Ko gledamo, da se mladina pretepa, je čas, da se odrasli zamislimo nad seboj. Otroci niso nič drugega, kot odraz svojih staršev. Če otroci doživljajo grajanje, se naučijo obsojati. Če otroci doživljajo sovražnost, se naučijo nasilnosti.
Pred časom so Slovence razburili zaskrbljujoči posnetki medvrstniškega nasilja na strehi nakupovalnega centra. Nad sedmošolko so se znesle mladoletnice in z njo fizično obračunale.
Za nasilnim in nesramnim vedenjem se skriva velik strah. Ne le strah, ampak groza. Otroci, ki so nesramni, celo nasilni, v resnici kličejo na pomoč. Potrebujejo nekoga, ki jih bo razumel. Nosijo težke zgodbe svojih staršev, piše Andrej Pešec.
Vemo, da se otrokova podzavest oblikuje do dopolnjenega 7. leta. Otrok je v tem obdobju zelo dovzeten za zunanje dražljaje in v njegovih možganih se takrat tvorijo povezave, ki določene besede/dogodke povezujejo z ustreznimi čustvi. Kakor se starši odzivajo na življenje, to se zapiše v otrokov čustveni sistem in podobna čustva otrok doživlja skozi svoje nadaljnje otroštvo ter svoja prepričanja utrjuje in jih nosi s seboj v odraslo dobo. (Kristina Dia)
Ko opazimo, da se otrok vede nenavadno in neprimerno, to ni čas, da iščemo, kaj je z otrokom narobe in kaj bi naredili, da bi otroku bilo bolje. To je čas, da pogledamo, kaj se dogaja v okolju, kjer otrok biva. O tem je govoril Aleš Ernst tukaj.
Otroci so kot gobe, ki posrkajo vse, kar počnemo, vse, kar rečemo. Od nas se učijo ves čas, pa naj se tega zavedamo ali ne. Če jih kritiziramo – se pritožujemo nad njimi, drugimi ali svetom okoli sebe – jim kažemo, kako naj obsojajo druge ali, morda še huje, sebe. Učimo jih, naj opažajo, kaj je s svetom narobe, namesto kaj je prav.
Večina nas samih sebe nima za sovražno naravnane. Vemo, da nismo podobni družinam, o katerih govorijo časopisni naslovi, da v njih vladata hudo nasilje in zloraba. Kljub temu pa lahko doma z neizraženo jezo še vedno ustvarjamo vzdušje prikrite zamere, ki lahko načne družinske odnose in privede do nepričakovanih izbruhov.
Naša kultura nam ponuja obilo primerov sovražnosti in nasilnosti. Vsak trenutek nekje na svetu divja vojna. V posameznih deželah so zločini iz sovraštva, zloraba v okviru družine, razsajanje tolp in podobno del vsakdanjosti. Otroci so preko televizije in filmov izpostavljeni na tisoče uram podob o sovražnosti in nasilju. Nekateri doživljajo izbruhe sovražnosti dan za dnem med sorojenci doma, sošolci v šoli in tujci na ulici, v avtomobilu ali v soseščini. Vidijo in slišijo lahko tudi prepire staršev med seboj, z nadrejenimi ali sosedi.
Življenje v ozračju, ki ga napolnjuje sovražnost, v otrocih vzbuja občutek ranljivosti. Nekateri se na to odzovejo tako, da postanejo nedostopni ali prepirljivi in nikoli ne zamudijo priložnosti soudeležbe, ko kje nastopijo težave, ali pa se celo potrudijo, da jih najdejo. Drugi se tako zelo bojijo nasilnosti, da se izogibajo slehernim nesoglasjem, celo še tako nedolžnim soočenjem. To se dogaja na vsakem osnovnošolskem igrišču.
Vzorec nasilja v družini lahko nauči otroke, da je nasilje nujnost, edina mogoča izbira. Odrastejo v pričakovanju, da z njimi ne bodo ravnali dovolj pošteno ali da bodo preživeli le, če bodo nasilni. Tega pa si za svoje otroke ne želimo. Način, kako mi kot starši rešujemo vprašanja, ki jih porajajo razlike med nami, in obvladujemo krizne trenutke v družini, našim otrokom narekuje, kako naj rešujejo nesoglasja – ali z uničevalno sovražnostjo in nasprotovanjem ali ustvarjalnim dialogom in odločnostjo. (Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris)
"Kar se Janezek nauči to Janez, zna. Po tem principu se prenaša tudi sovraštvo in ene na drugo generacijo. Čeprav tega zavestno večina ne počne, se sovraštvo lahko prenaša tudi skozi prenos nezavednega iz starša na otroka. Sploh če ima starš močan odpor do sovraštva in zanika, da ga sploh ima v sebi," je zapisal Aleš Ernst, avtor AEQ metode.
Ali kot je Miha Šalehar na svoj način povedal v podkastu Modra soba: "Otroke vzgajamo z zgledom. Valda, če sem sam kreten, bo otrok odrastel v kretena. Ni sam kriv za to. Tudi jaz nisem sam kriv za to, da sem kreten, je pa moja dolžnost, da prevzamem odgovornost za to in ozavestim, da sem kreten, in poskušam to spremeniti."
- Preberite si še: Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
