Odraščanje ob narcističnem staršu lahko močno vpliva na otrokovo samopodobo, sposobnost postavljanja meja in odnose, ki jih bo pozneje oblikoval v odraslem življenju.
Otrok se lahko že zelo zgodaj nauči, da njegove potrebe niso pomembne, da mora ugajati drugim in da je z njim nekaj narobe, kadar izrazi svoje želje ali se postavi zase. Ker drugega sveta ne pozna, takšno družinsko dinamiko pogosto dolgo dojema kot nekaj povsem običajnega.
Med pogostimi značilnostmi otrok, ki so utrpeli čustvene posledice zaradi narcističnega starša, so nizka samozavest, depresivno vedenje, pretirano ugajanje drugim ter težave pri prepoznavanju in postavljanju osebnih meja.
Občutek, da nikoli ničesar ne naredijo prav
Nizka samozavest in občutek lastne vrednosti sta lahko med najizrazitejšimi posledicami. V očeh narcističnega starša otrok le redko, če sploh kdaj, naredi nekaj “prav”. Otrok lahko zato začne verjeti, da ni dovolj sposoben in da drugi vedno vedo bolje od njega.
Pozneje se to lahko pokaže tudi v šoli ali na delovnem mestu. Tak človek težko prevzame pobudo, saj se je skozi odnos s staršem naučil, da ni sposoben prevzemati odgovornosti oziroma da je narobe, če nekaj naredi sam, ne da bi mu to naročila avtoriteta.
Samopodoba lahko zaniha tudi v drugo skrajnost
Samopodoba otroka se lahko razvije v navidezno nasprotujoče si skrajnosti. Nekateri otroci ponotranjijo prepričanje, da so popolnoma ničvredni, če nimajo vedno prav.
Pri nekaterih se zato razvije potreba po nenehnem dokazovanju lastne moči in premoči. Otrok mora drugim dokazovati, da ima prav, jih nadzorovati ali ustrahovati, saj lahko le tako ohranja občutek lastne vrednosti. Na ta način se lahko določeni narcistični vzorci prenašajo iz ene generacije v drugo.
Prav zaradi takšne črno-bele samopodobe je lahko odnos z narcistično osebo izjemno zahteven. Predlog, da je naredila nekaj narobe, lahko dojame skoraj tako, kot da ji sporočamo, da je narobe vse, kar je kdaj naredila.
V njenem notranjem svetu pogosto ni veliko prostora za nekaj vmes: ali je popolna in ima prav ali pa je brez vrednosti. Takšno doživljanje lahko izvira tudi iz zgodnjih odnosov, v katerih se je naučila, da so napake, pomanjkljivosti ali zmote povezane z izgubo vrednosti.
Otrok pogosto sploh ne ve, da je nekaj narobe
Pri otrocih narcističnih staršev se lahko že zgodaj pojavijo tudi znaki depresivnosti. Težava je v tem, da otrok pogosto ne ve, da je depresiven ali da doživlja čustveno zlorabo, saj drugačnega življenja ne pozna.
Otrokom govorimo, da je naloga staršev, da jih učijo in usmerjajo. Otrok narcističnega starša lahko zato nenehno kritiziranje in “popravljanje” svojega vedenja razume kot normalen del vzgoje. Ne zaveda se, da nenehna kritika vsake njegove poteze ni običajna in da tudi stiska, ki jo zaradi tega doživlja, ni nekaj, kar bi moral preprosto prenašati.
Narcistični starš lahko otroku obenem zagotavlja, da ima “čudovito življenje” ter da njegove težave, potrebe ali občutki niso pomembni. Otrok lahko zato začne verjeti, da njegova stiska ni “dovolj huda”, da bi si zaslužil pomoč.
