Ko hodim po svetu, me najbolj gane, ko srečam ljudi, ki so nehali živeti.
Ljudi, ki jim je ugasnila notranja iskra, ki so opustili upanje, da so v življenju lahko zares srečni. Srečam jih na avtobusih, v restavracijah, na ulicah... kar zmrazi me. In ni jih malo – po mojih ocenah je takih okoli 70 % prebivalstva!
Prejšnji teden sem z znancem pogovarjala o tem, da si želi spremeniti svojo karierno pot. Drugi so mu rekli stvari, kot so: »Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi bil zadovoljen s tem, kar imaš, delal to službo, tudi če bi jo sovražil, samo, da bi se lahko čim prej upokojil. Tako blizu si že. Zakaj spet začeti znova?«
Te besede so me pogrele. Zakaj bi na življenje gledali kot na dolgočasen ali celo mučen spisek opravil, ki ga moramo opraviti, preden lahko »počivamo« ali »uživamo«? Da se vsak dan zbudite s sovraštvom do svoje službe, ker morate delati, da lahko odplačate kredite za hišo, ki je v resnici niste želeli kupiti, in za pokojnino, ki je morda nikoli ne boste dočakali... Zakaj?
Naša generacija je blagoslovljena s tem, da živi v svetu, kjer lahko počnemo skoraj vse, kar si zamislimo – ustvarjamo nove službe, plačane vsebine, podjetniške ideje...
Nekateri ljudje, med njimi tudi moji prijatelji, so pustili svoje službe in začeli lastna podjetja, ki so zacvetela.
Mislim, da ne gre le za »srečne« primere. Mislim, da se preveč ljudi prehitro preda in zadovolji s svojo naporno, dolgočasno službo, saj si ne upa poskusiti nekaj novega. Saj so že vnaprej prepričani, da jim ne bo uspelo.
Ni čudno, da je v naši družbi toliko ljudi, ki se bori z alkoholizmom in depresijo, toliko ljudi, ki je odvisnih od telefonov, ki ves svoj prosti čas preživi ob gledanju filmov in serij... Vse, da bi lahko za trenutek izklopili in pozabili na svoja bedna življenja.
Kdo je rekel, da je rešitev ta, da se vsako jutro z muko zbudimo, gremo v službo, ki je ne maramo, jemo, pogledamo film in spet zaspimo... In vse skupaj ponavljamo v neskončnost? Ker je tako ali tako »prepozno«, da bi kaj spremenili?
Moj prijatelj je star 70 let in se ločuje. Ko mi je povedal za svojo odločitev, je dodal: »Trenutno je zame zelo pomemben čas. Vem, da mi ne preostane več veliko – morda 20 let življenja ... In zelo pomembno je, kako želim preživeti zadnja leta.«
In res je. Nikomur ne naredimo usluge s tem, ko nehamo živeti in se truditi.
Če uspemo ozdraviti svoje trpljenje, lahko pomembno prispevamo k ozdravljenju sveta. Ko delamo, kar imamo radi, vnesemo dobro v ta svet.
Ni vam treba napisati knjige za samopomoč ali zgraditi dvanajst šol v Kolumbiji, da bi rešili naš planet. Enostavno živite svojo resnico. Govorite svojo resnico. In videli boste, da obstaja pot, kako ob tem zaslužiti še nekaj denarja.
Ko ste srečni, navdihujete tudi druge ljudi. Takrat širite dobroto in pozitivnost, ki jo ta planet še kako potrebuje.
Predstavljajte si, kako lepši kraj bi bila naša Zemlja, če bi vsak od nas počel to, kar si zares želi in sprejel tudi druge, ki počnejo enako ...
Če bi se jutri zjutraj zbudili, in vam kar naenkrat več ne bi bilo treba skrbeti o tem, koliko denarja imate, kaj bi počeli?
Zdaj, ko veste, kaj si v resnici želite početi, pa le pogumno naprej.
Prirejeno po: Janne Robinson, thoughtcatalog.com
Preberite si še: