Na Laponskem ljudi s psihozo ne zapirajo v psihiatrične ustanove in prisilno medikalizirajo, a so njihovi rezultati tako v trenutkih akutne krize kot na dolgi rok neprimerno boljši.
Govora je seveda o edinstvenem pristopu, imenovanem Odprti dialog.
"Odprti dialog je način organiziranja psihiatričnih storitev z namenom, da se pacientu med krizo zagotovi nujna pomoč v sodelovanju z družino in drugimi deli njegove socialne mreže," pojasnjuje Jaakko Seikkula. "Poudarek ob tem ni na simptomih ali določeni rešitvi, temveč poskušati razumeti, kaj se je zgodilo in kaj je osebo pripeljalo v krizo."
Kdo je Jaakko Seikkula?
Jaakko Seikkula,klinični psiholog, raziskovalec in profesor psihoterapije na univerzi Jyväskylä na Finskem, je skupaj z Markkujem Sutela oblikoval pristop odprtega dialoga za reševanje akutnih kriz duševnega zdravja.
Jaakko že več kot 40 let razvija bolj human pristop do dela z najhujšimi vrstami psiholoških in čustvenih stisk. Njegovo delo žanje veliko zanimanja po vsem svetu, njegove knjige pa so prevedene že v 15 jezikov.
Pri Odprtem dialogu je vpeta celotna socialna mreža, ki obdaja bolnika, od družine, prijateljev, zdravnikov, psihiatrov, socialnih služb in vseh tistih, ki lahko prispevajo in diagnosticirajo težave v zgodnejši fazi. Ta pristop prispeva k natančnejši oceni bolnikovega stanja in omogoča izbiro posebne vrste zdravljenja, ki lahko poteka z zdravili ali brez njih, glavni cilja pa je olajšati dialog (notranji in zunanji) z mobilizacijo bolnika tako, da uporabi lastne vire.
Dr. Seikkula je mnenja, da je prav čas, ko se človek znajde v krizi, včasih najboljši čas za pomoč, saj so ljudje takrat lahko bolj naklonjeni odpiranju o svojih občutkih.
"Kadar je pacient bolj psihotičen, bolj vznemirjen, opažamo, da med skupinskimi srečanji v 90 % primerov postane bolj koherenten. In meni se to zdi veliko bolj konstruktivno, saj se proces dogaja v skupini in ne v izolaciji," pravi Seikkula. "Psihotične težave so čustva, ki med drugim povzročajo depresijo, tesnobo, paniko. Mehanizme, ki jih vsi potrebujemo, če se znajdemo v stresnih situacijah. Takrat začnemo v mislih ustvarjati halucinacije, da bi preživeli tisto stresno situacijo ali kaj hujšega, kar se je zgodilo."
Kaj je drugače pri Odprtem dialogu?
"Odprti dialog se v marsičem razlikuje od običajnih psihiatričnih storitev in ideologije, ki jo ta vključuje. Običajno zdravljenje se osredotoča na 'simptome' ljudi, ki potrebujejo pomoč. Pogosto je organizirano na podlagi diagnostičnih kategorij, glavni cilj pa je ponuditi intervencije za te 'simptome'. Zdravila se obravnavajo kot primarna možnost, zlasti pri najhujših krizah, kot so 'psihotične' težave. Običajno zdravljenje obravnava samo posameznika, in če je družina v nekaterih primerih kakor koli vključena, je povabljena le k razmišljanju o 'bolezni' in o tem, kako jo preprečiti. Posamične službe pogosto nimajo nobene kontinuitete, temveč vsaka po svoje skrbi za svoj ozek paket oskrbe. Naloga zdravnikov pa je, da se odločijo, katere metode naj se uporabljajo in v kateri diagnostični kategoriji," v intervjuju za Mad in America pove Seikkula.
"Ideja odprtega dialoga je drugačna. Odprti dialog je srečanje s celotnim človekom v njegovem odnosnem kontekstu, pri čemer so specifični 'simptomi' drugotnega pomena. Vse odločitve o oskrbi se sprejemajo v skupnem procesu med zdravniki in klientom (tistim, ki je v središču krize), družino in ostalimi člani socialne mreže, če se jim to zdi pomembno."
Kako je nastal Odprti dialog?
Pristop Odprti dialog se je razvil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na Laponskem, najbolj severnem delu Finske. Nastal je kot rezultat desetletja trajajočega organskega procesa, ko so zdravniki (med njimi Jaakko Seikkula in Markku Sutela) iskali boljše pristope k zdravljenju akutnih duševnih bolezni, zlasti psihoze.
Številne spremembe, ki so jih uvedli na tej poti, so bile odziv na srečanje z dvoumnostjo in negotovostjo. Odločili so se, da se osvobodijo iskanja neobstoječe resnice in se namesto tega osredotočijo na radovednost in improvizacijo. S tem je bilo povezano spoznanje, da jezik oblikuje našo resničnost in da sta jezik in mišljenje odvisna od gledanja na svet skozi osebno 'lečo'. Glavni cilj zdravnikov je postal oblikovanje skupnega razumevanja problema s pomočjo skupnega jezika.
"Ko se rodimo, se najprej naučimo postati udeleženec v dialogu. Rodimo se v odnose in ti odnosi postanejo naša struktura." - Jaakko Seikkula
Pristop odprtega dialoga se je kasneje razširil po večjem delu Skandinavije in drugih evropskih državah, vključno z Nemčijo, Poljsko in Italijo. V ZDA na podobnih načelih temelji uspešen newyorški projekt Parachute.
Uspešnost odprtega dialoga
Razvoj in ekspanzija pristopa odprtega dialoga sta povezana z dokazi o njegovih prednostih pred običajnim zdravljenjem akutne psihoze, v blogu za Psychology Today piše britanski psihiater Dr. Tom Stockmann in to podkrepi s podatki:
- po petih letih (1992-1997) zdravljenja z odprtim dialogom na Laponskem kar 81 odstotkov udeležencev ni imelo več psihotičnih simptomov in vseh 81 odstotkov se jih je vrnilo k polni zaposlitvi. Le 35 odstotkov njih je jemalo antipsihotična zdravila (Seikkula et al., 2006). Podobne rezultate so zabeležili tudi v Torniju med letoma 2003 in 2005.
- Na drugi strani pa naj bi bilo v Združenem kraljestvu, kjer ne prakticirajo pristopa odprti dialog, po petih letih brez simptomov le 20 odstotkov oseb z diagnozo shizofrenije, skoraj 100 odstotkov vseh bolnikov s psihozo pa je prejemalo antipsihotike.
O 'konstruktu' psihoze
"Morda pa na večino psihotičnih simptomov ne bi smeli gledati kot na simptome bolezni, temveč kot na strategijo za preživetje v trenutkih nenavadnih in travmatičnih izkušenj. Morda bi jih morali videti kot zdrav odziv na nenormalne okoliščine," se ob tako neverjetnih rezultati v nadaljevanju sprašuje dr. Stockmann. "Če bi na psihozo gledali tako, bi jo lahko obravnavali kot nekaj bolj normalnega, kot jo vidimo trenutno. Z drugimi besedami, kot naravno človeško težnjo. Dejansko je psihoza veliko pogostejša, kot si večina ljudi predstavlja: študije mladih razkrivajo, da je več kot 25 odstotkov ljudi že imelo psihotične izkušnje."
Žal klasična psihiatrija psihotične simptome še naprej reducira na hladna in klinična opažanja in posledično zgolj označuje ter patologizira težave.
"S takšnim pristopom tvegamo odtujitev in invalidizacijo osebe in družine v stiski, pri čemer ti morda zgolj poskušajo sporočiti izkušnje, za katere še ni besed. Ali s tem ne zamujamo priložnosti, da bi izkoristili njihov lastni potencial, da bi si pomagali sami?"
"Po mojem mnenju je veliko bolj učinkovito razmišljati o 'psihotičnem' vedenju kot o utelešenem psihološkem odzivu na skrajni stres. 'Psihotična' doživetja so ena od oblik obrambe, ki jo utelešeni um uporablja za zaščito pred popolno katastrofo. Niso patološka niti znaki bolezni, temveč nujne preživetvene strategije, ki jih v skrajni situaciji lahko potrebuje vsak od nas. Ekstremna situacija je lahko nekaj, kar se dogaja v sedanjosti, ali pa ima svoj izvor v minulih izkušnjah v življenju posameznika. Pri halucinacijah oseba najverjetneje govori o resničnih dogodkih, ki so se zgodili, vendar zanje še nima drugih besed, razen 'psihotičnih', s katerimi bi jih lahko izrazila. Če sledimo temu načinu razmišljanja, potem zares ne bi smel biti naš cilj, da se na vsak način znebimo 'simptomov', saj se zdi, da ti vključujejo najbolj bistvene dele bolečih izkušenj. Model 'možganske motnje', ki se osredotoča na odpravljanje vseh simptomov, pravzaprav uničuje veliko potenciala in možnosti za ponovno pridobitev nadzora nad svojim življenjem." - Jaakko Seikkula
'Rekonstrukcija' psihoze
Čustvena travma se pogosto upira pogovoru. In če je oseba travmatizirana, njena čustva postanejo neznosna.
Morda je doživljanje nemogoče ubesediti, tako da ima oseba težave pri razumevanju sebe in pri tem, da bi jo razumeli drugi. Ti drugi ne zaznavajo kaj dosti več kot nerazumljive simptome duševne bolezni.
Če čustva poimenujemo z besedami, lahko na zmedo in stisko, ki sta povezani s temi čustvi, pogledamo z nove, bolj obvladljive perspektive. Pri odprtem dialogu je cilj nadomestiti simptome, ki jih opazimo v družbenem omrežju, s skupnim jezikom - in s tem z novim, skupnim razumevanjem.
'Odprto' v 'odprtem dialogu'
Ključni koncept odprtega dialoga je transparentnost.
