Lewis in njegov brat dvojček sta po opravljenem DNK testu obstala v šoku, razvoj dogodkov pa je nato enega od njiju povsem strl.
Družinske vezi so najdragocenejši vidik našega življenja in zgrajene bi morale biti na stebrih ljubezni in zaupanja. Ko pa je zaupanje v družini porušeno, se porušijo tudi temelji odnosov. Ta boleča resničnost se je zgodila tudi Lewisu, čigar svet je pred kratkim sesulo nepričakovano razkritje, piše srbski portal Stil.
Sledi zgodba...
"Z bratom sva dvojajčna dvojčka in iz čiste radovednosti sva se odločila za DNK test, da bi odkrila, kakšne podobnosti in kakšne razlike imava v genetski kodi. Ker nisva enojajčna dvojčka, sva vedela, da si ne deliva popolnoma enakih genov, ampak samo nekatere, kot si jih delijo vsi bratje.
Ko pa so prišli izvidi, se je izkazalo, da imava glede genov 0 ujemanja, kar bi pomenilo, da sploh nisva v sorodu. Seveda sva mislila, da je prišlo do napake, zato smo test ponovili, vendar so bili rezultati spet enaki.
Odločila sva se, da vprašava starše, ali so že kdaj delali podoben test in jima poveda, kakšen rezultat sva dobila. Njuna reakcija je bila milo rečeno čudna, sledila je tišina in pomenljivi pogledi, na koncu nama je mama zagotovila, da so ti testi nesmisel in da nič ne pomenijo.
Vendar naju niso prepričali, odločila sva se, da greva v porodnišnico, v kateri sva bila rojena, in tam poiščeva izsledke v upanju, da bova rešila to skrivnost. V bolnišničnem arhivu sem takoj našel najini imeni, oba sva rojena tam tistega dne. Kar pa me je prešinilo kot strela z jasnega in šokiralo, je to, da je mama tisti dan rodila samo enega otroka, brata.
Kot besen sem stekel domov, da bi svoje starše soočil z novim odkritjem in izvedel vso resnico. Mama je jokala, oče pa nemo gledal, na koncu so mi razkrili, da niti oni niso moji starši, niti nimam brata dvojčka. V istem času, ko je rodila sina, me je moja prava mati rodila in umrla pri porodu. Ker nihče ni prišel v bolnišnico po mene, bi končal v sirotišnici, česar moji posvojitelji niso mogli dovoliti, zato so me vzeli domov in me vzgajali kot svojega sina.
A to, da so mi vse življenje lagali in da sem živel v prepričanju, da imam brata dvojčka, me zelo boli in nisem prepričan, da jim lahko odpustim."
Vir: stil.kurir.rs, Milica Krajnović
Preberite si še:
- Kruta zgodba o župniku iz odročne slovenske vasice
- Žalostna zgodba: "Izgubil sem brata, ki ni več mogel zdržati maminih psihičnih pritiskov"