Otroci niso edini, ki delajo napake, in starši niso edini, ki imajo vedno prav.
Otroci načeloma pridejo na svet s prepričanjem, da je ta pravičen. Ko se otroku zgodi nekaj neprijetnega ali stresnega, njegovi možgani avtomatsko predvidijo, da je to očitno »pravično« in sprocesirajo dogodek na temu ustrezen način.
Ko smo kot otroci naredili kaj nezaželjenega, je ta stvar postala merilo naše identitete in vrednosti. Ob takšnih dogodkih smo si mislili: »To sem si gotovo zaslužil/a, ker sem naredil/a tisto »slabo« stvar, zaradi katere sem slaba oseba – zato je razumljivo, da sem zdaj sama zaprta v svoji sobi.«
Zdaj vemo, da je bil to samo poskus, da bi situacijo naredili s svojih očeh »pravično«.
Otroci si ne zaslužijo kazen za svoje razvojne napake ali za svoje samoizražanje. Otroci potrebujejo vodstvo.
Naši otroci niso edini, ki delajo napake, prav tako kot mi nismo edini, ki imamo vedno prav. Neizogibno se bomo v času vzgoje sami ujeli v svoje lastne vzorce, v katere smo bili vzgojeni. Vpili bomo, pridigali, napačno obtoževali, napačno domnevali in naredili še kaj obžalovanja vrednega. A to nas ne naredi slabih staršev, prav tako kot pomankljivosti naših otrok ne naredijo slabih ljudi.
V trenutkih, ko se tudi sami napačno odzovemo, imamo možnost izbire. Lahko smo pogumno nepopolni in skupaj stkemo ranljivost in moč ter svojo zgodbo delimo z našimi otroki; jim dopustimo, da nas zares vidijo – tudi tiste neurejene dele, ki bi jih raje pometli pod preprogo. Lahko torej priznamo, da smo se zmotili, da smo pretirano odreagirali, da naše ravnanje ni bilo pravično ... in lahko se opravičimo.
Lahko pa seveda tudi obtožujemo, zasramujemo in ignoriramo bolečino, h kateri smo prispevali.
Ko starši ne priznajo svojih napak
Ko se starši odločijo, da ne bodo sprocesirali in popravili situacije skupaj s svojimi otroki (in jih namesto tega kaznovali ter ignorirali), to zelo prizadene otroka in oslabi nejgov občutek vrednosti.
Ko starši nočejo priznati svojih napak, otroci začnejo dvomiti o svoji resničnosti. Postanejo zmedeni glede delanja napak in laganja; postanejo zmedeni tudi glede tega, kaj pomeni prizadeti druge ljudi. Ali te stvari ne pomenijo nič, če jih storimo nekomu, ki ga imamo radi?
Otroci so nagnjeni k temu, da iščejo varnost v družinskem sistemu. Da si zagotovijo negovalno okolje in posledično »preživijo«, ne smejo zamajati tega sistema, zato se zakrčijo, potlačijo čustva, izogibajo napakam in dajejo odgovore, ki jih drugi želijo slišati od njih.
Prav tako se naučijo, da ne smejo biti jezni na svoje starše, zato to jezo obrnejo navznoter, vase – cena za to pa je krhanje lastne vrednosti, sočutja in ljubezni do sebe.
Prekinimo stare vzorce
Opravičila staršev zato izjemno pomagajo otrokom, da se počutijo varni pri delanju napak. Da je v redu, da pokažejo svoj živahen, neurejen, nepopoln a celoten jaz. Pomagajo jim, da se počutijo opažene in vredne.
Ko odraščamo v družinskem okolju, kjer opravičila ne obstajajo, je kasneje (ko se tega zavemo) potrebno veliko časa, da premagamo tiste dele nas, ki ne zaupajo svojemu občutku za pravičnost in ne verjamejo v svojo lastno vrednost. Da spet stopimo v stik z zatrtimi deli sebe in jih sprejmemo, je potrebnega veliko truda, sočutja in ljubezni do sebe.
Kot starši lahko prekinemo ta začaran krog prenašanja škodljivih vzorcev na svoje otroke, zato se potrudimo, da smo z njimi avtentični in jim pokažemo vse dele sebe, enako pa dovolimo tudi njim. Priznamo svoje napake. Opravičimo se, kadar je to potrebno. Tako bodo začutili svobodo, da so lahko takšni, kot so, brez da bi se morali prilagajati za našo ljubezen. To je korak, ki ga kot starš lahko storimo, da jim omogočim boljše življenje.
Povzeto po: genmindful.com
Preberite si še: Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
