ZGODBA O HRASTU: Postavljanje trdnih temeljev je dolgotrajen proces, a je osnova za uspešno rast (Jorge Bucay)

Včasih se nam tako mudi proti svojim ciljem, da ob tem pozabimo, kako zelo pomembno je, da imamo postavljene trdne temelje.

ZGODBA O HRASTU: Postavljanje trdnih temeljev je dolgotrajen proces, a je osnova za uspešno rast (Jorge Bucay) (foto: profimedia) profimedia
4. 8. 2022

Na vrhu neke stare, zapuščene hiše sta istega dne pognali stebelci ovijalke in hrasta.

Prva je takoj spoznala, da njena pot vodi v nebo, k soncu, po zaslugi katerega se je rodila. Vse svoje bitje je vložila v rast luči naproti. V skladu s svojo odločitvijo se je odpravila proti steni, edini, ki je v tisti podrtiji še stala pokonci, in začela plezati po njej.

Druga mladika, hrast, je začutila, da svoj obstoj dolguje prsti, vodi in rudninam, ki so jo hranile v najtemačnejšem obdobju življenja. Vedela je, da potrebuje sonce, vendar bi lahko stegnila veje k njemu šele potem, ko bi razvila trdno deblo, iz katerega bi se veje lahko razvile; nagonsko pa je čutila, da za to najprej potrebuje trdne korenine.

Nekaj časa sta se novi prebivalki vrta ukvarjali z rastjo, vsaka po svoje.

Nekega dne je ovijalka iz višine opazila prepoteni hrast, ki je za silo kukal iz trave.

"Pozdravljen, škrat," se mu je posmehovala. "Škoda, da ne moreš videti, kakšen lep razgled imam jaz od tu zgoraj."

"Ja," je rekel hrast, "ampak poskrbeti moram za svoje korenine, če hočem imeti trdo deblo, s katerim bi lahko zrasel."

Minili so meseci in nato leta. Mogočna ovijalka je skoraj v celoti obrasla steno, vseskozi pa se je redno posmehovala nizki rasti čokatega hrasta, ki so ga bili sam les in grobe korenine.

Neke noči pa se je nad staro podrtijo razbesnela strašna, divja nevihta.

Ovijalka se je z drobnimi koreninicami oklenila stene, da je veter in toča ne bi odtrgala od nje. Hrast je neurju kljuboval s koreninami, ki so segale globoko v zemljo, njegovo listje pa se je zateklo v zavetje njegovega lastnega debla.

Nevihta je minila, kot bi mignil: noč je razparala strela in kot na kruti fotografiji osvetlila trenutek, ko se je zadnja stena, ki je še stala pokonci, s truščem zrušila in so najvišja stebelca ovijalke obležala na tleh.

Hrast je zahvaljujoč svojim trdnim koreninam ostal močan in stabilen, krhka ovijalka pa nevihte ni preživela.

Tudi v življenju je pogosto tako: pot naše rasti je dolgotrajna in težka. Morda se nam na trenutke zdi, da bi bilo lažje, če bi poiskali krajšnico ali ubrali kakšno manj zahtevno pot, a vse to so samo začasne rešitve, ki pa nas ne okrepijo in ne pripravijo na težke čase.

Ne glede na to, česa se lotite, ohranjajte potrpežljivost ter zavedanje, da najprej potrebujete trdne temelje. Slednji pa ne bodo nastali čez noč.

Avtor zgodbe: Jorge Bucay