Nobena odločitev o osebi v stiski se ne sprejme zunaj srečanj mreže, v tem okolju pa zdravniki odkrito razpravljajo o svojih opažanjih. Zdravniki tako ostajajo del polifonije. Nastopajo s svojim pristnim jazom in z lastnim čustvenim izrazom spodbujajo pristen odnos med človekom in človekom. Cilj takšnega pristopa je izogniti se objektivizaciji in distanci med zdravniki in drugimi.
"Odprti dialog spoštuje človekove pravice kot svojo naravnanost, jo uresničuje v vsaki novi situaciji z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, in na vsakem nadaljnjem srečanju z njimi." - Jaakko Seikkula
Pri odprtem dialogu je poudarek na ustvarjanju dialoga in ne na neposrednem spodbujanju sprememb. Cilj je, da dialog članom mreže omogoči, da prikličejo lastne psihološke vire, s katerimi se lahko spoprimejo s problemom.
Če naj bi bil dialog transformativen, morajo kliniki ostati v živem trenutku. Na srečanje ne vstopajo z določenim dnevnim redom, pot pogovora pa je popolnoma improvizirana.
Izhodišče je dejanski jezik, ki ga družina uporablja za razlago težav. Klinični tim prisluhne besedam, ki jih uporabljajo, in spodbuja njihov tok. Ne ponuja razlag in hipotez, ki bi lahko utišale nov glas z alternativno razlago in vrnile pogovor nazaj v racionalno, varovano sfero.
Vse, kar je izrečeno, je priznano, vsi glasovi so brezpogojno sprejeti. Pogovor mora biti polifonija in ne monolog. V polifoniji lahko člani vidijo, da so njihove besede sprejete s strani drugih, kar jim omogoča varnost in zaupanje, da lahko razmislijo o njihovem pomenu. Z ustvarjanjem skupnega jezika lahko celotna mreža raziskuje pomen simptomov. Pri tem je tisto, kar je pomembno, proces in ne končna vsebina.
Med dialogom se zdravnikom ni treba vključiti v dialog z govorom, v tem primeru ostanejo prisotni na druge načine, na primer s svojo držo, gestami in mimiko. Klinični delavci morajo biti pozorni na trenutek, začutiti čustva v vsaki komunikaciji, tako verbalni kot neverbalni, tako pri sebi kot pri drugih.
V odprtem dialogu se predpostavlja, da je vsaka kriza edinstvena. Izogibamo se prenagljenim ali šablonskim odločitvam in sprejemamo, da je razumevanje postopen, organski proces. Na prvih dveh ali treh srečanjih, tudi če je stiska huda, se lahko zgodi, da se ne sprejmejo nobene pomembne odločitve. To ne pomeni, da se nikoli ne uporabijo zdravila in sprejem v bolnišnico, ampak se poskuša razširiti dialog ter se soočiti z bolečino, tveganjem in negotovostjo.
Vsi udeleženci srečanja delijo to negotovost. Nekaj odgovornosti se vrne v mrežo, tako da ni več vse na ramenih starejšega zdravnika. Vsi skupaj spoznamo, da je položaj mogoče preživeti. S skupnim jezikom se odpravi dvoumnost. Dialog razreši potrebo po ukrepanju.
Na začetku so lahko srečanja zelo pogosta, da se ustvari občutek varnosti, potem mreža najde jezik za izražanje izkušenj in gradi svoje vire. Sčasoma lahko kriza postane priložnost za pozitivne spremembe:
- priložnost za ponovno pripovedovanje zgodb,
- preoblikovanje identitet
- in obnovo odnosov, ki povezujejo posameznika s svetom, v katerem živi.
Dr. Stockmann ob koncu svojega izčrpnega prispevka o pristopu Odprti dialog spomni na arhetip starš-dojenček in njegovih podobnostih z odnosom med zdravnikom in pacientom. "Starš občuti ljubezen do svojega otroka, ko z dialogom sodelujeta pri vzajemni čustveni regulaciji. Podobno se v odprtem dialogu zdravnik zaveda, da so njegova ljubeča čustva do pacienta znak učinkovite vzajemne čustvene regulacije in prva iskra zdravljenja."
Še obvestilo!
Jaakko Seikkula in Robert Whitaker v Sloveniji
V sklopu strokovnega srečanja Dnevi Leona Lojka se bodo na Bledu, 25. otkobra 2024, odvila predavanja dveh strokovnjakov s področja duševnega zdravja, od katerih je eden prav Jaakko Seikkula.
Naslov predavanje je:
- Dr. Jaakko Seikkula: Odprti dialog kot humanistična praksa: mobilizira vire posameznikov in družin za 'ozdravitev' hudih kriz
- in Robert Whitaker: Model bolezni v psihiatrični oskrbi je spodletel. Kaj pa zdaj?
Zainteresiranim bo omogočen ogled predavanj tudi po Zoomu.
Preberite si tudi:
- "Edina terapija so tablete, zaradi katerih postaneš ZOMBI"
- Deinstitucionalizacija psihiatrije v Evropi: ITALIJA je lahko zgled
- Šamanski pogled na duševno bolezen
Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković