Razhod prinese s seboj praznino. Ležanje v postelji ponoči, občutek krhkosti telesa. Noči so dolge, dnevi pa prežeti s samoto. V umu se zberejo misli kot ptice na vrhu drevesa, ki ne nehajo čivkati, niti ko si želiš tišine.
Zdi se ti, kot da razpadaš, zato da boš ponovno zacvetel, vendar še nisi tam. Še vedno prebolevaš izgubljeno ljubezen in čutiš neizmerno bolečino. Postopoma odstranjuješ vsak spomin in se poslavljaš od nekdanjega partnerja; od tega, kako je bilo, ko je nekdo poznal vsako tvojo misel, sanje, obrok, jok, neuspeh in poraz.
Razhod sproži proces žalovanja, ki ga pričakujemo, a je kljub temu težek in dolgotrajen; takrat pomahamo v slovo starim pregovorom, šalam, vzdevkom in pesmim, ki zbledijo kot oglasne table ob cesti, medtem ko vozimo naprej.
Preberite še:
V lastnem žalovanju se lahko tako zelo izgubiš, da izgubiš perspektivo
Toda počasi, košček za koščkom, začneš izgubljati tunelski vid in odkrivaš številne ljudi, ki hodijo ob tebi. Naše prijateljice, ki nas takrat držijo za roko, so kot rešilni obroči, pripravljeni, da nas prinesejo na obalo.
Pozno ponoči, ko se um zdi težak kot opeka in bi prsti najraje napisali bivšemu »Pogrešam te«, me je poklicala moja najboljša prijateljica, da mi dela družbo. Vsak dan je preverjala, kako se počutim.
Obiskala sem prijateljice, s katerimi smo gledale stare romantične komedije, ki so me spomnile, kako čudovita je lahko ljubezen; obiskale smo muzeje, ki so ponovno zanetili mojo ljubezen do umetnosti in željo po pisanju; in pripravljale smo nove recepte, ki so mi pomagali ponovno okusiti okuse. Pred njimi sem jokala in jim pripovedovala, zakaj sem odšla, one pa so poslušale.
Hvala, ker ste mi pomagale znova odkriti sebe. Hvala, ker ste me spomnile, da ne potrebujem nikogar drugega, da bi se počutila celovito. In hvala, ker ste me spomnile, kdo sem in koliko lepih stvari me še čaka.
Vsak trenutek, preživet z njimi, mi je pomagal, da sem se vrnila k sebi
Namesto da bi preživljala dni s toženjem zaradi razmerja, ki mi ni več služilo, sem začela uživati v življenju, ki je bilo še bolj izpolnjujoče kot prej.
Drage prijateljice, ki ste bile ob meni v času srčne bolečine, hvala vam, ker ste ostale
Hvala, ker ste razbile mojo žalost in mi pomagale znova odkriti sebe. Hvala, ker ste me spomnile, da ne potrebujem nikogar drugega, da bi se počutila celovito, in da imam vas, na katere se lahko naslonim, ko se počutim ranljivo.
Prave prijateljice so sopotnice naše duše
Ko nam gre dobro, nazdravljajo z vinom in se veselijo naših zmag. Ob nas pa so tudi v temnih trenutkih, ko nam nudijo najnežnejšo tolažbo in topel objem.
Torej, drage prijateljice, ki ste bili ob meni v času srčne bolečine – hvala vam, ker ste ostale; ker ste mi pomagale predelati mojo žalost; in hvala, ker ste me spomnile, kdo sem in koliko lepih stvari me še čaka.
In upam, da veste, da bom, če bo prišel tak čas, tudi jaz z vami v najtemnejših trenutkih. Ker v tem življenju hodimo skupaj.
Povzeto po Thoughtcatalog.com