Tudi pomoč lahko sprva doživlja kot grožnjo
Takšni otroci se lahko nezaupljivo odzovejo tudi na poskuse skrbi za njihovo duševno zdravje. Navajeni so namreč, da zanimanje odraslih za njihovo vedenje pogosto pomeni nov poskus “popravljanja”, da bi postali bolj ubogljivi in prilagodljivi.
Tudi narcistični starši lahko terapijo razumejo na tak način: pričakujejo, da bo terapevt “popravil” otroka. Otrokovo individualnost, drugačno mnenje ali postavljanje meja lahko celo razumejo kot dokaz, da je z njim nekaj narobe.
Zato so nekateri otroci narcističnih staršev pozneje presenečeni, ko poiščejo psihoterapevtsko pomoč in prvič doživijo nekaj povsem drugega: nekdo njihove občutke jemlje resno ter jih spodbuja, da prepoznajo svoje potrebe in postavijo zdrave meje – tudi v odnosu s starši.
Največja nevarnost se lahko pokaže šele v odraslosti
Ena najtežjih posledic narcističnega starševstva je, da lahko otroka naredi bolj ranljivega za nezdrave in zlorabljajoče odnose pozneje v življenju.
Otrok, ki odrašča s sporočilom, da nima pravice do svojih potreb in meja ter da od drugih ni realistično pričakovati, da jih bodo spoštovali, lahko v odraslosti zelo težko prepozna trenutek, ko nekdo prestopi njegovo mejo. Posledice se lahko pokažejo praktično povsod – od partnerskih odnosov do delovnega okolja.
Človek, ki se je naučil, da se sam vedno moti, medtem ko imajo avtoritete vedno prav, morda ne bo zahteval višjega plačila, težko bo rekel “ne” nerazumnim zahtevam nadrejenih ali pa bo veliko dlje prenašal slabo ravnanje.
Podobno se lahko zgodi v partnerskih odnosih. Če nekdo globoko v sebi verjame, da ni dovolj vreden ljubezni, bo veliko lažje verjel partnerju, ki mu govori: “Nihče drug te ne bo imel rad” ali “Lahko si srečen, da te sploh prenašam.”
Prav zato je učenje postavljanja meja in ponovna izgradnja občutka lastne vrednosti lahko pomemben del okrevanja. Psihoterapevtska pomoč je pri tem lahko zelo koristna, vendar mora človek najprej dobiti občutek, da je pomoč zanj varna in da njen namen ni, da ga nekdo ponovno “popravi”.
“Šele pri tridesetih sem dojela, kako nenormalno je bilo moje otroštvo”
Kako dolgo lahko posledice takšnega odraščanja spremljajo človeka, ponazarja tudi osebna izkušnja ženske, ki je na Quori opisala svoje življenje z narcistično materjo:
“Kot otrok narcistične matere lahko rečem, da bi skoraj vse te stvari opisovale mene – tako v otroštvu kot tudi v odraslosti. Potrebovala sem približno 54 let svojega življenja, da sem travmo končno vsaj deloma predelala. Seveda se je nikoli ne bom mogla povsem osvoboditi, vendar sem prehodila dolgo pot.
Ko to berem, mi stopijo solze v oči. Do svojih tridesetih se sploh nisem zavedala, kako nenormalno je bilo moje otroštvo. Takrat sem se nekoč s svojo nadrejeno pogovarjala o mami, ona pa me je pogledala s široko odprtimi očmi in rekla: ‘KAJ?’ Takrat sem dojela, da se tudi njej to, kar opisujem, zdi zelo nenavadno.
Vesela sem, da sem šla na terapijo in se s tem ukvarjala več let ter da mi je sčasoma uspelo zgraditi nekaj samozavesti in občutka lastne vrednosti.
Kljub temu je moje otroštvo močno zaznamovalo in omejilo moje življenje. Ko si na določen način programiran že od rojstva, nekatere stvari preprosto nikoli povsem ne izginejo.”
Vir: Sigyn Enheduanna, Kari Olson, quora.com
