Otroci se spominjajo nebes: Resnične zgodbe o otrocih, ki se spominjajo svojih prejšnjih življenj

Zavedanje resnic, ki prihajajo iz ust naših nedolžnih otrok, je protistrup vsemu nepotrebnemu trpljenju, kar nam lahko neizmerno koristi.

Naše duše so neuničljive

Očitno nismo zgolj telesa, v katerih bivamo. Te snovne lupine se nenehno spreminjajo. Zanesljivo vemo, da vse, kar se pojavi, na koncu izgine. Na podlagi pripovedi naših otrok lahko sklepamo, da so naše duše neuničljive in presegajo čas ter prostor na način, ki za vse nas ostaja skrivnost.

Naša zavest je neskončna, kar pomeni, da je – v nasprotju z našimi telesi – brez začetka in konca. Vsi smo neskončna duhovna bitja, ki imajo začasno telesno izkušnjo. Številni izmed naših nadvse posebnih malčkov so dokaz te mogočne zamisli.

• Kdo ste bili v prejšnjem življenju?

»Ko sem bil odrasel …«

Moj najstarejši sin Dawson je med drugim in četrtim letom pogosto podrobno opisoval enega od svojih prejšnjih življenj. Začel mi je pripovedovati o svoji hiši v Aziji. Govoril je o tem, kako je tam živel s sestro, hiša pa je med vojno pogorela do tal. Vedno znova je govoril o vojni, o hiši v Aziji in o tem, kako je pogorela.

Ko jih je imel že skoraj štiri, je znal že podrobneje opisati stvari. Povedal mi je, da je videl svojo sestro v goreči hiši. Vprašala sem ga, kako jo je lahko videl, in odvrnil je: »Ker sem lebdel nad hišo in gledal dol. Tudi ona je umrla.« Vau!  

Pogosto mi je pripovedoval o stvareh, ki jih je govorila. Rekel je, da je imela dolge črne lase in obraz z izrazitimi potezami. Ne vem, ali je šlo za njegovo sestro iz prejšnjega življenja ali nemara za duhovnega vodnika ali drugo obliko duhovnega bitja. Vem pa, da je bil premlad, da bi se spoznal na Azijo, goreče hiše, vojno ali umiranje ljudi. Popolnoma sem prepričana, da je šlo za spomine na eno od njegovih prejšnjih življenj.

Dawson je med odraščanjem podrobno opisal, da je večkrat videl angele, včasih pa tudi duhove. V mladosti je pogosto začenjal stavke z »Ko sem bil odrasel …« Že pred njegovim rojstvom sem verjela v človekovo duhovno naravo, njegovi pogovori v otroštvu z menoj pa so še utrdili moje verovanje.

- Dominique Ryba, Vista, Kalifornija

Spomin na znanega guruja

Moj drugi sin Ronnie je pri šestnajstih mesecih že veselo čebljal. Imela sem to čast, da sem slišala, kako je jasno ubesedil spomine na čas pred svojim rojstvom. Pogosto je omenjal drugo mamico in očka, ter da je živel v drugi hiši. Govoril je, da je bil nekoč odrasel.

Najprikupnejši primer njegove povezanosti z drugim življenjem se je zgodil, ko sem brala Avtobiografijo jogija Paramhanse Joganande. Ronnie je prišel in me vprašal, kaj berem, jaz pa sem mu povedala, da gre za knjigo, ki jo je napisal veliki duhovni učitelj, guru. Odločila sem se, da mu pokažem vse slike v knjigi. Ko sva prišla do fotografije Lahirija Mahasaje (1828–1895), Babadžijevega učenca in guruja Šri Juktersvarja, guruja Paramhanse Joganande, je moj sin rekel: »O, ja, njega pa poznam.« Vprašala sem: »Od kod pa?« Odvrnil je: »Poznal sem ga, preden sem prišel v tvoj trebušček.«

V tistem trenutku sem dojela, da je imel malček, ki je sedel poleg mene, dušo, ki je bila stara toliko kot moja. In čeprav sem mislila, da sem tu zato, da bi ga česa naučila, sem bila prepričana, da je bil tudi on tu, da bi česa naučil mene.

- Zibby Guest, Chester, Anglija

Učenje zavezovanja čevljev

Ko je bil moj sin star tri leta, se je ravno učil zavezovati čevlje, ko je dvignil pogled, se zazrl vame in rekel: »Nekoč sem že bil moški, ampak najbrž se bom moral te zadeve spet naučiti.«

- Susan Bowers, Lancaster, Južna Karolina

Povzeto po knjigi Otroci se spominjajo nebes

Preberite tudi:

• Otroci se običajno do 7 leta starosti še lahko spominjajo svojega prejšnjega življenja
• Vpogled v prejšnja življenja naj nam bo zgolj v pomoč pri ozaveščanju