Zaradi antidepresivnih teblet sem bila samomorilna in agresivna

Protokoli zdravljenja depresije v naši zahodni medicini to predpisujejo, uporabo psihoterapije in/ali farmakoterapije, v realnosti pa ni o tem ne duha ne sluha. Psihoterapijo si bi moral vsakdo priskrbeti sam, a je zelo draga, trg pa povsem nenadzorovan in lahka tarča šarlatanov, manipulantov in zaslužkarjev. Kar imamo uradnega na voljo, so zdravila. Antidepresivi. Z vsemi njihovimi strupenimi stranskimi učinki. Izkusila sem jih.

Naj povem povsem jasno: to ni pričevanje, s katerim bi omalovaževala delo zdravnikov, njihovo strokovnost in prizadevnost. Tudi ne trdim, da so antidepresivi zlo, ki ga je treba izkoreniniti. Poznam precej moških in žensk, ki jih redno uživajo in menijo, da jim pomagajo.

Depresija ima tudi več stopenj, od blage do srednje ter hude in celo kronične. Pri hudih so potrebni izraziti ukrepi. A kaj storiti z blažjimi oblikami? Zakaj se ljudem ne pomaga rešiti njihovih stisk, travm, ran, težav, temveč se jih omamlja in pasivizira? Ja, omamlja! In to povsem legalno! Antidepresivi imajo namreč številne rušilne stranke učinke. Izkusila sem jih. Peklenski so. Posebno samomorilnost.

Depresija se lahko razmahne s tolikšno silo, da je potreben radikalen prijem ‒ to so zdravila. Njene hujše oblike imajo mnogotere obraze. Ljudje so povsem brez moči in ne zmorejo prestaviti skodelice z jedilne mize na kuhinjski pult. Zaradi izčrpanosti spijo dneve in noči. Po telesu se jim selijo hromeče bolečine. Zaradi smrtne utrujenosti ne zmorejo najbolj blagih vsakodnevnih naporov. Njihova zavest je živa, telesa pa so ugasla. Niso ne živi ne mrtvi.

Ne gre za to, da bi bil depresiven človek len ali da bi želel manipulativno izsiljevati pozornost. Gre za bolezen, ne za pomanjkanje volje! Resnica je ta, da bolnik ne zmore najblažjih naporov, tako kot ne zmoremo biti učinkoviti pri virozi, ki jo spremlja visoka vročina. Depresija je še veliko hujša in bolj rušilna. Človeka onesposobi. In medtem ko viroza pesti človeka nekaj dni, ga depresija obvladuje mesece in mesece, lahko leto dni. Nekatere so rezistentne in se upirajo vsem zdravilom. Ko si v tem peklu, mu ni videti konca. Verjemite, vem, kaj govorim. Doživela sem ga.

Takšnega bolnika je treba iz obsmrtnega stanja naprej obuditi v življenje. V teh ekstremih so potrebna zdravila. Problem pa je, da se z antidepresivi intervenira vsepovprek in se jih predpisuje tudi tistim, ki se srečujejo le z zakonskimi težavami ali napetostmi v službi, z osamljenostjo, žalostjo ali izgubo. Se vam zdi to razumno početje ali bi bilo primerneje takšnemu posamezniku zagotoviti strokovno psihološko pomoč (npr. kognitivno-vedenjsko terapijo), s katero bi osvetlil svoje osebnostne vedenjske vzorce, nepredelane otroške travme in bolečine, strahove in negativna prepričanja ter zaživel drugače, bolj izpolnjeno in celovito?

Tisti, ki se znajdejo v hudih življenjskih preizkušnjah z nepredelano psihološko kramo iz preteklosti (npr. z zlorabami, s travmami), morajo svoje vozle osvetliti, razčistiti in spremeniti. Zdravila jim pri tem ne bodo prav nič pomagala, kajne? Potrebujejo terapevta, ki jih bo s svojim strokovnim znanjem popeljal do potrebnih notranjih uvidov.

Še nikoli bolj zadeta

Pred leti sem se zrušila v bolezen, ker se mi je sesedel svet: med bolniško odsotnostjo sem izgubila službo, posledično mi je razpadla družabna mreža in za nameček so se skrhali še odnosi v družini. Bolezen se je odražala v močnih fizičnih bolečinah, ki so se selile po telesu, v hromečih palpitacijah (srčnih aritmijah) in smrtni utrujenosti. Nisem več mogla poskrbeti za svoje osnovne potrebe, zato sem sprejela antidepresive. Kot povsem antifarmakološkemu človeku mi je bilo to dejanje skoraj kot samoizdaja. Kot bi poteptala lastno vest. Sklenila sem, da navodil s stranskimi učinki ne berem.

Eno od prvih zdravil, ki sem jih použila, me je zadelo tako močno, da sem za več ur omamljena in ohromljena obležala na fotelju. Nisem imela moči, da bi premaknila roke in noge. Jezik se mi je lepil na nebo. Žeja je bila nepopisna. Kot mrtvak sem čemela ves dan, do večera. Bila je že tema, ne samo zunaj, tudi v stanovanju, ko sem se z nadčloveškim naporom odzvala na telefonski klic in blebetala v slušalko. Naslednji dan so prišli pome prijatelji, saj živim sama v hiši na podeželju. Bila sem zombi, topa in pobita. Čeprav sem poizkusila vse droge razen heroina, nisem bila od nobene bolj zadeta kot od tega 'zdravila'. Imenoval se je Risperdal. Niti dotaknila se ga nisem več.

Iskalo se je dalje. Sledila so druga 'zdravila'. Uradna medicina namreč nima diagnostike, s katero bi ugotovila, kaj se dogaja v vaših možganih. Zdravila menjuje, povečuje odmerke in meša koktajle več različnih zdravil. Preizkuša, kaj bo zagrabilo in delovalo. Nekatera od teh 'zdravil' so mi povzročala kratke stike zavesti. Izgubljene signale na ekranu. Sekundne bzzzz, ko me ni bilo. Ko sem vozila po avtocesti, to ni bila šala. Spravljalo me je v stisko. Bilo je nevarno tako zame kot tudi za druge. Tudi te sem opustila. Nič manj prijetni kot bzzzji so bile močne slabosti. Ob nekaterih 'zdravilih' so bile izrazite in vsakodnevne. Tudi ta zdravila sem vrgla v smeti. Tisto pa, ki je ostalo, Citafort, mi po pol leta uživanja ni prineslo niti trohice olajšanja. Name ni imelo nikakršnega učinka.

Ko se je po več kot pol leta mučenja našlo ustrezno zdravilo, me je v hipu postavilo na noge. Valdoxan. Nekaterih viri ga sploh ne uvrščajo med antidepresive. Z njim sem se v letu dni prebila nazaj do krhkega ravnotežja in nato zdravilo tudi opustila. Opuščanje antidepresiva je posebno poglavje. Spremenjena kemija v telesu sproža temačna psihološka stanja. Če me ne bi bodrila osebna izkušnja zdravnice, po navodili katere sem zdravilo postopoma opustila (to sem počela mesec dni, redčila dneve z zdravilom in ga nadomeščala z zelišči), bi se teh stanj prestrašila in k zdravilom vrnila.

Mnoge preplaši težavnost tega prehoda, srhljive reakcije ob opuščanju zdravila in neprijetne senzacije ob dekontaminaciji, zato se k zdravilu vrnejo. Tisti mesec sem se namreč počutila kot izmeček, gnoj. Stud sem čutila v ustih, v telesu, na koži, v glavi, v mislih.

Prepojena sem bila s tem gnusom. Kakšno olajšanje je nastalo, ko sem spoznala, da nisem edina in osamljena! Neki mlajši moški mi je čas, ko je sestopal z zdravila, opisal še bolj sočno: »Počutil sem se kot popolna pizda.« Mar ni nenavadno, da sva oba imela podobna stanja, občutke in reakcije? In tudi, ali je slučaj, da sva oba potrebovala mesec dni, da so se sile umirile? Menim, da ni.

Če se ne ubijete prej, zaradi bolezni pred jemanjem zdravil ali med boleznijo zaradi jemanja zdravil (boste kmalu videli, zakaj), boste imeli v tem sklepnem dejanju sestopa z zdravil še zadnjo odlično priložnost, da se poženete onstran.

Nazaj v življenje

Počasi sem se korak za korakom brez zdravil in z drugimi prijemi prebijala iz opustošenja nazaj v življenje. Iz meseca v mesec je pritekalo več energije, volje in vitalnosti. Bila sem na poti in cilj se je že svetlikal v daljavi. Sredi te poti pa zopet, bum, še en hud pretres v družini.

Začela sem se zbujati po nekaj urah spanja, povsem premočena, v tremorjih (trzajih), v grozah mučenja, s podobami domačih obrazov. Po mesecu in pol rednih nočnih tortur sem bila izčrpana in razdražena razvalina. Sem bila depresivna? Ne, temveč povsem neprespana.

Me je udarila bolezen? Ne, temveč bolečina medčloveških odnosov, ki je klicala po ukrepanju, soočenju, reakciji ali umiku. Potrebovala bi uspavalne tablete in nekaj dobro prespanih noči, ki bi vrnile notranje moči. In pomagal bi pogovor z izkušenim terapevtom, s katerim bi lahko osvetlila tisto, kar me je tako močno težilo, da me je pehalo v nočne groze. A ni bilo tako! Ko si zaznamovan z depresijo, je vsako težje čustveno stanje že alarm za povratek bolezni. Po nekaj neuspešnih poizkusih iskanja novega ustreznega zdravila sem pristala na istem starem Valdoxanu.

Od takrat je moje razpoloženje venelo. Začeli so se skoraj vsakodnevni samomorilni vrtinci. Molčala sem in jih skrivala. Bil je junij, ko so prijatelji odhajali na počitnice. Nisem jim želela greniti oddiha.

In molčala sem, ker me je bilo do dna duše sram. Kaj je z mano narobe? Se mi je zmešalo? In molčala sem, ker nisem hotela obremenjevati in plašiti tistih, ki jih imam rada. In molčala sem, ker nisem hotela, da bi kdorkoli razumel samomorilne vrtince kot obupane, izsiljevalske in manipulativne poskuse pridobivanja pozornosti, igranja žrtve. Kot poklapana miš sem poletje preživela pobita doma. Sem in tja sem za nekaj ur odigrala vedrino in veselje.

To moč za spektakel sem zbrala. V resnici pa so bili dnevi obarvani z mislimi, kako naj odidem s sveta. Ti samomorilni vrtinci niso bili šala. Za nekaj ur so me povsem posrkali vase. Počutila sem se, kot bi bila začarana, kot da bi kdo naredil vudu čezme, kot da bi bila pod urokom črnomagijskega rituala.

Nekega avgustovskega dne pa je kliknilo, da je nekaj zelo narobe. To nisem jaz! Kaj sploh uživam? Segla sem po navodilih, priloženih zdravilu, in brala: “Zdravilo Valdoxan sodi v skupino zdravil, imenovanih antidepresivi. Zdravnik vam ga je predpisal za zdravljenje depresije.”

Na naslednji strani pa: “Pri bolnikih z depresijo in/ali anksiozno motnjo se občasno lahko pojavijo misli na samopoškodovanje ali samomor. Po prvi uvedbi zdravljenja z antidepresivi lahko te misli postanejo še hujše, saj ta zdravila začnejo delovati šele čez nekaj časa, običajno čez dva tedna, nekatera pa tudi pozneje.” Zdravila sem začela jemati v aprilu, samomorilni vrtinci pa so redno treskali mesece po tem.

Mar ni to absurdno? Antidepresivi so namenjeni depresivnim, ki se pogosto soočajo z mislimi na samomor, in naj bi jim pomagali v tej bolezni, a prav zdravila zoper depresijo lahko okrepijo ali sprožijo uničevalno vedenje! Narobe svet.

Samomorilnost in napadalnost

Antidepresiv, ki naj bi mi pomagal, mi je povzročal samomorilnost in še obilje drugih neželenih učinkov, ki so bili navedeni v navodilih. Velik del njih me je pestil: omotica in zaspanost (vzela sem ga zvečer in zadeta zaspala), siljenje na bruhanje (čez dan me je pogosto spremljala močna slabost), bolečine v trebuhu, utrujenost in anksioznost (depresijo pogosto spremlja tesnoba/anksioznost), to zdravilo pa jo celo sproži in krepi, povečanje telesne mase (vzhajala sem kot dobro nakvašen hlebček), mravljinčenje in zbadanje v prstih na rokah ter nogah (mravljinčilo mi je kos bedra; področje sem slabo čutila ali pa ga sploh nisem), zamegljen vid (pogosto), prekomerno znojenje, srbenje, koprivnica, razdraženost, preobčutljivost, vznemirjenost, napadalno vedenje.

Slednji neželeni učinek me je osupnil. Zavrteli so se mi filmi zadnjih let. V času jemanja zdravil sem bila do ljudi lahko kruta in groba. V rokah sem vihtela meč in z njim udrihala okoli sebe. Svoj trdi način reševanja težav sem pripisovala ranjenosti, čustvenim bolečinam, negotovosti, strahu, bolezni. Odgovornosti za svoja dejanja absolutno ne prenašam na zdravilo, nedvoumno pa trdim: Maja na zdravilu in tista brez njega sta v odtenkih drugačni osebi. Tista brez zdravil mi je ljubša.

Sem osamljen primer? Nisem. Čedalje več jih je pripravljenih javno spregovoriti o posledicah jemanja antidepresivov. Ljudje imajo zaradi teh 'zdravil' lahko samomorilne misli in napadalno vedenje. Sočasno so zadeti, drogirani, spremenjeni. Porezane imajo subtilne ravni občutenja drugih, sebe in sveta! Takšni hodijo v službe, v šole, v zdravstvene domove, delajo z odraslimi, z otroki, sprejemajo pomembne odločitve.

Zadetih od antidepresivov ni malo. Junija so na spletnih straneh portala NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) objavili poročilo o porabi ambulantno predpisanih zdravil (pazite, v njih ni tistih, ki jih prežvečijo v bolnišnicah!). V njem je navedeno, da se je “število antidepresivov v primerjavi z letom prej povišalo za 3 %.

Povprečno je antidepresive prejemalo 7 % populacije”. To je 140.000 ljudi ali vsaki štirinajsti Slovenec. Številka je še mnogo višja, saj je iz populacije treba odšteti otroke in mladostnike, ki zaradi razvijajočih se možganov ne bi smeli prejemati tovrstnih zdravil. Temu dodajmo še porabo antidepresivov v psihiatričnih ustanovah. Končni seštevek je zato radikalno višji.

Komu je to v interesu? Hm, farmaciji gotovo. Kajti za visoke zneske gre.

Milijonski posli

Koliko zadnja poraba antidepresivov znese v evrih, na straneh NIJZ ne navajajo več. Pred leti pa so. V letu 2015 smo v Sloveniji potrošili 67.842.656 evrov za vsa zdravila z delovanjem na živčevje (vir: NIJZ). Za zdravila za bolezni s področja duševnega zdravja, med katere uvrščamo antipsihotike, anksiolitike in antidepresive, smo porabili 24.692.107 evrov. Od tega zneska je bilo predpisanih antidepresivov v vrednosti 11,7 milijona evrov.

To je bila cifra pred štirimi leti. Danes je mnogo višja. Ja, za dober posel gre. In promet narašča! Naj spomnim še enkrat (vir: NIJZ junij 2019): poraba ambulantno predpisanih antidepresivov se je v Sloveniji v primerjavi z letom prej povečala za tri odstotke.

dr. Vito Flaker: "Trdim, da psihiatrija ni samo katastrofa, temveč zločin."

Depresiven bolnik je odličen potrošnik. Ko se na zdravilo navleče, ne more brez njega. Ostane mu zvest najmanj eno leto, tudi dve in več. Pot do zdravil gre prek zdravnikov. Od njih je odvisno, katera bodo odbrali in predpisali. Farmacevtska podjetja zato zdravnike 'osvajajo' na vse mogoče načine. Sredstva, ki se zlivajo v to javno-legalno-koruptivno početje, so brezsramno visoka.

Farmacija vari zdravila in jo zanima prodaja. Zdravniki na tej poti postajajo le vmesni trgovci. Kako naj jim sploh zaupamo?

Opustitev strupa

Meni je zaupanje izpuhtelo. Farmakoterapija me je pehala v samomor. “Do zdravila, ki je pred leti pomagalo, lahko telo razvije alergično reakcijo,” mi je pojasnila magistra farmacije, ki je zaposlena v enem od velikih farmacevtskih podjetij.

Snov, ki sem jo uživala, je bila za moje telo kot strup. S slikovito prispodobo mi ga je opisal cenjeni nevrokirurg, h kateremu sem se v stiski zatekla po drugo strokovno mnenje: “Kot bi pokadila cigareto, ko bi bila lačna. Za nekaj časa bi zadušila lakoto, a izvornega problema ne bi rešila.” Sočasno bi telo s stranskimi učinki kajenja zastrupljala.

Počutila sem se, kot bi živela v Potemkinovi vasi, v naselju iz kulis, v katerem bi se družba pretvarjala, da so te kulise resnično mesto. Zdravstveni sistem prepričuje, da so antidepresivi dobra in varna zdravila, čeprav vemo, da so le pogojno in za hujše oblike bolezni.

Ne čudi, da je zaseben pogovor o antidepresivih s strokovnjaki lahko zrcalna slika tega, kar nam predstavlja zdravstvo v javnosti. Šokirani bi bili, kako odklonilni so nekateri zdravniki in farmacevti. In kako veliko jih je! To njihovo odločnost sem potrebovala. Vlila mi je novih moči, upanja, zaupanja, vere, kajti spomin na pekel nekdanje bolezni je bil še živ in močan. Opogumljena sem uživanje zdravila takoj opustila.

Seveda je bila reakcija, ob vsakem prenehanju jemanja antidepresiva je, čeprav vam bodo zatrjevali, da reakcij ni. Spanec je postajal nemiren, vrnile so se napetosti živčevja in zopet so me začele pestiti nočne groze. V temi noči sem se prebujala z razprtim breznom podzavesti.

Zrla sem vanjo in v vse, kar je potlačeno, kar povzroča bolečine in strah. Seveda me je plašila, a izbira je bila nedvoumna: raje ponoči zrem v grozo svoje podzavesti z vsemi travmami, ki so v njej skrite, kot pa da se čez dan soočam s samomorilnostjo in silami, ki želijo končati moje življenje. Vsaj vem, kaj me muči, kaj moram razčistiti, spremeniti, urediti, premagati.

Kljub nemirnemu spancu v prvem mesecu po opustitvi zdravila sem čez dan takoj in opazno oživela. Tisti, ki niso poznali ozadja, so spraševali, kaj se je zgodilo, da kipim od veselja. Sprememba je bila izrazita, konkretna, opazna. Celo barva glasu se je spremenila, izraz obraza, lesk oči, odločnost hoje. Zopet so se vrnil nasmeh na obrazu, kipenje idej in načrtov, radost do okušanja lepot življenja. Kakšno olajšanje, da me ni več 'nekaj' iz dneva v dan poskušalo ubiti! Bila sem brezmejno hvaležna.

So zdravila res edina pot?

Brez zdravil sem nadaljevala delo s terapevtko. Po mesecu dni so postajale tudi nočne ure spokojnejše. Življenje se je 'normaliziralo'. Psihoterapija vsaj rešuje bistvo problema in ga ne prekriva, kot ga zdravila. Po raziskavah ima enako dobre rezultate kot uporaba antidepresivov. Po nekaterih raziskavah celo boljše. Poglejmo le nekaj njih.

Leta 2013 je na nizozemski univerzi VU (Vrije Universiteit Amsterdam) nastala metaanaliza (A Meta-Analysis of Cognitive-Behavioural Therapy for Adult Depression, Alone and in Comparison With Other Treatments). V metaanalizi se obdelajo rezultati že izvedenih in med seboj primerljivih znanstvenih raziskav. Ker zajema iz večjega nabora, so njeni rezultati tehtnejši. Je raziskava raziskav. Analiza nad analizami. V omenjeni so glave združili profesorji psihologije z uglednih univerz iz Nizozemske, Nemčije, Švedske in Kanade. Proučevali so učinke kognitivno-vedenjske terapije pri depresivnih in ugotovili, da je “kombinacija obeh bistveno bolj učinkovita kot zgolj farmakologija”.

Brskajmo dalje. Na cenjeni britanski univerzi v Cambridgeu je bila leta 2016 objavljena metaanaliza (The efficacy of psychotherapy, pharmacotherapy andtheir combination on functioning and quality of life in depression), v kateri ugotavljajo, da »začetna analiza ni pokazala nobenega dokaza o tem, da je eden od pristopov boljši«, to je psihoterapija nasproti farmakoterapiji. Ko pa so prilagodili podatke, da bi se izognili pristranskosti v rezultatih, se je izkazalo, da je “psihoterapija učinkovitejša od farmakoterapije”. Dalje študija tudi razkriva, da “je kombinirano zdravljenje boljše, čeprav je vsaka od njih sama zase učinkovita za izboljšanje človekovega stanja”.

Poglejmo v ZDA. Na straneh ADAA (Anxiety and depression Association of America) beremo: “Zdravljenje zgolj z zdravili in zdravljenje zgolj s psihoterapijo (kognitivno-vedenjska terapija, interpersonalna terapija) lahko enako ublažita depresivne simptome. Kombinacija zdravil in psihoterapije pa izkazujeta bistveno višjo stopnjo izboljšanja pri težjih, kroničnih in zapletenih oblikah depresije.”

Zahtevati možnost izbire

Depresija ima veliko gradacij, stopenj, oblik, od blage do srednje, hude in zelo hude. Tudi ločiti je treba med psihičnim stanjem (razpoloženjem) in boleznijo. Ne moremo ju strpati v isti koš. Sta kot jabolka in hruške. Te ločnice pri nas sploh ni! Izgublja se. Briše. Zdravila se predpisuje vsepovprek.

Znanstvene raziskave kažejo, da je blago in srednje močno depresijo mogoče zdraviti zgolj s psihoterapijo, medtem ko je težjo, kronično ali kompleksnejšo obliko depresije priporočljivo zdraviti z zdravili v kombinaciji s psihoterapijo. Če je tako,

• zakaj pri blagih depresijah oboleli nima možnosti izbire: zdravilo ali psihoterapija?

• In zakaj se pri težjih oblikah predpisujejo zgolj zdravila, če raziskave kažejo, da je za učinkovito okrevanje nujna tudi psihoterapevtska podpora?

In če psihoterapija ve, kje ima depresivni bolnik bistvo problema, medicina strelja v prazno. Za možgane nima diagnostike. Odločitve o izbiri zdravila na nastanejo na podlagi laboratorijskih ali kakšnih drugih raziskav. Vsaj pri nas ne. Ugiba se. Zdravila se preizkuša in vari koktajle, več njih skupaj, in povečuje odmerke.

Če je psihoterapija enako učinkovita pri zdravljenju depresij, kot so strupena zdravila s samomorilnimi stranskimi učinki, zakaj nimamo možnosti izbire? In ne samo, da nimamo možnosti izbire, ljudi v jemanje zdravil prisiljujejo. Ker pogosto skrivajo svojo depresijo in zdravljenje, se o tem malo ve.

Poznam primer odlične novinarke, ki jo je zdravnica vrgla iz zdravstvenega doma z grožnjo, naj se ne pojavi vse dotlej, dokler ne bo začela jemati antidepresive. Zavrnila je jemanje zdravil, ker je bila predvsem izčrpana, izgorela, preobremenjena mati samohranilka v svobodnem novinarskem poklicu z negotovim preživetjem. In poznam primer moškega, odgovornega in izžetega ter izgorelega deloholika, ki mu niso hoteli dati bolniškega staleža, če ne bo začel jemati antidepresivov. Tudi on jih je namreč zavrnil.

Možnosti izbire v uradni medicini dejansko sploh nimamo.

Tekst: Maja Megla

Vas zanima tudi: