Ena tistih zgodb, o katerih se NE GOVORI

Zdravka (1946): 

''Bila sem nezakonska. Mama je kot dekla služila zdaj pri tem zdaj pri onem kmetu. Vsi so jo izkoriščali in menda je imela že pri štirinajstih prvi splav. Od takrat naprej so ljudje govorili, da je bila jalova, zato so bili tako kmetje kot tudi hlapci prepričani, da ne bo nič ratalo, če se z njo malo poonegavijo.

Pa ni bila neumna, le precej naivna in neuka. Ni znala niti brati niti pisati. Kdo je pred vojno sploh pomislil na to, da bi bilo treba deklo pošiljati v šolo? Spala je v hlevu, kmet pa je namesto k ženi hodil k njej. Menda ga je celo vaški župnik poklical k sebi, ko je to slišal. Za pokoro mu je naložil popravilo obzidja okoli pokopališča. Pa so bili grehi odpuščeni in je spet bilo vse, kot je moralo biti. Povedali so mi tudi, da jo je kmet zmeraj vzel s seboj na sejem, in potem sta dva ali tri dni živela kot mož in žena.

Po vojni so prišli drugačni časi, na kmetiji ni bilo več nobenega pravega kruha, zato je mama večkrat stradala. Za delo, ki ga je opravljala, ji ni nihče nič plačal, le malo hrane je dobila. Ko so se partizani vračali iz gmajne, si jo je vzel zdaj eden, zdaj drug. Ona si ni upala reči ne, ker je vedela, da bi bil gospodar potem jezen, saj bi ga obdolžili, da ni lojalen.

Čeprav so bili vsi prepričani, z njo vred, da ne bo mogla zanositi, se je to zgodilo. Dolgo časa se je, reva uboga, prevezovala in skrivala, toda proti koncu so vsi vedeli, da je v drugem stanju. Za kmeta je bila moja mama kar naenkrat ena velika sramota, zato ji je ukazal, da mora iti stran. Toda ni imela kam! Kot kakšna beračica se je potikala od hiše do hiše, včasih se je je kdo usmilil in ji je poleg hrane ponudil še kotiček, kjer je prenočila in se ogrela.

Ko je dobila popadke, je potrkala pri dveh sestrah, ki sta bili še najbolj usmiljeni do nje. Pomagali sta ji, da je rodila, celo nekaj plenic zame sta sfehtali po vasi.
Mama je bila po porodu dolgo bolna, ker je zbolela za pljučnico in sama sreča je bila, da ni umrla. Tisti dve ženski sta me hranili, kakor sta vedeli in znali, kajti še zase nista imeli.

Kakor hitro se je mama pocajtala, je izginila, in živ krst ni vedel, kam je šla. Celo miličniki so jo iskali, a je niso našli. Mene, ubogega, garjavega otroka, so si podajali iz rok v roke, dokler me niso odnesli k neki ženski, ki je bila med vojno komisarka. Ljuba ni bila kakšen materinski tip, a vsaj lačna nisem bila. Spominjam se, da me je za vsako figo kaznovala in če sem se polulala po tleh – spodnjih hlačk nisem nikoli imela - sem morala klečati na polenih, pa čeprav mi je bilo komaj tri ali štiri leta. Žal sem vodo bolj slabo zadrževala.

Še pri 15 letih sem morala prenašati sramotenje sošolcev in učiteljev. Potem pa je Ljuba začela piti in me surovo pretepati. Velikokrat sem prišla v šolo vsa krvava, ker se nisem imela kje umiti. Najraje me je brcala, ko sem nemočna obležala. Učiteljica je na skrivaj poskrbela zame, več pa si ni nihče upal, ker je bila Ljuba zelo vplivna in se ji niso marali zameriti. Šele ko mi je zlomila tri rebra, je posredoval ravnatelj. Iz bolnišnice so me poslali k neki drugi družini.
Nekoč so me v šoli poklicali v pisarno. Tam so bili trije tujci. Spraševali so me, ali me v novi družini silijo moliti. Odločno sem zanikala. Če so že kdaj molili, mene niso povabili zraven.

Enkrat je prišla neka ženska naokoli in trdila, da me je ona rodila. Nisem ji verjela, saj me ob srečanju ni niti objela. Pregovorila me je, da sem šla z njo, ker mi je želela pokazati neke ljudi, ki bi me radi vzeli k sebi. Prišli sva v hišo, kjer so izdelovali lesene samokolnice, sekire, grablje in podobno orodje. Moški se me je ogledoval od nog do glave in nazadnje izjavil, da se mu ne zdim preveč pri močeh, da bi me lahko za kar koli uporabil.

Ženska, ki se je izdajala za mojo mamo, je začela kričati, naj si ne misli, da bo za par dinarjev dobil ne vem kaj. Obrnila sem se in stekla nazaj domov, kolikor so me noge nesle! Od strahu sem se tresla po vsem telesu, planila sem k rejnici in se je oklenila, kot še nikoli.

Zelo sem ji bila hvaležna za objem, saj niti lastnih otrok ni razvajala. Takrat to še ni bilo v navadi. Vsem se je zdelo povsem normalno, da so nas vzgajali s palico, in tudi učitelji niso bili nič boljši. Imeli smo enega, ki nas je prijel za glavo in nas toliko časa butal ob steno, dokler se mu jeza ni pohladila. Ravnatelj pa je tistega, ki je preveč nagajal, pozimi nagnal ven, v sneg, kjer je moral stati bos.

Po osemletki sem imela srečo, da sem se lahko izučila za šiviljo. Za pomočnico me je vzela Tilka. Garala sem tudi po petnajst ur na dan, ne da bi mi dala en sam dinar plačila. Njena delavnica je bila kar v kuhinji. Lahko si predstavljate, kako je to bilo, zlasti tedaj, ko so se iz šole vrnili njeni trije otroci! Skupaj z njo sem spala v zakonski postelji, ker drugje ni bilo prostora. Ves čas mi je obljubljala, da bom lahko za njo prevzela obrt, če se bom le poročila z njenim bratom. Ta je bil od mene starejši trideset let, bil je že vsaj dvakrat poročen.
Ko je prišel na obisk, se je zvečer še on ulegel v isto posteljo. Dolgo sem ga prepričevala, naj da mir, potem sem pa popustila.

Oba s sestro sta mi čisto oprala možgane, češ da s 185 centimetri višine moškega ne bom nikoli dobila. Privolila sem v poroko, a sem že kmalu ugotovila, da sem ga polomila. Ko se je ulegel name, je pot kar lil z njega. Pa kako mu je smrdelo iz ust! Čeprav sem bila brez denarja in stanovanja, sem se usedla na avtobus in zbežala proti Ljubljani. Nikogar nisem poznala. Sedela sem na klopi v čakalnici in se smilila sama sebi. Potem pa pristopi neka ženska in me vpraša, kaj mi je. Ubogi otrok, mi reče in me povabi s seboj. Dala mi jesti, potem pa je dekletu, ki se je prikazalo na pragu ene od sob, ukazala, naj mi odstopi divan. Komaj sem dobro zaspala, že začutim, da me nekdo trese za ramo.

Planila sem pokonci, za trenutek nisem vedela niti tega, kje sem. Pred menoj je stal možakar, malo starejši, z zalizci, v železničarski obleki, od njega pa je smrdelo po alkoholu. Zmigaj se, mi je ukazal, imam samo pol ure časa. Ker sem se obotavljala, me je grobo porinil na blazino, spustil hlače in planil name. 'Z menoj se ne bo nihče igral, mi je šepetal na uho, pošteno sem te plačal in zahtevam pošteno plačilo.

Posilstvo je bilo neznosno boleče. Ker mi je držal roko na ustih, niti kričati nisem mogla. Ko je končal, sem se izmuznila v vežo, pograbila čevlje in zbežala na ulico. Do jutra sem tavala po Ljubljani. Postavila sem se pred vrata Stolnice, a so me nagnali kot psa. Več usmiljenja so pokazale dijakinje pred Poljansko gimnazijo. Dale so mi nekaj denarja in dva sendviča. Na klopi, v parku ob Ljubljanici, sem našla Ljubljanski Dnevnik. Začela sem brati oglase. Nekdo, ki je nujno potreboval žensko za pomivanje oken, je objavil tudi svoj naslov. Imela sem srečo: ni bilo daleč. Starejši gospe sem se zdela poštena, hvala Bogu! Pri njej sem potem ostala skoraj sedem let. Bila je moja edina mama, ki sem jo v življenju poznala. Nikoli se nisem poročila. Danes sem upokojena, imam skromno pokojnino, živim iz rok v usta, a sem srečna: nikogar se mi ni treba bati!''

Poglejte si še:

• Milena Miklavčič o dediščini spolnosti na Slovenskem (podkast)
• Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved)
• So naše babice sploh poznale orgazem?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja