Dva znaka, ki razkrijeta lažnivca (nove raziskave)

Nove raziskave kažejo, kako lažnive oči in leporečenje razkrijejo, kdo laže.

Sposobnost odkrivanja prevare je osnova skoraj vse človeške komunikacije. Ljudje želimo verjeti, da so ljudje pošteni - od tujca, ki ga ustavite na ulici in vprašate za pot, do romantičnega partnerja, čigar mnenje vprašate za svojo zadnjo pričesko.

Po čem bi lahko sklepali, da ne govorijo resnice?

Psihologija detektiranja laži ima dolgo, zapleteno in ne nujno uspešno preteklost.

Raziskovalci, ki izhajajo iz predpostavke, da 'vsi lažejo', pogosto zaidejo v slepo ulico, ko iščejo veljavnost neverbalnih namigov, kot so pogled oči, izraz obraza in drža telesa. Tudi besede, ki jih uporabljajo lažnivci, so lahko vir potencialnih informacij, vključno z dolžino odgovora in številom podrobnosti.

Pa vendar, ali ne obstaja morda nekaj lažjih in očitnejših znakov?

Dva znaka kot vira detekcije laži

Po mnenju Brama De Keersmaeckerja in sodelavcev z Univerze v Gentu se teorije s področja detektiranja laži delijo na dva tabor: tabor, ki prisega na znake, in tisti, ki namige išče drugje.

Na znameniti lestvici Lonely Planet več sosednjih držav: katere so vredne obiska

Teoretiki, ki ne verjamejo v neverbalne znake, pravijo, da prevarantov ni mogoče razkrinkati na podlagi enostavnih namigov. Po drugi strani pa teoretiki, ki verjamejo, da takšni znaki obstajajo, verjamejo, so 'psihološki procesi laganja bistveno drugačni od tistih, ki so vključeni v govorjenje resnice'.

Ali povedano drugače: ker je za ustvarjanje lažnih dejstev in sledenje lastnim lažem potrebnih več kognitivnih naporov kot povedati resnico, se bo to nekje razkrilo. Energijo, ki je potrebna, da nam laž uspe, nam poleg tega jemljejo tudi čustva: od strahu, da nas bodo na laži ujeli, do poznejšega občutka krivde.

Kako ste se počutili nazadnje, ko ste lagali? So vas kasneje težili občutki krivde, ker ste zavedli osebo, ki je mislila, da ste pošteni? Ta čustveni pritisk lahko uide tako skozi verbalne kot neverbalne komunikacijske kanale, zaradi česar naj bi bilo laž lažje odkriti.

Dva znaka, ki razkrivata lažnivca

Belgijski avtorji, ki se uvrščajo v tabor 'iskanja znakov', zato predlagajo, da sta se 'kljub njihovim prejšnjim slabim rezultatom z iskanjem jasnih znakov' kot dva najzanesljivejša kandidata izkazala:

motnja govora
in očesni stik.

Govorci nenehno spremljajo, kaj govorijo in kako to govorijo, zato se morajo, ko lažejo, res osredotočiti na to, kako bodo svoje sporočilo posredovali. In prav tu se potem stvari lahko zalomijo.

Hipoteza kognitivne zahtevnosti pravi, da bodo lažnivci, ker je laganje tako težko, imeli v svojem govoru več elementov obotavljanja (ker bodo o stvareh morali razmišljati), hkrati pa se bodo večkrat zarekli. Nasprotno pa hipoteza o poskusu nadzora nakazuje, da so lažnivci bolj uglajeni, ko lažejo, ker imajo z laganjem običajno že veliko prakse. Okoreli lažnivci naj bi prav tako že dobro vedeli, da je oklevanje sumljivo, zato se še posebej trudijo, da bi govorili gladko in sladko.

Ko gre za oči, pa veljda, da so prejšnje raziskave dale le mešane rezultate, vendar avtorji menijo, da bi bilo vredno ponovno preučiti tisto, kar imenujemo 'odpor proti pogledu'.

Tudi tu imata tabora povsem diametralno nasprotne poglede. Kognitivni tabor trdi, da lažnivci prekinejo očesni stik, ker se sramujejo samih sebe in ker potrebujejo energijo za nadaljevanje svojih laži. Tabor nadzora pa pravi nasprotnotno. Da se lažnivci zavestno trudijo vzdrževati stalen očesni stik, da bi dajali videz poštenjaka.

Kakor koli že, avtorji najnovejše študije so se odločili, da bodo ob znaka še enkrat podrobneje proučili.

Razlika med blefiranjem in lažjo

Znanstveno preučevanje komunikacijskih znakov pri laganju praviloma vključuje razlikovanje med govorjenjem resnice, za katero želite, da se prikaže kot laž (blefiranje), in med govorjenjem laži, za katero želite, da se prikaže kot resnica (prevara). Zato je pomembno upoštevati govorčev namen, raziskovalci pa so pozorni, kaj govorci namenoma uporabljajo kot iztočnice, ko blefirajo ali zavajajo.

Eksperimentalna paradigma, ki so jo raziskovalci uporabili na svojih 24 parih udeležencev, je sicer znana kot 'lov na zaklad'.

Pri tej nalogi govornik poslušalcu sporoči lokacijo skritega predmeta, prikazanega na zaslonu, pravilno ugibanje pa poslušalcu prinese nagrado. V dveh od pogojev je bilo govorcem naročeno, naj podajo informacije na način, ki jim bo poslušalec verjel, pa naj je to bilo iskreno ali z lažjo. V tretjem pogoju je bilo govorcem rečeno, da morajo komunicirati na način, ki bi bil zavajajoč na način blefiranja (torej v želji, da jim poslušalec ne verjame).

Raziskovalci so bili pri tem pozorni, ali bodo govorci spremenili svoj očesni stik in ali se bodo pri njih pojavljale kakšne motnje govora. Za povračilno informacijo so po opravljeni nalogi povprašali tudi tiste, ki so v eksperimentu imeli vlogo poslušalcev.

Ugotovitve so pokazale, da so bili že nameni sami dovolj, da so vplivali na vedenje govorcev.

Avtorji so nato sklenili: "Dejstvo, da je bil zgolj namen, da bi bili videti resnicoljubni ali zavajajoči, zadosten, da je vplival na vedenje govorcev, je močan dokaz v prid taboru nadzora."

Ali povedano drugače: ljudje vedo, da morajo paziti, kaj sporočajo z očmi in da morajo nadzorovati tok svojega govora, če naj dajo vtis verodostojnosti.

Ko so o vsem skupaj izprašali poslušalce, pa so izvedeli, da so se ti glede na oceno verodostojnosti govorca odločali prav na podlagi očesnega stika in morebitnih motenj govora (npr. v obliki disfluentnosti kot je jecljanje). Da njihovo sklepanje vendarle ni bilo povsem napačno, so pokazali rezultati. Poslušalci so na ta način namreč zaznali večji delež lažnivcev (62 in 63 %), kot bi bilo to sicer v primeru, če bi bili ti znaki povsem napačni in torej predmet naključnega ugibanja.

Čeprav ne gre za osupljivo visoke stopnje odkrivanja, te vendar presegajo tiste, o katerih so poročali v prejšnjih raziskavah.

V raziskavi se je na splošno razkritlo tudi, da so poslušalci hitreje opazili resnico kot laž, kar nakazuje, da 'poslušalci dojemajo govorce kot privzeto resnicoljubne'.

Kako te ugotovitve uporabiti

Ker je namen ljudi, ki lažejo, še pomembnejši od resničnosti tega, kar bodo povedali, se zdi, da bi lahko bil prvi korak k odkrivanju prevare ta, da se kot potencialni poslušalec vprašate o bistvu govorčevih želja.

Ker je večina ljudi nagnjena k temu, da drugi osebi verjame, bi se morali dodatno potruditi, da se vprašamo, kaj morda tiči za njegovo masko namere, svetujejo raziskovalci.

Ali če povzamem: ko se sprašujete, ali vam človek govori resnico ali ne, ne pozabite upoštevati morebitnih motivov, ki bi jih lahko imel nekdo, ki vas želi prinesti naokoli. Če ste pri tem pozorni tudi na očesni stik ali morebitne nenavadnosti v govoru (naj bo preveč sladkorečenja ali jecljanja), naj vam bo v korist tudi to.

Povzeto po Psychology Today.

Preberite si tudi: