Psihične težave otrok vse pogostejše (zakaj so današnji otroci vse bolj nesrečni?)

Tudi otroci lahko pridejo v psihično stisko - in v kolikor je ta kronična, lahko razvijejo podobne duševne motnje kot odrasli. Pa vendar so pri njih simptomi lahko drugačni.

Po definiciji razumemo duševno zdravje kot splošno dobro počutje glede na to, kako razmišljate, obvladujete svoja čustva in se obnašate. Duševno bolezen lahko imenujemo tudi motnja duševnega zdravja. Gre za vzorce ali spremembe v mišljenju, čustvovanju ali vedenju, ki povzročajo stisko ali ovirajo sposobnost delovanja.

Duševne motnje pri otrocih so najpogosteje opredeljene kot razvojne zamude ali spremembe v mišljenju, vedenju, socialnih spretnostih ali obvladovanju čustev. Te težave otroke vznemirjajo. Stanje duševnega zdravja moti njihovo sposobnost dobrega delovanja doma, v šoli ali drugih družbenih okoljih.

Odkrivanje motenj je pri otrocih oteženo

Pri otrocih je težje zaznati zametke duševnih motenj, saj so spremembe v čustvovanju, mišljenju in delovanju tudi sicer značilne za proces odraščanja. Poleg tega so simptomi (morebitnega bolezenskega) stanja odvisni tudi od otrokove starosti.

Kateri je najboljši in kateri najslabši čas dneva za uživanje jabolka

Problem diagnostike predstavlja tudi dejstvo, da majhni otroci morda (še) ne znajo izraziti svojih občutkov ali pojasniti, zakaj se obnašajo na določen način.

Pogoste motnje pri otrocih

Pri otrocih še zdale niso redke naslednje motnje duševnega zdravja:

Anksiozne motnje. Anksiozne motnje pri otrocih so preveliki strahovi ali skrbi, ki jih je težko nadzorovati. Te skrbi ovirajo otrokovo sodelovanje pri igri, šolskih ali družabnih dejavnostih. Diagnoze vključujejo socialno anksioznost, generalizirano anksioznost in obsesivno-kompulzivne motnje.
Motnja pomanjkanja pozornosti/hiperaktivnosti (ADHD). V primerjavi z večino otrok iste starosti imajo otroci z ADHD težave s pozornostjo, impulzivnim delovanjem, preveliko aktivnostjo, kar imenujemo hiperaktivnost, ali pa gre za kombinacijo teh težav.
Motnja avtističnega spektra. Motnja avtističnega spektra je nevrološko stanje, ki se pojavi v zgodnjem otroštvu, pogosto pred tretjim letom starosti. Težavnost motnje avtističnega spektra je različna. Vendar imajo otroci s to motnjo pogosto težave pri pogovoru in povezovanju z drugimi.
Motnje hranjenja. Motnje hranjenja so opredeljene kot nezdrava osredotočenost na idealen tip telesa, neurejeno razmišljanje o telesni teži in hujšanju ter nevarne prehranjevalne in dietne navade. Motnje hranjenja lahko povzročijo upad čustvenega in socialnega delovanja. Povzročijo lahko tudi življenjsko nevarne telesne zaplete.
Depresija in druge motnje razpoloženja. Depresija je dolgotrajen občutek žalosti, slabega ali razdražljivega razpoloženja in izgube zanimanja za tipične dejavnosti. To otroka ovira pri doseganju dobrega uspeha v šoli in v interakciji z drugimi. Bipolarna motnja povzroča velika nihanja razpoloženja med depresijo in skrajnimi čustvenimi ali vedenjskimi vzponi. Ti vzponi lahko povzročijo tvegana ali nevarna dejanja.
Posttravmatska stresna motnja. Posttravmatska stresna motnja je dolgotrajna čustvena vznemirjenost, zaskrbljenost, strašljivi spomini, nočne more in vedenje. To je odziv na nasilje, zlorabo, poškodbe ali druge travme, ki jih je otrok doživel ali z njimi prišel v stik.
Shizofrenija. Shizofrenija je motnja v zaznavanju in mišljenju. Zaradi shizofrenije oseba izgubi stik z resničnostjo, kar imenujemo psihoza. Najpogosteje se začne v poznih najstniških letih do dvajsetih let. Zaradi shizofrenije lahko oseba vidi ali sliši stvari, ki jih ni, kar imenujemo halucinacije. Povzroča lahko tudi nenavadne misli in vedenje.

Kakšni so opozorilni znaki pri otrocih?

Opozorilni znaki, da ima vaš otrok morda duševno motnjo, so:

Žalost, ki traja dva tedna ali več.
Spremembe v druženju ali izogibanju drugim.
Samopoškodbeno vedenje ali govorjenje o poškodovanju samega sebe.
Govorjenje o smrti ali samomoru.
Izbruhi, zelo slabo razpoloženje ali jeze.
Nenadzorovano vedenje, ki je lahko škodljivo.
Velike spremembe v razpoloženju, vedenju ali osebnosti.
Spremembe prehranjevalnih navad.
Izguba telesne teže.
Težave s spanjem.
Pogosti glavoboli ali bolečine v želodcu.
Težave s koncentracijo.
Slabši uspeh v šoli ali pa otrok preneha hoditi v šolo.

Ob sumu, da ima otrok morda pishične težave, se pogovorite z otrokovimi učitelji, bližnjimi prijatelji, sorodniki ali drugimi skrbniki in preverite, ali so tudi oni opazili spremembe v otrokovem vedenju. Te informacije nato delite z otrokovim zdravstvenim delavcem.

Zdravljenje duševnih bolezni pri otrocih

Običajno zdravljenje otrok z duševnimi motnjami vključuje:

Psihoterapijo. Psihoterapija, imenovana tudi pogovorna ali vedenjska terapija, vključuje pogovor s psihologom ali drugim strokovnjakom za duševno zdravje. Pri majhnih otrocih lahko psihoterapija vključuje igro ali igranje. Med psihoterapijo se otroci in mladostniki naučijo, kako govoriti o mislih in čustvih ter jih obvladovati. Naučijo se novega vedenja in spretnosti za spoprijemanje s težavami.
Če ne gre drugače, tudi otrokom predpišejo zdravila. Ta zdravila so lahko: stimulans, antidepresiv, zdravilo proti tesnobi, antipsihotik ali stabilizator razpoloženja. Ob tem gre temeljito pretehtati, ali nadejane koristi resnično presegajo morebitna tveganja in neželene učinke zdravila.

Pri podpori otrokovemu načrtu zdravljenja lahko veliko vlogo odigrajo še otrokovi srkbniki tako, da se podučijo o naravi in vzrokih dotične motnje, sodelujejo z otrokovo šolo, da bi ta dobil potrebno podprojo, razmislijo o tem, da se vključijo v program družinskega svetovanja, se naučijo, kako se mirno odzvati na otroka in obvladati težavno vedenje, poiščejo načine za obvladovanje stresa, sprostitev in zabavo z otrokom.

Del stroke svari pred medikalizacijo otrok

Ko gre za otroke, gre medikalizacijo razvijajočih se možganov jemati še posebno resno, del stroke pa je zaradi pretiranega predpisovanja zdravil otrokom resno zaskrbljena.

Dva od teh sta tudi Fernando Freitas in Luciana Jaramillo Caruso de Azevedo, ki sta v svojem nedavnem članku za vodilno brazilsko sociološko revijo opozorila, da psihiatrija in psihologija medikalizirata normalne dele otroštva in mladostništva.

Freitas je svoj argument najprej začel z opredelitvijo pojma medikalizacija. Pri tem postavlja ključna vprašanja, kot npr.: "Na kateri točki 'normalno' trpljenje postane patološko?"

S posebno pozornostjo, posvečeno medikalizaciji vedenja in razpoloženj, ki se pogosto pojavljajo na prehodu iz otroštva v mladostništvo, avtorja pokažeta, kako se na psihiatrične razlage pogosto sklicujemo na načine, ki so lahko omejujoči in škodljivi za razvoj.

profimedia

Biomedicina, psihiatrične diagnoze in farmacevtsko zdravljenje so človeško stisko in duševno trpljenje na novo opredelili kot medicinske težave, kar velja tudi za domnevno deviantno in težko obvladljivo vedenje otrok.

