"Čas ni denar! Čas nima cene! Čas je življenje samo!" Preberite si nov uvodnik urednice Vesne Fister in kaj vse lahko najdete v novi številke revije Sensa.
"Sodoben človek nosi uro, ker je izgubil čas." (Rudi Kerševan)
Včeraj me je po telefonu poklical moj stari dobri prijatelj, eden izmed naše, včasih nerazdružljive osemčlene prijateljske druščine. "Veš, samo malo sem te želel slišati," je rekel. "Vem, da nimaš časa, tudi jaz ga nimam." "Razumem, res je tudi pri meni tako, da mi vse bolj zmanjkuje ur v dnevu," sem odvrnila. "Pa saj frendi smo zato, ker razumemo drug drugega, da nimamo časa, ali ne?" "Seveda," sem se strinjala, "pač nimamo časa." "Si kaj v stiku z ostalimi?" me je zanimalo. "Nisem," je rekel, "enostavno ni časa." "Ti?" mi je vrnil vprašanje. "Ah kje, nimam časa."
Še pred nekaj leti smo se z ljubo druščino dobili vsaj enkrat na teden, vsakič pri drugem doma, praznovali smo vsak rojstni dan posebej, čeprav ga imamo trije v istem mesecu; to je bil čas, ko smo skupaj dopustovali, potovali, meditirali, divje plesali, se noro smejali in se kdaj tudi skupaj zjokali. Podpirali smo drug drugega in mnogi so nam zavidali otipljivo bližino, ki je naša srca povezovala v skupno bitje. Nazadnje smo se srečali pred kakšnim letom in pol, na hitro, na večerji v gostilni ... ker za kaj več nismo imeli časa.
Ko sem odložila telefon, me je zagrabila neustavljiva melanholija po izgubljeni bližini. Bilo mi je jasno, da je silna moč naše nove mantre "nimam časa" ustavila čudoviti in dragoceni čas naše druščine.
Kam gre pravzaprav ta naš čas? Mar človeška bitja res preživljamo krizo časa? Temu bi lahko pritrdili, kajti ljudje smo poleg vsega drugega tudi časovna bitja. Kot pravijo modri, je človek bitje dveh jazov, človeško življenje pa "življenje dveh časov" – tistega, s katerim 'tečemo', in tistega, katerega bistvo je popolna skrivnost. V tuzemeljskem bivanju smo tako zavezani času, ki nas vse bolj stiska, dokler nas ne iztisne iz zemeljskega v nepredvidljivo skrivnost.
Razsežnost časa je torej za naš človeški rod pomembna – glede na čas se rodimo, zorimo, staramo; glede na čas umiramo in s časom spoznavamo brezčasno ali večno. Naše življenje je sestavljeno iz določenega števila dni, ki neustavljivo minevajo, zato ni vseeno, kako živimo in izkoristimo vsak dan posebej. Zares imamo časa vse manj.
Toda tradicionalna učenja pravijo, da je naš čas v resnici le odsev ali senca Večnega, časovni otok v morju Brezčasnega. Človek je torej hkrati tudi bitje večnosti – brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne, zapiše Gibran. Zato so naši predniki s spoštovanjem gledali na čas, skrbno so ga merili ter modro in trezno uporabljali. S takšnim odnosom so pridobili dragocena spoznanja o času, začasnem, minljivem, ki so jih naravno vodila k Brezčasnemu oziroma Večnemu.
Sodobna civilizacija pa ni samo oskrunila teh tradicionalnih učenj o času, ampak je brezsrčno profanizirala tudi čas sam. Hudo ga je 'razžalila' in ga noro razvrednotila. Nasedli smo na vrednost časa, vsiljenega z izrekom 'čas je denar', ki smo ga vzeli dobesedno. Čas ni denar! Čas nima cene! Čas je življenje samo! Tudi če imate na kupe denarja, z njim ne morete kupiti niti enega samega trenutka!
Zato sodobni ljudje doživljamo hudo časovno krizo, iz katere se rojevajo številni psihosocialni odkloni in duševne stiske, ki mejijo na psihološki samomor in tudi ovirajo rast ter odpiranje naše duše, našo duhovno motivacijo. Vsakodnevna tekma – enih za dobičkom, drugih za golo preživetje –, spektakel potrošniške kulture, ekonomija tržne konkurence, medijska in informacijska tehnologija ter družbena razuzdanost so le nekateri od sodobnih 'dosežkov', ki nam vzamejo večino časa.
Utrudili smo se in se, zleknjeni od vsakdanje sesutosti ob besedni zvezi 'nimam časa', (ne)zavedno odpovedali ne samo blagodejni človeški bližini, ki jo nujno potrebujemo, marveč tudi živosti, intenzivnemu doživljanju življenja in s tem ne nazadnje tudi dotoku duhovnih substanc – vsemu, s čimer bi si lahko
povrnili izgubljeni čas in smisel.
Vstopili smo v sveti čas pomladi. Vsak letni čas nosi v sebi svojo lepoto, znamenja in globoke življenjske modrosti za tistega, ki želi spoznati. Pomlad je čas prebujanja, oživljanja, čas vstajenja v novo življenje. Vzemimo si čas za polno doživljanje prizorov pomladne narave, teh veličastnih prizorov zmagoslavja življenja nad smrtjo, svetlobe nad temo, ljubezni nad sovraštvom. Naj nas iskrena bližina z vsem, kar biva, znova oživi, osmisli in osrečuje!
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani reviji Sensa april/maj 2023; v prodaji od 7. aprila;
Aprilski številki revije Sense smo priložili nekaj izjemno lepega – zbirko novih srčnic Mance Košir Iz neba do dna. Mančine srčnice so čudovit navdih in podpora na naši duhovni poti, pa tudi neprecenljiva uteha v težkih trenutkih. Na voljo je omejena količina kompletov, zato si zagotovite svoj izvod.
V novi Sensi lahko preberete:
Sensa pogovori
Karel Gržan: Božanski smo, ko postanemo sočutni do trpečih
Iz biografije patra Karla Gržana: "Dokler sem se lahko, sem se pridno tlačil v kalupe"
100% resnično
O zakonih, ki nas bodo popeljali skozi krizo zavesti
O resničnosti in verodostojnosti nadčutnih doživetij
Odvisnost od digitalne tehnologije: Generacija Z: Ne al' Ja?
Kolumna: Razodevanje življenja
Special: Prižgimo odnose
Sabina Rožen: "V srcu najdem glas podpore in prijaznosti"
Seksualnost – prostor za osebno rast
Nihče nas ne more niti onesrečiti niti osrečiti
Zeleno življenje
Anton Komat: Narava laže lažnivcem
Kaj nas ovira pri vprašanjih o prihodnosti
Kako se razstrupiti od težkih kovin
Ksenija Lea Ronai: "Najpomembnejša začimba je življenjska magija radosti"
