Bila sem obsedena s fitnesom in tako IZGUBILA STIK S SEBOJ

S fitnes svetom sem se spoznala v zgodnjih najstniških letih, nato pa sem v industrijo dokončno vstopila v zgodnjih tridesetih, ko sem postala osebna trenerka in prehranska svetovalka.

Ko fitnes kulturi posvetimo dovolj let svojega življenja, se mnogi od nas začnemo zavedati, kako zelo nam to lahko škodi in česa vse nas okrade; pomirjenosti. Samozavesti. Duševnega, čustvenega in fizičnega zdravja. Sposobnosti, da uživamo v hrani brez strahu. Samospoštovanja.

Pogosto sploh ne opazimo, kako se "zdravje in fitnes" promovirata v naši kulturi. Ne zavedamo se, kaj vse lahko odvisnost od fitnesa prinese. 

Ena največjih stvari, ki sem jih pri ženskah opazila je, da so izgubile povezanost. S seboj in z drugimi.

Občutek povezanosti je temeljna človeška potreba. Po Maslowi hierarhiji potreb sta ljubezen in pripadnost takoj za stvarmi, kot so hrana, voda in varnost. Narejeni smo zato, da se povezujemo.

Nedavne raziskave so pokazale, da možgani obdelujejo bolečino ob občutku nepovezanosti ali zavrnitve na enak način, kakor fizično bolečino. Ogromen del našega počutja je odvisen od povezanosti.

In čeprav se morda zdi, da smo nenehno povezani, zlasti v dobi družbenih medijev, v resnici ni tako. Osamljenost je v porastu po vsem svetu.

Pogovarjanje o tem, kaj jemo, nerganje o svoji teži, hvaljenje o svoji vadbi, kako je bilo v fitnesu ali o svoji prehrani... To ni povezovanje z drugimi in zagotovo ni povezovanje s seboj.

Pravzaprav nam te stvari preprečujejo, da bi se povezali s samim seboj, ker smo tako osredotočeni na nadzor tega, kar bi "morali" delati po mnenju okolice in "fitnes filozofije". Okoli teh stvari lahko sklepamo prijateljstva, a to ne bodo globoke povezave in resnično pomembni odnosi. 

V resnici si ne dovolimo biti resnični in ranljivi. Drugim ne dovolimo, da nas vidijo, slišijo in cenijo zaradi tega, kakšni smo kot edinstveni kot posamezniki. Kažemo le iluzorno popolno urejeno podobo, ki jo predstavljamo svetu ter prikrivamo svoje neurejene, surove in resnične dele.

Sama sem se ravno s pomočjo fitnes sveta tako uspešno skrivala za masko.

Moja "strast do zdravja" mi je omogočila, da sem delovala trdoživa in močna. V resnici pa sem s tem skrivala tono strahu. 

Fitnes mi je omogočil, da sem drugim predstavljala navdihujočo zgodbo o uspehu. V resnici sem se na smrt bala, da bi se spet zredila, ker sem obupno hrepenela po pohvalah in potrditvah, ki sem jih prejemala.

Delovala sem močna, neustrašna, samozavestna ženska, ki ji uspe vse, kar si zamisli. V sebi pa sem bila tako krhka in počutila sem se tako zlomljeno, da sem potrebovala fizično moč samo zato, da sem lahko preživela dan. Utrujala sem se v fitnesu, da mi ni bilo potrebno se soočati z resničnimi problemi. 

Z nošenjem "fitnes maske" pa sem izgubila sebe.

Bolj, kot sem se trudila ohranjati svojo zunanjo podobo, več škode sem si delala. Na videz sem počela vse "prav". V resnici pa sem trpela za bulimijo, klinično depresijo, anksiozno motnjo ter napadi panike. Do mojih težav je prišlo iz več razlogov, a nedvomno je veliko vlogo igralo to, da sem popolnoma izgubila vez; s seboj, svojim telesom in posledično seveda z drugimi.

Bila sem tako osredotočena na to, da postanem tisto, kar sem mislila, da moram biti, da me bo okolica občudovala, da sem v izgubila to, kar sem v resnici.

Izgubila sem tisto, kar je bilo zame in v življenju resnično pomembno. Izgubila sem zmožnost zaupanja sebi in drugim.

Pravzaprav sem se bala, da bi me drugi zares videli. Ker se sama nisem marala, tudi nisem verjela, da bi bila všeč komu drugemu.

Zato sem se raje skrivala za tem, kako zgleda na zunaj moje telo. To je bilo zelo naporno tako za moje telo kakor za mojo dušo.

Dejstvo je, da ne morete preživeti svojega življenja v skrbeh, kaj si o vas mislijo drugi ter ustrezati pričakovanjem okolice, obenem pa biti resnično povezani s seboj in drugimi.

Če si želite ohranjati "popoln" videz, se morate aktivno truditi, da skrijete dele sebe. In če aktivno skrivate dele sebe, se ne morete zares počutiti videnega, slišanega in cenjenega. Ker ste skriti.

Moje želje in potrebe niso bile pomembne, saj je ves moj obstoj bil oblikovan okoli mojega strahu. Da bi bila zavrnjena in zapuščena. Da bi ponovno pridobila težo. Da ne bi bila dovolj dobra. Da bi me drugi obsojali. In fitnes industrija je s svojo rastjo še dodatno podžigala moje strahove.

Čez čas sem ugotovila, da tako ne morem živeti.

Vsaka iluzija enkrat razpade. Nisem mogla nadaljevati z igranjem te igre. Bila sem utrujena in to me je popolnoma zlomilo. 

Poiskati sem mogla pot k sebi. Za začetek sem delala na tem, da sem prisotna sama s seboj, kar je zelo velik izziv, ko se nimaš preveč rad. 

Postajala sem radovedna in iskala sem načine, kako se povezati s svojim telesom, mislimi, čustvi in potrebami. Kdo sem v resnici? Kaj mi je bilo v življenju zares pomembno? Kaj potrebujem?

Kaj si želim jesti? Ne, kaj mislim, da bi morala, ampak kaj si v resnici želim? Kako sem se počutila zaradi hrane, ki sem jo jedla? Kako sem se želela počutiti v svojem telesu?

Začela sem vaditi ljubezen do sebe. Namerno sem sprejemala odločitve, ki so bile ljubeče, prijazne in so mi pomagale, da se počutim bolje.

Ko sem se začela počutiti povezano s seboj, sem se počasi pričela ukvarjati s tem, da se učim povezovanja z drugimi. To je še vedno nekaj, kar se mi zdi težko, a vadim. Počasi in z nežnostjo.

Ko sem se povezala s seboj sem odkrila tudi, od kod izvirajo moji strahovi.

Posvetila sem se svojemu otroštvu in temu, kako me je izoblikovalo. Spoznala sem, da ima večina od nas strah pred tem, da nismo dovolj dobri zaradi travme iz otroštva. In plenilske industrije se prikradejo v naš svet in izkoriščajo strah, ki je nastal v mladosti, kar stvari samo še poslabša.

Telesna teža in obsedenost s hrano je družbeno sprejemljivo odvračanje pozornosti. Navzven delujemo osredotočeni, močni in zavzeti, v resnici pa preživimo večino življenja brez, da se sploh zavedamo, da smo odklopljeni. Živimo v strahu in ga želimo popraviti tako, da se počutimo bolj sprejeti, vse to pa nas še bolj odklopi.

Sama sem to spoznala in spustila svojo masko. Pod njo imam maščobo, gube in sive lase. Tako kot vsa telesa, se tudi moje spreminja. Nisem popolna.

Včasih se mi nekaj zalomi. V nekaterih stvareh sem izjemno dobra, v drugih pa sem slaba. Ne zmorem vsega sama in včasih potrebujem pomoč.

Vse to preprosto pomeni, da sem, tako kot ti, tudi jaz človek. In ne morem se povezati s seboj ali s kom drugim, če se tako močno trudim navdušiti druge, da nisem več resnična.

Zato se več ne trudim.

Prirejeno po: TinyBuddha

Preberite si še: Tisti, ki se nočejo vezati v odnose, imajo strah pred BOLEČINO

ali dr. Bruce H. Lipton: Raka ne povzročajo geni, temveč vedenje, ki se prenaša s staršev na otroka

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja