno opazovati skozi odprta duri. Sprejeti nevihto, sprejeti padavine in orkanski veter… Sprejeti temno noč. Povsem sprejeti vse, kar oblikuje ta svet, to življenje in to vesolje.
Samo sprejeti vse s popolnim mirom v srcu. Doseči to je moja glavna želja in moj cilj.
Poglejte si še: Dokler se ne naučiš tega, kar te življenje uči, se ti lekcija ponavlja
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
