Gotovo jih poznate. Morda celo živite z njimi. Z njimi imate opravka vsak dan. Morda ste poročeni z enim od takšnih. Morda pa ste celo eden izmed njih. Strah jih je ... kontrol-frike!
"Nekateri od nas to počnemo odkrito, z uporabo očitnih sredstev nadzora in manipulacije, kot so ustrahovanje, grožnje, zahteve, prošnje in neprekinjeno govorjenje. Drugi uporabljajo manj očitne, bolj prikrite načine nadzora, vključno s pasivno agresivnostjo, molkom ali 'tiho mašo', umikom, laskanjem in navidezno nemočjo," za Psychology Today pišeta Linda in Charlie Bloom, zakonca, ki sta skupaj spisala nekaj odmevnih knjig o partnerstvu, in tudi sicer delata kot svetovalca na tem področju.
V različnih oblikah to počnemo vsi
Težnja po povečevanju užitka in zmanjševanju bolečine (in torej tudi tesnobe) je neločljivo povezana z izkušnjo biti človek in v različnih oblikah deluje v vsakem izmed nas.
"V teh nagnjenjih ni nič intrinzično patološkega ali sramotnega. Vendar pa obstaja veliko različnih strategij udejanjanja teh impulzov, od katerih so nekatere ustreznejše od drugih. Prav tako gre opozoriti, da obstaja velika razlika med nadzorovanjem življenjskih okoliščin in njihovim upravljanjem," opozarjata avtorja.
Eden od ključnih elementov, ki jih ljudje, ki so uspešni pri zmanjševanju bolečih občutkov in povečevanju dobrega počutja, je razumevanje in sprejemanje dejstva, da življenje neizogibno vključuje izkušnje, ki vsakomur prinašajo tako trpljenje kot užitek.
- Morda vas bo zanimalo tudi: Življenje ni vedno pošteno, a je pošteno, ker je krivično do vseh
Te izkušnje imajo različne oblike in se kažejo na številne načine, od katerih so nekateri načrtovani in pričakovani, nekateri ne.
Pojme sreča, smola ali nesrečno naključje uporabljamo za označevanje izkušenj, na katere po našem mnenju nimamo vpliva. Toda v resnici tudi tiste situacije, za katere menimo, da smo jih udejanili, v resnici niso posledica naših prizadevanj.
Kar spomni na znano zgodbo o moškem, ki sedi na klopci v parku, reže časopise in izrezke meče čez levo ramo.
Po nekaj minutah pristopi policist, ki ga opazuje, in ga vpraša, zakaj počne to, kar počne.
"To odganja leve," odgovori moški.
"Leve?" se je čudil uniformiranec. "Ampak, saj najbližji levi so na tisoče kilometrov proč od tod."
"Vem," je rekel moški. "Vidite? Deluje!"
Tako kot moški v zgodbi se tudi pri mnogih med nami pogosto zgodi, da verjamemo, da gredo stvari tako, kot si želimo, zaradi naših prizadevanj, da bi nadzorovali stvari, s kakršnimi koli sredstvi, ki smo jih za to izbrali, in če ne, bomo verjetno sklepali, da je do rezultata prišlo, ker tega nismo počeli dovolj dobro, dovolj dolgo, dovolj močno ali dovolj ustrezno, da bi dosegli želeni rezultat.
Ob tem opazimo zgolj tisto, kar se zdi 'dokaz', ki potrjuje naše prepričanje, da smo varni in srečni zaradi naših prizadevanj (v tem primeru poskusom zaščite z nadzorom). "Verjamemo, da bomo dobili, kar želimo, in se izognili temu, česar nočemo, dokler bomo še naprej uspešni pri 'odganjanju levov' s tem, kar mislimo, da je potrebno početi."
V resnici pa je naš tako imenovani 'nadzor' le prepričanje, ki je ustvarilo iluzijo, da sploh imamo nadzor.
Obseden nadzor je nezdružljiv z intimo
Največ težav povzročijo nadzorovalna vedenja, tako očitna kot prikrita, prav na področju odnosov.
"Ne samo da ne uspejo zagotaviti varnosti, po kateri hrepenimo, temveč še ohranjajo in krepijo negotovost in disharmonijo, ki ju skušamo odpraviti," pojasnjujeta zakonca Bloom. "Prepričanja običajno ne umrejo zlahka. Zato mnogi med nami vse življenje nosimo s seboj ta toksični vzorec in zmotno verjamemo, da čeprav stvari morda ne gredo točno tako, kot bi si želeli, je dejstvo, da sploh nekako gre, vendarle posledica našega truda, da ohranjamo nekakšen nadzor nad stvarmi, ki se jih v resnici ne da nadzirati. Ker smo obsedeni s tem prepričanjem, težko izpodbijamo svoje mišljenje ali prepoznamo, da gre za prepričanje, ki ni utemeljeno v realnosti. Posledično vedno znova potrjujemo to razmišljanje in postanemo odvisni od tega, da ga krepimo z vsemi potrebnimi sredstvi."
Dokler se ne moremo osvoboditi odvisnosti od nadzorovalnega vedenja, ostaja možnost pristne intimne povezanosti v naših odnosih le malo verjetna.
Resnična intimnost je odvisna od tega, ali se oba partnerja počutita varna, zaupanja vredna, zaupljiva, neogrožena, sprejeta in cenjena. Vsi ti občutki so nezdružljivi s čustvi, ki se generirajo, ko začutimo, da partner govori in deluje iz prikritih vzgibov in drugotnih motivov.
Prav delovanje z namenom nadzora, namesto z namenom povezovanja, nam na koncu onemogoči imeti z drugim odnosno izkušnjo, ki si jo najbolj želimo.
"Dokler ne bomo pripravljeni in sposobni tvegati takšne vrste ranljivosti in odprtosti, ki ju zahteva globoka povezanost, bo naše nadzorujoče vedenje prej oviralo kot krepilo našo sposobnost, da smo zares povezani z drugim."
Nadzorovalno vedenje korenini v otroštvu
Kljub naši zavestni želji, da bi bili bolj odprti in manj nadzorujoči, se zdi, da nas ima v oblasti naša polpretekla osebna zgodovina.
"To vseeno ne pomeni, da smo na milost in nemilost za vedno obsojeni služiti temu priučenemu vedenjskemu vzorcu. Toda to pomeni, da bo proces osvobajanja bolj verjetno kot ne zahteval več časa, energije in potrpljenja, kot mislimo, da bi moral. Za opustitev okostenelih življenjskih navad je namreč potreben čas in tega ni mogoče kar tako samo 'preboleti'."
Ko si prizadevamo nevtralizirati naše kompulzivne težnje po nadzoru, se vse bolj osvobajamo obrambnih vzorcev, ki zavirajo našo sposobnost ustvarjati zares tesne, globoke povezanosti.
"Osvobajanje od nas zahteva, da postanemo dojemljivi za vse, kar se zgodi v nas, ko se povezujemo s partnerjem. To pomeni, da preprosto dovolimo svojim občutkom, kakršni koli že so, da samo so, namesto da reagiramo z navezanostjo, če so prijetni, ali odporom, če niso."
Pripombe na življenje, ki jih morda ima naš partner, lahko aktivirajo naš impulz nadzorovalnega vedenja. Če je naš partner z nečim nezadovoljen, si naš notranji prestrašeni 'nadzornik' pogosto razloži kot odraz neke vrste neustreznosti ali neuspeha v nas sami, še posebej, če verjamemo, da smo odgovorni za partnerjevo srečo.
Kadar je tako, že poslušanje partnerjevih skrbi v nas sproži občutke stiske, kar bo verjetno pripeljalo do poskusov razvrednotenja njihove izkušnje. "Primeri takšnih prizadevanj vključujejo prepiranje, ustrahovanje, vsiljevanje občutkov krivde, ignoriranje ali izogibanje."
Če verjamemo, da je obstoj odnosa odvisen od naše sposobnosti, da ustrezno poskrbimo za potrebe in želje našega partnerja, bo vse, kar to postavlja pod vprašaj, izzvalo občutke tesnobe in negotovosti, čemur bo sledila aktivacija nadzorovalnega vedenja.
"Stvari se lahko spremenijo šele, ko zmoremo prepoznati te obrambne vzorce v sebi in premakniti fokus pozornosti stran od partnerja. To nam omogoči, da se lažje upremo skušnjavi po protinapadu, ko se - zaradi naših nezavenih prepričanj - bojimo, da je naša varnost v odnosu ogrožena."
Nadzorovalna vedenja poganja anksioznost
Obstaja samo en odgovor na vprašanje, zakaj postanemo kontrol-friki. Strah nas je.
Bolj varno se nam zdi narediti nekaj, karkoli, kot pa samo sedeti tam in se počutiti nezaščiteno in nemočno. Pogum, ki ga potrebuje resnična ranljivost, najdemo tako, da postanemo dovolj močni, da si upamo stati na edini popolnoma varni in trdni podlagi, ki sploh obstaja v našem življenju. Ta podlaga je resnica naše lastne izkušnje.
Ko postajamo bolj in bolj avtentični, se začne obsedenost z nadzorom mehčati. "Takrat začne naravno, brez truda in neizogibno vznikati tudi pristnost. Šele takrat lahko pričnemo ustvarjati prostor varnosti, odprtosti in možnosti, zatočišče, ki ni zatočišče le za nas, ampak tudi za naše ljubljene. Takšen kraj je neustavljivo in globoko privlačen. Na tem mestu potreba po nadzoru izgine, saj ni razloga za skrb. Smo varni in povezani sami s seboj in drug z drugim. Dobrodošli doma."
Obstajata 2 tipa kontrol-frikov
Povzeto po Psychology Today, Kinyungu in drugih virih.
Preberite si tudi:
- Nezadovoljstvo s samim seboj: kako odpreti srce za ljubezen do sebe
- Vedenjski vzorci: naučeno vedenje, ki se ga je mogoče odučiti
- Stoicizem: filozofija, ki temelji na vrednosti razuma in čuječnosti