Najpogosteje nas ob smrti obišče MAMA

Pojav videnja družinskih članov ali ljubljenih, ki so umrli, je pogost del izkušnje umiranja. Te vizije veljajo za normalne. Umirajoči ima lahko že stik z "drugim svetom" in se pogovarja z ljudmi ali vidi stvari, ki jih drugi ne vidijo.

Že v veliki internacionalni študiji, ki so jo vodili psihologi (dr. Karlis Osis in dr. Erlendur Haraldson) so ugotovili, da večina pacientov nekaj ur pred smrtjo vidi svoje bližnje, ki so že pokojni – ne glede na to, ali so jemali kakšna zdravila ali ne, zato tega ne moremo določiti kot blodnje zaradi zdravil. 

Ko ljubljena oseba umira, je verjetno, da doživlja mnogo več kot bolečino in trpljenje. Strokovnjak za žalovanje David Kessler ponuja vpogled v to, skozi kaj gre umirjajoči.

Skozi leta dela z umirajočimi in žalujočimi sem opazil skupne izkušnje, ki jih ne moremo razložiti in popolnoma razumeti. Prvi so vizije. Ker umirajoči vidijo manj tega sveta, se zdi, da nekateri ljudje začnejo gledati v prihodnji svet. Ni nenavadno, da imajo umirajoči pogosto vizije nekoga, ki je že umrl. Vaš ljubljeni vam lahko pove, da ga je sinoči obiskal njegov pokojni oče, ali pa se lahko vaš ljubljeni pogovarja s svojo mamo, kot da bi bila takrat v sobi z njim.

Pred skoraj 15 leti sem sedel ob postelji svoje učiteljice Elisabeth Kübler Ross, ko se je obrnila k meni in me vprašala: "Kaj menite o tem, da bi pokojniki obiskali tiste na smrtni postelji in jih pozdravili?" Hitro sem odgovoril in ji pokazal svoje znanje: "Govoriš o vizijah na smrtni postelji, ki so najverjetneje posledica pomanjkanja kisika v možganih ali stranskega učinka morfija." Pogledala me je in zavzdihnila: "Boš razumel z zrelostjo."

Mislil sem si: "Zrelost? Kaj je imela zrelost s tem?" Zdaj, leta pozneje, gledam dogodke, ki jih še vedno ne moremo razložiti in se zgodijo ob koncu življenja, in spoznavam, kaj je Elisabeth takrat govorila. Arogantno bi bilo misliti, da si lahko razložimo vse, zlasti ko gre za umiranje. Moja mama je umrla, ko sem bil še otrok. Moj oče je ostal neverjeten optimist vse življenje, tudi ko je umiral. Povedal mi je, kako zelo me bo pogrešal, ko ga ne bo več. In potem je omenil, od česa se poslavlja: od najdražjih, najljubše hrane, neba, narave in milijona drugih stvari tega sveta. Prevzela ga je žalost, ki mu je nisem mogel (in nisem hotel) odvzeti.

Moj oče je bil naslednjih nekaj dni zelo potrt. Toda nekega jutra mi je povedal, da je prejšnjo noč k njemu prišla moja mama, njegova žena. "David, bila je tukaj zaradi mene," je rekel z navdušenjem, kakršnega pri njem nisem videl že leta. "Gledal sem, kaj vse izgubljam, in pozabil sem, da bom spet z njo. Kmalu jo bom videl." Pogledal me je, ko je ugotovil, da bom še vedno tukaj.

Nato je dodal: "Tam vas bomo čakali." V naslednjih dveh dneh se je njegovo vedenje dramatično spremenilo. Prešel je iz brezupnega umirajočega človeka, ki je imel pred seboj samo smrt, v človeka polnega upanja, ki se bo ponovno srečal z ljubeznijo svojega življenja. Moj oče je živel z upanjem in z njim tudi umrl.

Ko sem začel zbirati primere za vključitev v svojo knjigo Visions, Trips and Crowded Rooms: Who and What You See Before You Die, sem bil presenečen, kako podobni so si primeri. Pravzaprav se je bilo težko odločiti, katere uporabiti, ker so si bili vsi zelo podobni. 

Kot nekdo, ki je večino svojega življenja pisal, poučeval in delal z umirajočimi, vam ne morem dokazati, da je bila očetova vizija resnična. Lahko govorim le o svoji izkušnji kot sinu in o neštetih drugih dogodkih, ki se dogajajo vsak dan. Včasih sem verjel, da je edina stvar, ki jo moramo ublažiti, trpljenje umirajočih z zagotavljanjem dobrega obvladovanja bolečine in nadzora nad simptomi. Zdaj vem, da imamo več pomoči – imamo tisto, kar vidimo, preden umremo. To je morda največja tolažba za umirajoče.

Nekaj zanimivih in nerazložljivih stvari o vizijah na smrtni postelji:

• Vizije, ki jih ljudje doživijo ob koncu življenja, so si izjemno podobne.
• Umirajoče največkrat obiščejo njihove matere. Ne bi smelo biti preveč presenetljivo, da se oseba, ki je dejansko prisotna, ko prestopimo prag življenja in prvič vdihnemo, spet pojavi na pragu, ko zadnjič vdihnemo.
• Roke, ki strastno segajo navzgor proti neki nevidni sili, so priča številnim srečanjem na smrtni postelji.
• Vizije se večinoma pojavljajo proti kotu sobe.
• Družinski člani ob smrtni postelji ne morejo videti vizije ali sodelovati v pogovoru.
• Vizije se običajno pojavijo nekaj ur ali tednov pred smrtjo.

Kako se odzvati na ljubljene, ki doživljajo vizije na smrtni postelji

Svoje otroke varujete pred nevarnostmi v gospodinjstvu, držite jih za roke, ko prečkajo cesto na prvi šolski dan. Ko zbolijo za gripo, poskrbite za njih in jih spremljate skozi čim več mejnikov. Zdaj pa pojdimo hitro naprej - 70 let po vaši smrti. Kaj, če obstaja posmrtno življenje in prejmete sporočilo, da bo vaš sin ali hčerka kmalu umrla? Če bi smeli iti k svojemu otroku, bi šli, kajne?

Medtem ko je smrt morda videti kot izguba za živeče, so lahko zadnje ure umirajoče osebe polne polnosti in ne praznine. Včasih je vse, kar lahko storimo, to, da sprejmemo neznano in nerazložljivo ter poskrbimo, da se naši ljubljeni počutijo dobro zaradi svojih izkušenj.

Možni odgovori in nasveti

Resnično nima smisla povedati svojemu umirajočemu očetu, da misliš, da halucinira, ali da je njegova mama mrtva že nekaj let in nikakor ne more biti tam. Zanikanje njihove resničnosti vas bo le ločilo od vaše ljubljene osebe. 

Namesto da se ne strinjate, ga poskusite vprašati: "Kaj pravi tvoja mama?" Recite: "Povej mi več o svoji viziji." Recite: "Super je, da je ta oseba tukaj s teboj," ali "Vedel sem, da te bo mama prišla obiskati," ali "Tako sem vesel, da je mama zdaj s teboj."

Pregovor pravi: "Na ta svet pridemo sami in sami odidemo." Vzgojeni smo bili v prepričanju, da je umiranje samoten dogodek. Kaj pa, če to ni res? Kaj pa, če ima dolga pot, za katero ste mislili, da jo boste na koncu morali prehoditi sami, nevidne spremljevalce?

Pozdravljam tiste med vami, ki ste imeli izkušnjo, da so vaše umirajoče ljubljene tolažili že pokojni, da te zgodbe delite z drugimi. Ko bomo delili svoje zgodbe, bomo videli, da potovanje ob koncu življenja ni samotna pot v večnost. Namesto tega je morda bolj verjetno ponovno srečanje s tistimi, ki smo jih imeli radi in smo jih izgubili. Rojstvo je čudež, ki nas ponese v življenje. Videnje na smrtni postelji pa je čudež, ki nas ponese skozi prehod smrti v naslednji del naše večnosti. 

Vir: David Kessler

• Preberite si še: Karel Gržan: "Smrti nas ni treba biti strah"
• Kaj se dogaja, ko umiramo in prehajamo na drugo stran?

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj