Soočenje z lastnimi čustvi je neprijetno, a izjemno nagrajujoče.
Ali zmorete čutiti močno čustvo, kot je denimo jeza, ne da bi se ga poskušali znebiti? Ali lahko občutite močno čustvo, brez da bi ga želeli utemeljiti ali razložiti?
Pred kratkim sem zaradi bolezni obležala. Fizični simptomi so bili "bedni", a zgodilo se je še nekaj bolj zanimivega; celotna izkušnja je na površje prinesla tudi intenzivna čustva.
V dnevih, ko so bili moji simptomi najhujši, sem bila popolnoma besna. Na neki ravni je moja jeza bila smiselna, saj je bolezen neprijetna, obenem pa se je zaradi tega zavleklo delo na projektu, nad katerim sem bila pred boleznijo navdušena.
Težava je bila v tem, da sem odgovornost za jezo, kakor vedno, preložila na druge ljudi, dogodke in situacije.
Za mojo jezo sem vedno krivila preteklost.
Odraščala sem v verski skupnosti, ki je imela velik vpliv na moje otroštvo in mladost. Vame je vlila strah, razkol in zmedo. V njej so se skrivale napake, ki zame niso imele nikoli dovolj smisla, nihče pa mi jih ni znal ustrezno razložiti.
V zadnjih letih sem skozi različne metode veliko delala na sebi. Ogromno preteklih izkušenj sem razčistila in se odločila, da grem z življenjem naprej. Toda globoka jeza, ki sem jo gojila do cerkve, očitno ni izginila in preprosto jo je bilo treba začutiti.
Bolj kot se naučimo opazovati svoja čustva in se zavedamo od kod izvirajo, večkrat se lahko zgodi, da svoja čustva povezujemo s situacijami, ki pravzaprav niso krive.
Čeprav sem sprva ustvarila povezavo med slabim počutjem in cerkvijo, do katere sem še vedno gojila toliko jeze, sem se vedno bolj zavedala, da ni vse tako črno-belo. Moja nagnjenost k obtoževanju cerkve za vse slabo v mojem življenju je postala del stalnega vzorca prelaganje krivde.
- Preberite tudi: Včasih to, da drugim rečemo NE, pomeni, da sebi rečemo DA
Napočil je čas, da ta vzorec prekinem.
Bila sem pripravljena, da ta vzorec prekinem in dosežem tisti mir v sebi, ki sem si ga tako zelo želela.
Spoznala sem, da moram dejansko sedeti s temi občutki, da jih lahko v celoti priznam in jim pustim, da se premaknejo skozi mene.
Čustva se pojavljajo iz dveh razlogov; bodisi so to nerazrešena pretekla čustva, ki se pojavljajo na površju, ker so pripravljena, da jih zdaj priznate in začutite, bodisi pa kažejo na to, kako neka situacija odmeva v vas - z drugimi besedami so vaš notranji kompas.
Na žalost smo pristali na dveh prevladujočih, neučinkovitih odzivih; ali popolnoma delujemo na podlagi svojih čustev ali pa jih poskušamo pomesti pod preprogo.
Če pometete čustva pod preprogo, bodo ta ostala ujeta v vas. To pomeni, da se bodo v prihodnosti znova pojavila in vas motila toliko časa, dokler se z njimi ne spopadete. V to kategorijo sodi tudi toksična pozitivnost.
Druga skrajnost je popolno delovanje na podlagi čustev. Morda ob jezi na nekoga vpijete ali postanete nasilni. Morda vam to v trenutku da priložnost, da izrazite občutke, a dolgoročno privede do posledic, ki ne koristijo.
Ne pozabite; nobeno čustvo ni negativno, dokler ne spodbudi negativnega dejanja ali reakcije. Vsa čustva so preprosta povratna informacija, ki vas usmerja k rasti in jasnosti.
- Preberite tudi: Če želite napredovati, morate najprej sprejeti svoje občutke
Odločila sem se, da svojo jezo sprejmem in neham iskati krivca.
Usedla sem se s svojo jezo in bila popolnoma prisotna z njo. Prepoznala sem jo, začutila sem njeno intenzivnost. Opazovala sem dele sebe, ki jo čutijo. Prepustila sem se temu, da se je jeza premikala po meni.
Kljub temu, da sem nekaj dni čutila precej veliko intenzivnost te jeze, se je dokaj hitro sprostila, ko sem se vanjo poglobila. Ko jeze ni bilo več prisotne, sem lahko precej jasno videla, zakaj jo je bolezen sprožila.
Sprva je res neprijetno, toda pravo čustveno zavedanje in zrelost pomeni sedeti s čustvi in občutiti njegovo polnost. Pomeni ugotavljati, kaj je to čustvo in kako ga lahko občutite - tudi fizično.
Dajte si nekaj časa in prostora, da se osredotočite in resnično poglobite v čustvo. Ločite ga od dogodkov, s katerim bi lahko bilo povezano. Osredotočanje na čustvo samo po sebi nam omogoča, da ga obdelamo in razumemo. Brez obtoževanja, opravičevanja ali samopomilovanja.
Čustvo čaka, da ga občutite. In dokler ga ne boste, bo vedno bolj glasno in moteče. Ko resnično začutite in priznate čustvo, se to šele lahko sprosti. In ko se to zgodi, lažje razumete, kako je to vplivalo na vas. Skozi to rastete.
To lahko zahteva veliko poguma, še posebej zato, ker se pogosto bojimo čutiti svoja čustva in verjamemo, da jih ne moremo obvladati. Verjamem tudi, da mnogi od nas nosimo travme, ki so enostavno preveč boleče. Zato imejte sočutje do sebe in ne odlašajte z iskanjem prave podpore, da bi premagali svoja čustva, če menite, da to potrebujete.
Naredite tisto, kar mislite, da bi vam pomagalo. Soočite se s strahovi, dilemami in neprijetnostjo. Pustite čustvu, da se premika po vas in mu dovolite, da gre tudi stran.
To nikakor ne pomeni, da ne boste več čutili "negativnega" čustva. To preprosto pomeni, da boste razumeli, kako se odzvati na ta čustva, in dovolili, da jih občutite in razumete z veliko več sočutja.
In to nedvomno odtehta začasno nelagodje.
Prirejeno po: TinyBuddha