Področje psihiatrije je na ta način hitro koloniziralo in komercializiralo nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost. Po njuni komodifikaciji so množice strokovnjakov in izvedencev postale enotna točka za razumevanje otrokove nezmožnosti osredotočanja.

"Družinski socialno-ekonomski kontekst otrok in mladostnikov se tako začne ocenjevati s pomočjo splošnih bioloških označevalcev, ki sprožajo več vprašanj kot odgovorov. Nekoč tolerirani agresivni impulzi in nezaželeno vedenje, ki so bili del otroškega vesolja, so vstopili v psihiatrični univerzum. Ta vedenja naj bi predstavljala kazalnike tveganja za resne duševne bolezni v odrasli dobi, zato jih je treba izrezati z medikamentoznimi kleščami."

Avtorja sta nato preučevala posledice medikalizacije za mlade.

Freitas opaža, da število duševnih bolezni pri otrocih v svetu še naprej narašča, in poudarja, da se družinam govori, da njihovi težavni otroci ne trpijo zaradi družbenih, temveč bioloških vzrokov - ki jih je mogoče odpraviti tako, da se še bolj podredijo biomedicini in patologizaciji. Zelo malo pozornosti pa se posveča temu, kaj pomeni biti otrok in mladostnik leta 2023.

Freitas nato ponudi štiri ugotovitve iz brazilskega okolja.

Družinske strukture in slogi so drugačni - z večjo mobilnostjo se izgubljajo družinske vezi in korenine. V 'zahodnem svetu', kot ga imenuje Freitas, je vse manj poudarka na družini, namesto nje pa je poudarek na posamezniku in takojšnjem zadovoljstvu.
Otroštvo samo je drugačno - nove tehnologije, od Wikipedije do družbenih medijev, so temeljito spremenile način, kako otroci in najstniki krmarijo v svetu in gledajo na svet.
Otroci so tarče marketinga - Otroci morajo izgledati, delovati, jesti in biti oskrbovani na pogosto zahtevne in drage načine.
Izobraževanje je drugačno - bolj kot kdaj koli prej je poudarek na akademski uspešnosti, produktivnosti in tekmovalnosti.

Vse te razlike v doživljanju otroštva in mladostništva v 21. stoletju se samo še povečujejo zaradi tega, kar Freitas imenuje kultura narcisizma. Z drugimi besedami, svet, ki je prežet z individualizmom.

"Ideologija osebne rasti, ki je na videz optimistična, izžareva globok obup in resignacijo."

Namesto da bi vzroke za to, da so otroci vse bolj nesrečni in 'neosredotočeni', iskali v družbi in družbenih medijih, se raje obračamo na medicino. Vendar avtorji te kategorije bolezni vidijo kot poenostavljene razlage, ki prepogosto ponujajo pot k omejevanju in nadzorovanju otrok.

Po vsem svetu se je povečalo število receptov za stimulanse, antidepresive in antipsihotike za otroke. Žal se z naraščanjem števila psihotropnih zdravil pri mladih povečuje tudi število samomorov, zato se postavlja vprašanje, ali biomedicinski model resnično pomaga reševati njihovo trpljenje.

Nekateri uporabniki storitev so v svojih psihiatričnih diagnozah našli identiteto in skupnost. Vendar pa Freitas trdi, da bi se morali ob širjenju diagnoz in samodiagnosticiranja vprašati, ali te diagnoze smiselno ustvarjajo možnosti za prilagoditev. Ali pa namesto tega le še bolj spodbujajo stigmatizacijo, ostrakizacijo in ableizem?

Otroci so pogosto tarča medikalizacije, pretirane diagnostike in polifarmacije, kljub temu pa še naprej psihično in čustveno trpijo. To je še posebej zaskrbljujoče, ko dokazi kažejo, da lahko nekatera zdravljenja dolgoročno povzročijo več škode kot koristi.

Avtorja članka zato v zaključku spodbujata, da razmislimo o temeljnih vzrokih trpljenja mladih, kot so homofobija in transfobija, rasizem, ustrahovanje, revščina in onesnaževanje.

Povzeto po Mayo Clinic, Mad in America in drugih virih.

Preberite si tudi: