To je ključni problem tega sveta

30. 3. 2021 | Ana Vehovar
Deli
To je ključni problem tega sveta (foto: pixabay)
pixabay

Zapis o izjavi, ki lahko zelo nazorno pokaže ključni problem tega sveta.

Nedavno sem prebrala stavek: Ignoranca je strup današnje družbe. Objavljen je bil poleg posnetka, na katerem so na skrivaj snemali majhnega kužka na ulici, ki je imel poleg sebe napis, da je zapuščen in potrebuje pomoč. Opazovali so odzive mimoidočih ljudi. Nihče se dolgo časa ni ustavil, ljudje so hodili mimo kot zombiji. Nato se je poleg njega prvi ustavil brezdomec in mu pomagal. Očitno je bil edini, ki je vedel, kako je, če nimaš doma in potrebuješ pomoč.

Ignoranca pomeni nevednost ali omejenost. Beseda "nevedni" pa opisuje osebo v stanju nezavednosti ali celo kognitivne disonance in lahko opisuje posameznike, ki namerno ignorirajo ali zanemarjajo pomembne informacije, dejstva ali posameznike. (wikipedia)

Vsak človek je zapleten v svoje lastne vsebine, velikokrat tako zelo, da ne zmore pomagati ali opaziti drugega. Vsi se bojujejmo na svojih lastnih frontah in vsi imamo ogromno dela s seboj. Vendar smo hkrati bitja, ki naj bi živela povezana v skupnostih. To pomeni, da moramo znati tudi sobivati drug z drugim. Da je potrebno opaziti tudi, kaj se dogaja v okolju in prepoznati, ali kdo morda potrebuje našo pomoč ali kaj drugega. 

Dober primer človeške ignorance občasno občutim na primeru nekaterih kadilcev. Nič nimam proti kajenju drugih, dokler to ne škoduje meni in mojemu zdravju. Nekajkrat se mi je zgodilo, da so si kadilci prižgali cigareto v zaprtem prostoru. Prvi znak ignorance je, da ta oseba ne vpraša ljudi, ki so okoli nje v zaprtem prostoru, ali jih to morda moti. Vsak ima pravico do kajenja, če se tako odloči, tako kot ima vsakdo pravico do tega, da ne vdihava nečesa, če tega ne želi, še posebej, če mu to škoduje ali ga celo ogroža.

Morda imam še večjo netoleranco do kajenja v notranjih prostorih zato, ker vem, kako lahko cigaretni dim vzbudi asmatični napad. Težko mi je bilo že v otroških letih razumeti, da nekateri dajo svoj lastni užitek pred zdravje drugega, ko sem videla, kako se oče duši in kašlja, ko je nekdo prižgal cigareto. 

Še hujši primer ignorance pa je, ko izraziš svojo prošnjo, če lahko prosim sedaj oseba ne kadi v notranjem prostoru, pa se ta oseba na prošnjo ne odzove oz. jo celo ignorira. Bila sem celo priča komentarju: "Vseeno mi je, če to koga moti." 

Seveda, če koga to moti, se lahko vedno odstrani iz takšnega okolja. Če se to ne dogaja v tvojem domu, nimaš pravice postavljati pravil, lahko samo izražaš želje.

A točno ta izjava "ni mi mar zate, če te to moti" se mi zdi, da zelo nazorno pokaže ključni problem tega sveta.

Vsi škodujemo sami sebi na vse mogoče načine, a pomembno je, da se potrudimo, da s tem čim manj škodujemo okolici. 

Vsi imamo svoje destruktivne navade. Tudi destrukcija je del narave in življenja. Tudi neurje lahko uniči ogromno zdravih dreves. 

Tudi jaz slabo vplivam na svojo okolico, ko sem v neuravnovešenem čustvenem stanju in se to občuti v moji bližini. Tudi jaz vplivam destruktivno na bližnje, ko delujem iz občutka strahu. Se zavedam, da ne rabim prižgati cigarete, da bi škodovala tistemu, ki je ob meni, in da lahko z drugimi dejanji velikokrat še bolj škoduješ kot zgolj z nekim dimom.

A ta primer se mi zdi tako zelo poveden. 

Vsi vplivamo na vse. 

A da bomo sploh lahko začeli razmišljati o tem, kako s svojim energetskim ali čustvenim stanjem vplivamo na druge, morda prvo pričnemo na čisto preprostih fizičnih dejanjih, kot je tudi to, da če prižgeš cigareto v zaprtem prostoru, pomisliš na človeka, ki sedi poleg tebe in se po potrebi umakneš, da on ne rabi trpeti zaradi tvoje odločitve. Podobno velja denimo, ko povzročamo hrup ali kaj podobnega. 

Imejmo vedno v mislih, kako drugačni smo si. Da vsako doživlja svet drugače. Nekaj, kar se tebi ne zdi nič takšnega, kar tebi morda niti ne škoduje, lahko zelo rani in škoduje drugemu. Morda ti uživaš v glasni glasbi, tvojemu psu, ki sliši najmanj petkrat bolje od človeka, pa to predstavlja stres in morda celo bolečino? 

Govorimo torej o sposobnosti empatije - zmožnosti razumevanja drugega bitja in sposobnosti sočustvovanja.

Razumem, da smo ljudje včasih tako zelo ranjeni, da ne zmoremo narediti prav nič za druge, ker se tako globoko kopamo v svojih lastnih bolečinah. Ker sami kričimo po pomoči. Zato pa pričnimo čim prej reševati sami sebe, delajmo na sebi, na svojih travmah, opazujmo sebe in svoja dejanja, svoje misli in čustva, da bomo lahko posledično vplivali tudi na svojo okolico in bili sposobni tu in tam opaziti drugo bitje ali mu morda celo pomagali. 

VAJA

Učenja pozornosti se lahko lotimo s čisto preprosto terapevtsko vajo, ki jo lahko opravimo v vsakem trenutku. 

Ko smo v notranjem prostoru, opazujemo prostor in predmete okoli sebe. Nato se osredotočimo na en nam ljubi predmet. Opazujemo njegove oblike in barve. Zares ga opazujemo in začutimo ta predmet z vsemi čutili. V naravi lahko na tak način opazujemo drevo, rastlino, reko, goro...

Ko nekaj časa mirujemo, opazujemo in začutimo predmet, hkrati obračamo pozornost nazaj nase, postajamo pozorni na to, kje sedimo ali stojimo mi. Gremo vase in pogledamo, kako se počutimo? Kaj čutimo v sebi? Kakšni občutki so prisotni v telesu in kakšne misli v umu? 

Pozornost spet vračamo na zunanji predmet, ga opazujemo, ga začutimo, nato pa hkrati opazujemo sebe. 

Tako vadimo, da smo lahko hkrati pozorni na zunanji svet in nase. Oboje je namreč pomembno in ključno. Če bi to znali prenesti v svoje odnose in vsakodnevne interakcije, bi se lahko marsikaj spremenilo v tem nesočutnem svetu, kjer vsak večinoma sebično gleda samo nase.

Naučimo se v prvi vrsti poslušati sebe in nato počasi širimo pozornost izven sebe. Pojdimo vase in poglejmo, kaj se dogaja v nas, potem bomo lažje opazili tudi, kaj se dogaja okoli nas. 

Življenje bo s povečanim čutenjem in zaznavnostjo zagotovo dobilo povsem nove dimenzije. 

Naj nam bo mar. In nikoli, prosim iz dna duše, nikoli ne izrecimo besed: "ni mi mar, kaj ti čutiš" ali "to, kar ti čutiš, je nesmiselno". 

Ne bodimo tako ignorantski, ker ravno to je po mojem mnenju vzrok večine težav v današnjem svetu...

Ana Vehovar, urednica sensa.si 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja