Dan, ko prenehamo živeti, je dan, ko začnemo zatirati, utišati in tlačiti svoje notranje upe, sanje in želje.
Ko začnemo zanemarjati skrita hrepenenja svoje duše,
ko jim ukažemo, da se skrčijo in odmaknejo stran.
Dan, ko začnemo počasi umirati, je dan, ko več ne izkoristimo vsakega dneva in preprosto dovolimo, da mineva čas, brez da bi zares živeli.
Umirati začnemo takrat, ko postanemo žrtve svojega življenja, namesto da bi postali glavni junaki v svoji zgodbi.
Ko nas začne motiti zunanji svet in se zataknemo v nenehno ponavljajočem se ciklu, ki nas ne zadovoljuje in ne izpopolnjuje,
ko se ne moremo premakniti naprej in se počutimo ujeti v preteklosti,
ko cenimo povprečnost, udobje in domačnost bolj kot rast, razvoj in širitev.
Umirati začnemo takrat, ko začnemo zanemarjati svoje strasti in ne sledimo temu, kar nam prinaša veselje in smisel,
ko ignoriramo svoja čustva in občutke,
ko nam primanjkuje samozavesti in občutka lastne vrednosti.
Takrat se moramo spomniti, da še ni čas za smrt.
Da še ni prepozno, da zares zaživimo.
Takrat se moramo spomniti, da je edina pot nazaj k življenju ta,
da začnemo spet zasledovati tisto, kar prižiga našo dušo in vzburja našo domišljijo,
to, da si upamo izraziti svoja čustva in odkriti nove načina razmišljanja, čutenja in bivanja,
to, da se discipliniramo in se predamo svojim ciljem,
da smo dovolj pogumni in drzni, da jim sledimo
in navsezadnje to, da cenimo, kdo postajamo.
Spet postanemo... živi.
Vir: Tahlia Hunter
Preberite si še: Čas je, da si ljudje priznamo, da nismo prav nič šibki, če nečesa ne zmoremo sami
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
